Jedro

Stalno skupno bivanje bratov in sester sicer res ni pogoj za obstoj pojma trajnejše življenjske skupnosti, vendar pa skupno (torej fizično oziroma lokacijsko povezano) bivanje predstavlja praviloma odločilen oziroma konstitutiven element tega pojma.

Tudi če je tožnik še naprej ostal zaradi sestrine telesne prizadetosti, kot se je izrazil – sestrin varuh, pa je vendarle ne zgolj trajna lokacijska oziroma krajevna ločenost med njima, temveč predvsem ustanovitev njegove nove ekonomske in emocionalne skupnosti predstavljala tisto pravno odločilno okoliščino, ki onemogoča uporabo navedene zakonske določbe. Smiselno podobno, čeprav na drugačen način, velja tudi za sestrino življenje za čas od bratove odselitve do njene smrti. Kljub ohranjenim tesnim medsebojnim stikom oziroma odnosom je vendarle ostala v prejšnji družinski skupnosti, kjer sta ji starša še naprej nudila čustveno in ekonomsko varnost oziroma pomoč.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.“ zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 15,00 EUR v roku petnajst dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.

Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2008 dalje do plačila, vse v roku petnajst dni in pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo še stroške pravdnega postopka tožene stranke v višini 522,82 EUR, katere mora plačati v roku petnajst dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Poudarja, da pomeni izguba drage osebe za človeka težko situacijo in čustveno prizadetost brez prave primere, vendar pa je prepričana, da tudi določba 2. odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika narekuje sodišču, da se v čustva ne vpleta in odločitev poda skladno z zakonom in v skladu s sodno prakso, ki je do podobnih primerov že večkrat zavzela svoje stališče. Sodišče prve stopnje je preseglo vsebino navedene zakonske določbe in sodne prakse. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Med tožnikom in njegovo pokojno sestro bi morala obstajati trajnejša življenjska skupnost. O slednji v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Tožnik v času sestrine smrti ni več živel z njo oziroma doma pri svojih starših, temveč drugje na drugem naslovu in tudi ne v istem kraju, kjer si je tudi ustvaril svojo družino. Ta situacija po naravi stvari ne more predstavljati trajnejše življenjske skupnosti med bratom in sestro. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izpostavlja momente dejanskega stanja, ki pa se tičejo pravzaprav čustvene povezanosti, ne pa trajnejše življenjske skupnosti. Pravno nerelevantne so ugotovitve sodišča, da sta bila tožnik in njegova pokojna sestra tesno povezana, da ji je tožnik zaradi njene bolezni (invalidnosti) pomagal, da so se tudi po njegovi odselitvi večkrat videvali, da so pred tožnikovo odselitvijo kar petindvajset let živeli skupaj, da se po tožnikovi preselitvi njun odnos ni spremenil in podobno. To niso razlogi, ki bi opravičevali tisto, kar očitno zasleduje namen citirane zakonske določbe, in sicer pravno varstvo dajati izjemnim situacijam, kjer čustvena navezanost oziroma povezanost pa naj si je še tako močna, ne more predstavljati razlogov za prisojo odškodnine za smrt bližnjega. Ni bistvena čustvena navezanost. Če bi bila ta pomembna, bi sodna praksa na to do sedaj gotovo že opozorila. Očitno zakonodajalec in posledično sodna praksa v tovrstnih primerih ne sledita temu, da bi bilo treba v vsakem primeru tehtati, kdaj je takšna prizadetost ob izgubi, razen morda v okviru višine odškodnine, težja in kdaj manj težka. Neprimerno bi bilo, če bi v zvezi s temeljem zahtevka zakon oziroma sodna praksa dopustila dokazovanja teže čustvene prizadetosti oziroma povezanosti kot pogoja prisoje odškodnine. Če bi zakonodajalec sledil takšnemu namenu, bi seveda citirane zakonske določbe v sistem ne umestil v smislu izjeme, ampak bi enostavno določil, da gre odškodnina tudi bratom in sestram. Tako pa se je očitno odločil za dokazovanje trajnejše življenjske skupnosti, kot pogoja za prisojo odškodnine sestram oziroma bratom. Tako sodna praksa enotno ugotavlja, da za prisojo ne zadošča le čustvena povezanost oziroma prizadetost, ampak obstoj trajnejše življenjske skupnosti. Pritožnica omenja judikata: II Ips 478/2003 in II Ips 620/2006 ter v zvezi z nerelevantnostjo ugotavljanja dejstev, povezanih s čustveno navezanostjo in prizadetostjo še dodaja, da okoliščina, da je tožnik prej kar petindvajset let živel doma (s sestro in starši) seveda tudi ne more predstavljati tako izjemne situacije, ki bi odstopala od nekih običajnih situacij. Starost petindvajset let je namreč starost, do katere načeloma otroci tako ali tako živijo pri starših oziroma je pravzaprav normalno in običajno, da se tedaj osamosvojijo in ustvarijo svoje lastno življenje oziroma pot. Večina otrok se vrača domov in ima stike s starši, brati in sestrami. Gre torej za normalne in običajne odnose, ki nikakor ne predstavljajo tako izjemne situacije, da bi bilo mogoče zaradi teh dejstev govoriti o obstoju trajnejše življenjske skupnosti, temveč le o večji čustveni navezanosti. Pritožnica ne soglaša s stališčem, da dejstvo invalidnosti predstavlja okoliščino, ki daje nekemu odnosu večjo navezanost. Če bi takšni razlagi pritrdili, bi pritrdili napačnemu stališču in sicer, da med bratom in sestro, kjer na neki strani invalidnost ni podana, tudi ni tolikšne čustvene povezanosti, v primeru pa, ko invalidnost je, pa da je tudi čustvena povezanost večja. Takšna situacija bi bila z vidika enakosti obravnave pravno nevzdržna. Odločba II Cp 376/95 tudi ni primerljiva s predmetno pravdno zadevo. Sodišče je v obrazložitvi te odločbe ugotovilo, da tožnik do sestre ni bil v vlogi očeta, vendar se temu zelo približa pojem varuha. Pri omenjeni odločbi je šlo za povsem drugačno situacijo, kot je predmetna. Šlo je za specifično razmerje očetovskega odnosa, kjer je najstarejši brat, ker otroci niso imeli očeta, prevzel vlogo gospodarja v hiši, pri čemer pa je šlo za precejšnjo starostno razliko med bratoma. Tožnik, v navedenem primeru star enaindvajset let, je sam poskrbel za svojega brata in ostale, starega komaj dvanajst let, ko sta oba ostala brez očeta. Šlo je torej za odnos, podoben tistemu, ki velja za ožje družinske odnose (za odnos oče - sin), ne pa za običajno situacijo, ko se brat odseli na svoje, si ustvari svojo družino, sestra pa ostane s staršema doma. Situacija iz citirane določbe OZ bi bila podana le v primeru, če bi tožnik, ki bi si sicer sam ustvaril družino in živel drugje, sam, ker staršev ne bi bilo, skrbel za sestro. Le tedaj bi bilo mogoče govoriti o njegovi vlogi nekakšnega varuha oziroma primer primerjati z navedenim judikatom. Gre sicer za tragičen primer, a če mu zakon že v osnovi ni namenil pravnega varstva, tožena stranka ne more imeti razloga, da od navedene določbe odstopi. V primeru, ki bi očitneje nakazoval na obstoj pravnega standarda obstoja trajnejše življenjske skupnosti, bi tožena stranka od navedene določbe tudi lažje odstopila.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je treba definicijo trajnejše življenjske skupnosti v konkretnem primeru razlagati nekoliko širše in jo ugotavljati glede na čustveno navezanost, pogostost srečevanj in prizadetost katerega od družinskih članov. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da zaradi invalidnosti, zaradi specifičnega položaja pokojne, razmerje in odnosi ter življenjska skupnost brata in sestre ni bila močnejša, kot je to med skupnostmi bratov in sestre v običajnih ali v popolnoma zdravih razmerah, katerega od sorodnikov. Od primera do primera je treba presojati trajnejšo življenjsko skupnost, ki po svoji definiciji lahko pomeni tudi samo fizično sobivanje v skupni stanovanjski hiši, kar je sicer po mnenju sodne prakse lažje dokazljivo. Krivično bi bilo, če bi zgolj zaradi skupnega sobivanja v istem objektu kljub slabi čustveni navezanosti, slabim odnosom in skrhanostjo brata ali sestre dobila odškodnine, ne da bi sodišče ugotavljalo vsebinski del, kar je osnova za računanje odškodnine v obliki čustvene prizadetosti. Tožnik in pokojna sta živela dalj časa tudi fizično skupaj in na skupnem domu na naslovu, kjer je nazadnje tudi prebivala pokojna. Od fizične preselitve je bilo izredno kratko obdobje približno dveh let. V tem času so se življenjske navade še nadalje utrjevale in se je pokojna dnevno oglašala pri bratu zaradi lokacije šole, ki jo je obiskovala, zaradi kontaktov, zaradi nudenja prevozov, skratka šlo je za dejansko neko posebno obliko trajnejše življenjske skupnosti, ki se tudi ni spremenila zaradi fizične odselitve tožnika. Status invalidnosti je gotovo takšna posebnost, kot jo v omenjenem sodnem judikatu predstavlja smrt staršev in očetovski odnos. Tožnik je bil pokojni sestri marsikdaj tudi kot oče oziroma glede na starost je bil seveda njen skrbnik. Pogosteje, kot je to primer pri zdravih, so se družili. Pokojna ni hodila v družbo, temveč vselej v njegovi prisotnosti ali njegovi družbi. Sodna praksa pa je jasna, in sicer je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je med brati in sestrami umrlega obstajala trajnejša življenjska skupnost. Trajnejša življenjska skupnost ne pomeni zgolj skupnega bivanja, temveč je pomemben čustven odnos in pa specifičnost teh razmerij in je ne gre enačiti z razmerji med brati in sestrami, ki so starejši, ki živijo fizično dosti bolj ločeno in se obiskujejo zgolj ob družinskih praznikih ali letnih praznikih. V teh primerih gre za drugačno specifičnost in posebnost, kar kaže tudi sodna praksa v posameznih primerih.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je sporen pravni standard trajnejše življenjske skupnosti, uzakonjen z določbo 3. odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je to določbo uporabilo glede na naslednji tudi v pritožbi nesporen dejanski stan: tožnik je sicer skupaj s starši in sestro živel v skupnem gospodinjstvu petindvajset let, nato pa se je približno leto in pol pred njeno smrtjo odselil v 10 km oddaljen kraj, kjer si je z izvenzakonsko partnerico, s katero sta sicer prej približno dve leti živela pri njegovih starših in sestri, na novo uredil samostojno življenjsko skupnost oziroma ustvaril družino (dobil tudi sina), pokojna sestra je trpela za cerebralno paralizo, ki jo je prizadela po levi strani telesa, tožnik je še v obdobju, ko sta s sestro živela skupaj v družinski skupnosti in bila medsebojno čustveno zelo navezana, imel posebno vlogo oziroma odnos do sestre tudi zaradi njene bolezni (poleg mame ji je svetoval, pomagal pri učenju in se z njo družil večino dni v tednu, jo je pogosto kam peljal, šel skupaj z njo na izlete in ji pomagal), tudi po odselitvi sta se pogosto obiskovala (tudi po trikrat na teden in ob vikendih) in „skupaj počela iste stvari kot prej“, kljub temu, da nista več živela skupaj, sta ostala medsebojno zelo povezana tudi zaradi sestrine bolezni, in se zato tudi „kvaliteta njunega odnosa“ ni nič spremenila.

Ob nanizanih ugotovitvah sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za izjemne okoliščine, ko si je tožnik leto in pol pred tragičnim dogodkom ustvaril samostojno življenje v okviru druge življenjske oziroma družinske skupnosti, vendar pa s tem trajnejša življenjska skupnost med njim in pokojno sestro ni bila prekinjena. Tožnik sestri ni bil oče, vendar pa se temu pojmu zelo približa v konkretnem primeru pojem varuha, kot je tožnik tudi sam imenoval svojo vlogo v razmerju do pokojne sestre.

Pritožbeno sodišče pa z izpodbijano pravno presojo omenjenega standarda prvostopnega sodišča kljub opisanim okoliščinam ne soglaša. Stalno skupno bivanje bratov in sester sicer res ni pogoj za obstoj pojma trajnejše življenjske skupnosti (1), vendar pa skupno (torej fizično oziroma lokacijsko povezano) bivanje predstavlja praviloma odločilen oziroma konstitutiven element tega pojma. V konkretnem primeru je pokojna sestra ostala v družinski skupnosti, s katero sta od rojstva živela s tožnikom, torej ni ostala sama prepuščena zgolj bratovi čustveni in moralni opori oziroma pomoči. Tožnik pa si je po odselitvi ustvaril svojo življenjsko oziroma družinsko skupnost, kjer zadovoljuje svoje čustvene in ekonomske potrebe. Res se njun odnos načelno po odselitvi ni spremenil (kar je sicer običajno tudi sicer po odselitvi bližnjih sorodnikov, ko si začenjajo ustvarjati svoje življenjske skupnosti, vendar pa se še naprej obiskujejo in imajo enake ali podobne odnose kot prej, pa jih zato sicer ni šteti kot upravičence do odškodnine na podlagi navedene zakonske določbe) (2). Vendar pa raznolikost in različna intenzivnost medsebojnih čustvenih in siceršnjih duševnih povezav med njimi terja pri presoji omenjenega pravnega standarda upoštevanje tudi medsebojne lokacijske (ne)povezanosti med njimi. V primeru odselitve (enega oziroma več) od njih je zato treba iskati okoliščine, ki ta razlikovalni element vsebinsko izničijo oziroma mu odvzamejo vsakršen pravno pomemben pomen. Torej tudi če je tožnik še naprej ostal zaradi sestrine telesne prizadetosti, kot se je ustrezno izrazil – sestrin varuh, pa je vendarle ne zgolj trajna lokacijska oziroma krajevna ločenost med njima, temveč predvsem ustanovitev njegove nove ekonomske in emocionalne skupnosti predstavljala tisto pravno odločilno okoliščino, ki onemogoča uporabo navedene zakonske določbe. Smiselno podobno, čeprav na drugačen način, velja tudi za sestrino življenje za čas od bratove odselitve do njene smrti. Kljub ohranjenim tesnim medsebojnim stikom oziroma odnosom je vendarle ostala v prejšnji družinski skupnosti, kjer sta ji starša še naprej nudila čustveno in ekonomsko varnost oziroma pomoč (3). Zato pritožnica nadalje tudi pravilno poudarja, da v konkretnem primeru ni mogoče enačiti tožnikovega položaja s konkretnim življenjskim primerom iz druge pravdne zadeve (odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 376/95), ko je šlo zaradi očetove smrti za popolno prerazporeditev tradicionalnih družinskih vlog, to je nastanek očetovsko sinovskega odnosa med bratoma zaradi precejšnje starostne razlike med njima ter popolne odvisnosti umrlega mlajšega brata od starejšega po očetovi smrti, kar vse je situacijo že približalo tisti iz 1. odstavka 180. člena OZ, ki ne terja niti obstoja trajnejše življenjske skupnosti. Ob povedanem pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje pritožničinemu stališču, da je v navedeni zakonski določbi jasno izražen zakonodajalčev namen ločiti primere, ko gre za škodo nastalo praviloma najbolj medsebojno povezanim sorodnikom, to je staršem oziroma otrokom ter zakoncema, od primerov, ko gre za bolj oddaljene sorodnike, kot so bratje in sestre, in ko se poleg čustvene navezanosti (ta tudi ni bila sporna in jo pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) terja še obstoj trajnejše življenjske skupnosti, ki pa je morala obstajati tudi še v trenutku smrti brata oziroma sestre.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je nanj zmotno uporabilo materialno pravo – zgoraj citirano določbo 3. odstavka 180. člena OZ. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v kolikor mu je bilo ugodeno, kot neutemeljenega zavrnilo (določba 5. alineje 358. člena ZPP).

Spremenjena odločitev na pritožbeni stopnji je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je v tej pravdi uspela tožena stranka, ji mora tožeča stranka plačati njene priglašene pravdne stroške – administrativne stroške v višini 15,00 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle v primeru zamude, če ne bodo povrnjeni v izpolnitvenem petnajstdnevnem roku. Stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo nosi tožeča stranka sama, saj v tem pritožbenem postopku ni uspela. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP in na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP.

(1) Glej v sodni praksi: VSRS, Sodba in sklep II Ips 406/2007; objavljena v elektronski bazi: SOVS.

(2) Glej v sodni praksi na primer: VS RS Sodba in sklep II Ips 620/2006 in II Ips 478/2003; objavljena v elektronski bazi SOVS.

(3) Glej v sodni praksi: VS RS Sodba II Ips 79/97; objavljena v elektronski bazi SOVS.