Jedro

Tožnik prvi toženki – upravniku očita opustitev – nepregrevanje vode na določeno temperaturo v izogib pojavu bakterije legionele. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi (v spornem obdobju) pravni red ali pravila stroke upravniku nalagala takšno obveznostno ravnanje. Ker torej ni prišlo do opustitve kakšnega dolžnostnega ravnanja prve toženke, ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.704,13 EUR nadomesti z zneskom 2.534,15 EUR, znesek 2.332,79 EUR pa z zneskom 2.162,67 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožniku 16.691,70 EUR (prej 4,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila in 1.669,71 EUR (prej 400,000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti 2.704,13 EUR stroškov postopka, drugi toženki pa 2.332,79 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju sama s seboj, izrek pa tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodišče je tudi napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika – OZ, torej materialno pravo. Sodišče prve stopnje je, kljub ugotovitvi IVZ, ki je po izbruhu bolezni pri tožniku, opravilo mikrobiološke preiskave in ugotovilo, da je v hranilniku vode prisotna bakterija vrste legionella spp, zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati vzroka nastanka škode zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnik stanovanje prevzel v uporabo, da je bila v zbiralniku vode prisotna navedena bakterija in da je tožnik zbolel za boleznijo, ki je posledica okužbe z omenjeno bakterijo. Poleg tega je znano, da se ravno v novih objektih, kjer voda dlje časa stoji, opaža prisotnost te bakterije, zaradi nepretočenosti vodovodnih cevi in zaradi prenizkega ogrevanja. Znan je primer Onkološkega inštituta. Da se je tožnik okužil kje drugje, bi morala dokazati tožena stranka. Protipravno ravnanje tožene stranke je predvidljivo in v primeru neopravljanja vročinskih šokov, to je pregrevanja vode preko 65º C, vsak skrben upravnik računa ali pa bi moral računati z možnostjo okužbe. Tožnik je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da je do okužbe prišlo v njegovem stanovanju. Tožnik ne ve, kako si sodišče razlaga poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo. Tožnik je izkazal škodni dogodek in malomarnost tožene stranke pri vzdrževanju objekta, zato je sodba zanj presenečenje, pa tudi razočaranje. Izreka o stroških ni mogoče preizkusiti. Pripravljalne vloge je vlagala le prva toženka, druga toženka pa le eno in ni jasno, od kod sodišču takšni zneski pri odmeri stroškov. Dodaja še, da je bila z ravnanjem tožene stranke kršena tudi ustavna pravica po 72. členu Ustave RS, ki govori o tem, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja in da je tisti, ki je povzročil škodo v življenjskem okolju, to škodo dolžan povrniti.

Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge v vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe si niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z izrekom, zato je sodbo tudi mogoče preizkusiti. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožnik v januarju 2005 zbolel za pljučnico, povzročeno z legionello pneumophilio, in da je bila ta bakterija najdena v zbiralniku vode bloka v Ljubljani, v katerem ima stanovanje tudi tožnik. Tožnik je prvi toženki, upravniku, očital, da ni v zadostni meri poskrbela za vzdrževanje vodovodnih instalacij („voda bi se morala segrevati na določeno temperaturo, za kar ni potrebno posebnih navodil, saj gre za splošno znana dejstva“ – pripravljalna vloga z dne 26.5.2006), drugo toženko, investitorja, pa tožil „ker stranki valita odgovornost druga na drugo“, odgovorna pa je tudi za slabo izbiro upravnika.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo in zaključilo, da prvi toženki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, saj je ravnala s potrebno skrbnostjo ter temperaturo vode ogrevala na zadostno višino, poleg tega pa ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila prav v vodnem sistemu, ki je bil v vzdrževanju toženke, prisotnost bakterije v takšnem obsegu, da bi povzročila okužbo z njo (neobstoj vzročne zveze). V posledici je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik prvi toženki očita opustitev – vodovodne napeljave ni ustrezno vzdrževala (zgolj pavšalno), konkretno pa, da vode ni segrevala na določeno temperaturo. V primeru opustitvenega ravnanja fizikalne vzročnosti ni. Zato je potrebno vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je konkretno nato tudi pripetil. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Tožnik prvi toženki očita, da vode ni pregrevala na določeno temperaturo. Katera temperatura naj bi to bila, tožnik v postopku ni povedal. Edini trditvi v tej smeri sta bili v tožbi „do okužbe pride z vdihovanjem vodnih kapljic, torej najobičajnejše pri tuširanju, če ni voda pregreta nad 65°C“ in da je bila tožena stranka s strani ustreznega zavoda obveščena, „da mora povzeti kot upravnik vse potrebne ukrepe, gre predvsem za segrevanje vode v hranilniku na minimalno 65° C“. Pravni red posebnih predpisov v zvezi s segrevanjem vode v izogib pojava bakterije legionele nima. V času škodnega dogodka je obstajal le pravilnik v zvezi s preprečevanjem te bakterije v sistemih klima naprav (Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb, Ur. list RS, št. 42/2002). Tudi pogodba sklenjena med toženkama (priloga B2) in navodila za obratovanje in vzdrževanje strojnih instalacij (B3), upravniku v tej smeri ne nalagata nobene posebne obveznosti. Prvi toženki torej pravni red v tej smeri ni nalagal nobenega dolžnostnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi se na tem področju razvila kakšna pravila stroke (2. odstavek 6. člena OZ). Pravila stroke literatura opredeljuje kot pravila, ki jih je znanost priznala kot teoretično pravilna, ki so v ustreznem strokovnem krogu splošno znana in priznana kot pravilna in nujna na podlagi kontinuiranih praktičnih izkušenj. So zbir znanstvenih in praktičnih izkušenj, ki so se potrdila v praksi in s tem postala obvezno splošno dobro vseh, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo (prim. komentar k 13. členu OZ, Obligacijski zakonik, splošni del, s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003). Da so se takšna pravila razvila in da so splošno znana, kot to navrže tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26.5.2006, ni bilo ugotovljeno. Izkazano torej tudi ni bilo, da bi pravila stroke prvi toženki nalagala kakšno dolžnostno ravnanje. Poleg tega, kot povedano, tožnik niti ni povedal, katero je tisto konkretno dejanje odgovorne osebe (upravnika), ki naj bi povzročilo škodo. Sklicevanje na poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo, Ljubljana (priloga A5), ki priporoča dvig temperature vode v vseh hranilnikih na minimalno 65° C, za 24 ur, en dan v tednu, glede na to, da je bilo izdano v februarju 2005, torej po škodnem dogodku, ni relevantno. Tudi ni dovolj pavšalno sklicevanje tožnika na literaturo, da do vdiha te bakterije pride največkrat pri tuširanju, če voda ni pregreta na 65°C. Dokazni postopek je pokazal, da je prva toženka vodo segrevala na ustrezno temperaturo (60°C). Tega dejstva pritožba ne izpodbija. Trdi le (prvič konkretno), da bi morala prva toženka opraviti vročinski „šok“ in vodo (v določenih presledkih) pregreti preko 65° C. Tega določno v postopku ni zatrjevala, pa tudi če bi, bi veljalo kot povedano – ni bilo ugotovljeno, da bi prvi toženki (upravniku) pravni red ali pravila stroke nalagala takšno obveznostno ravnanje.

Ni mogoče torej govoriti o protipravnem ravnanju prve toženke in s tem tudi ne o vzročni zvezi med takšnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo. V posledici je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek zoper drugo toženko, ki ji je tožnik očital „da je izbrala slabega upravnika“. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper to toženko, se sicer pritožbeno sodišče sklicuje tudi na ostale razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka (3. odstavek stran 4 sodbe), ki jih pritožba ne izpodbija. Glede na navedene razloge, ki so zadostovali za zavrnitev tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do stališča sodišča prve stopnje, da tožnik niti ni izkazal, da je prišlo do okužbe na način, kot ga zatrjuje (torej v njegovem stanovanju), čeprav se v osnovi strinja s pritožbo, da ni prav nikakršnih indicev, ki bi kazali na možnost okužbe kje drugje. Vendar to dejstvo, glede na povedano, ni več pravno relevantno.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odmere pravdnih stroškov. Prva toženka je poleg odgovora na tožbo, vložila še štiri pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pripravljalna vloga z dne 4.10.2007 ni bila za pravdo potrebna. Drugotoženka je poleg odgovora na tožbo, prav tako vložila še štiri pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da vloga z dne 14.3.2008 ni bila za pravdo potrebna vloga. Stroške obeh je zato ustrezno znižalo (za 300 točk) in odločilo, kot izhaja iz izreka. V tem delu je torej pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

Ker je tožnik uspel le delno in to le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovora na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča nista pripomogla, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih toženki nosita sami (1. odstavek 155. člena ZPP).