Jedro

V obravnavanem primeru si je tožnik leto in pol pred smrtjo svoje sestre ustvaril ločeno življenjsko skupnost, sestri pa sta starša še naprej nudila čustveno in ekonomsko varnost ter pomoč. Dejstvo, da je pokojna sestra zaradi svoje bolezni in z njo povezane invalidnosti potrebovala veliko podporo vseh družinskih članov, tudi tožnikovo, ne predstavlja okoliščine, ki tako pomembno odstopa od okoliščin v drugih obravnavanih primerih, da bi lahko vplivala na razvoj sodne prakse v zvezi z uporabo tretjega odstavka 180. člena OZ.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu je prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sestre v višini 5.000 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Tožnik je v skladu s 367. b členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP) podal predlog za dopustitev revizije zoper odločbo sodišča druge stopnje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), ko je presodilo, da v obravnavanem primeru med njim in njegovo pokojno sestro ni več obstajala trajna življenjska skupnost, ki je po navedeni določbi pogoj, da bratom ali sestram pokojnih pripada denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Tožnik poudarja specifičnost svojega primera, saj je bila njegova pokojna sestra invalidka, ki je zaradi cerebralne paralize imela ohromljen levi del telesa in je zaradi tega potrebovala vsestransko podporo vseh družinskih članov. Opozarja, da je kljub odselitvi od staršev zaradi opisanih okoliščin še naprej ostal sestrin varuh, njun odnos pa se ni veliko spremenil. Zato meni, da je, ne glede na dejstvo, da ni več prebival skupaj s pokojno sestro, glede na ostale okoliščine, med njim in njegovo pokojno sestro še vedno obstajala življenjska skupnost. Navaja, da identičnega primera v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije še ni moč najti, odločitev drugostopenjskega sodišča pa odstopa od odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 376/95, ki je, na podlagi izjemnih okoliščin obravnavanega primera štelo, da je življenjska skupnost, kljub dejstvu, da se je družinski član odselil in si ustvaril svojo družino, obstajala. Glede ostale sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se dotika vprašanja obstoja trajnejše življenjske skupnosti, pa tožnik opozarja, da obravnava povsem normalne in običajne družinske odnose, brez posebnosti, ki so obstajale v njegovem primeru.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Odločitev o tem, ali je v posamičnem primeru šlo za trajnejšo življenjsko skupnost, ki jo po tretjem odstavku 180. člena OZ dodatni pogoj za pravico do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata ali sestre, je vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera. Res je, da gre izjemoma lahko tudi v takšnih primerih za pomembno pravno vprašanje, zlasti, če predlagatelj izkaže, da je sodišče druge stopnje uporabilo materialno pravo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso ali če bi bila glede na okoliščine konkretnega primera odločitev pomembna za razvoj prava preko sodne prakse. Tožnik zatrjuje, da se okoliščine v obravnavanem primeru pomembno razlikujejo od primerov, ki jih je po določbi 180. člena OZ že obravnavalo Vrhovno sodišče. 5. V sodni praksi, ki se je izoblikovala v zvezi z uporabo tretjega odstavka 180. člena OZ, je uveljavljeno stališče, da trajne življenjske skupnosti ni, če si je prizadeti brat ali sestra ustvaril samostojno življenje v drugi življenjski skupnosti, ločeni od prejšnje(1). V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje ugotovilo, da si je tožnik leto in pol pred smrtjo svoje sestre ustvaril ločeno življenjsko skupnost z zunajzakonsko partnerico in skupnim sinom, sestri pa sta starša še naprej nudila čustveno in ekonomsko varnost ter pomoč. Dejstvo, da je pokojna sestra zaradi svoje bolezni in z njo povezane invalidnosti potrebovala veliko podporo vseh družinskih članov, tudi tožnikovo, po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavlja okoliščine, ki tako pomembno odstopa od okoliščin v drugih obravnavanih primerih, da bi lahko vplivala na razvoj sodne prakse v zvezi z uporabo tretjega odstavka 180. člena OZ.

6. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku niso podani in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

Op. št. (1): D. Jadek Pensa v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 1048.