Jedro

Presoja odškodninske odgovornosti v primeru kršitve pogodbe o upravljanju večstanovanjskih stavb.

Izrek

Revizija glede premoženjske škode se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema njune revizijske stroške, in sicer prvemu tožencu v znesku 533,72 EUR in drugemu tožencu v znesku 505,63 EUR.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine 18.361,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve višjemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre v konkretnem primeru za objektivno odškodninsko odgovornost upravnika bloka, ki je imel edini dostop do zbiralnikov vode in je lahko urejal in nadzoroval vročinske šoke ter ogrevanje vode. Stališče sodišč, da protipravno ravnanje prvega toženca ni podano, je nesprejemljivo. Zaključek, da se upravniku ne nalaga nobene posebne obveznosti, seveda drži, vendar je dolžan vestno vzdrževati vse inštalacije in naprave v bloku. Tožnik do vodne instalacije ni imel dostopa, niti ni imel možnosti vplivanja, na kakšno temperaturo se bo ta segrevala. Navedbe višjega sodišča, da je k pogodbi o opravljanju pristopil tudi tožnik, so nesprejemljive, saj zakonodajalec nalaga investitorjem, da sklenejo pogodbe z upravnikom pred prodajo stanovanj. Ali je odgovornost upravnika, ki ni opravil vročinskega šoka, ali je odgovornost investitorja, ki je namestil nepravilne ali nekvalitetne grelce vode, tožnik ne more vedeti. Prav tako ne more vedeti, ali je bil dejansko opravljen prevzem za omenjene naprave ali ne. Da sodišče ne more zaključiti, ali je bakterija v tožnikovem stanovanju, pa je nesprejemljivo. Na prvem tožencu je, da dokaže, da je izvršil vse potrebno. Ker je bilo to naloženo tožniku, je bilo kršeno pravilo o dokaznem bremenu.

2. Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

3. Revizija glede premoženjske škode ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

4. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost zavrnilnega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo in ki ga tožnik izpodbija z revizijo, znaša

1.669,71 EUR . Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije:

5. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb.

6. Res je, da je v naši pravni teoriji vse bolj uveljavljeno stališče, da je poslovna odškodninska odgovornost kot materialnopravna podlaga tožnikovega zahtevka bližje objektivni odškodninski odgovornosti,(1) vendar pa to ne pomeni, da bi bil zato tožnik razbremenjen trditvenega in dokaznega bremena (7. člen ZPP) konkretno in natančno opredeliti dolžnosti prvega toženca, ki bi jih ta moral opraviti,(2) da do zatrjevanje okužbe z zadevno bakterijo ne bi prišlo. Sodišči sta presojo omejili na zatrjevanja tožnika, da prvi toženec vode ni segreval na ustrezno temperaturo (60ºC), ki pa so se izkazala za neutemeljena, zato sta pravilno presodili, da protipravnost njegovega ravnanja ni podana. Trditve o vročinskih šokih so bile podane šele v pritožbi in zato prepozno (337. člen ZPP). V zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami, ki jih glede odškodninske obveznosti prvega toženca izpostavlja tožnik, pa velja dodati, da za preprečevanje razvoja bakterij ni odgovoren samo upravnik temveč tudi končni uporabnik, in sicer s čiščenjem pip in iztekanjem vode, če je dalj časa ni uporabljal, zlasti, ker se te najpogosteje pojavljajo ravno v mrtvih rokavih. Dejanske ugotovitve tudi ne omogočajo zaključka o obstoju odškodninske odgovornosti drugega toženca. Da bi bil vzrok za pojav in razvoj bakterij v nepravilnih oz. nekvalitetnih grelcih vode, ni bilo ugotovljeno.

7. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. V drugi točki izreka navedena zneska predstavljata stroške, ki sta jih toženca imela z zastopanjem pri vložitvi odgovorov na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Več o različnih pogledih na pravno naravo odškodninske odgovornosti glej Dežman, A.: Pravna narava odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku, Podjetje in delo, 4/2010, str. 475 in nasl. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 138/2009 z dne 19. 3. 2009.