Jedro

Glede na to, da je bila tožniku po novi pogodbi o zaposlitvi določena nižja osnovna bruto plača kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in da je tožnikova nova zaposlitev glede na prejšnjo neustrezna, je ob odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi upravičen do 1/3 odpravnine, kot bi jo prejel, če ne bi sprejel nove neustrezne zaposlitve in bi mu delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga.

Spor, v katerem tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine ob odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi tožena stranka kot delodajalec krila svoje stroške postopka ne glede na izid.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati sorazmerni del odpravnine v višini 2.871,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 2. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, višji podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 628,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2011 pa je zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 369,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijano sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nesporno je, da je nova tožnikova zaposlitev glede na 3. odstavek 90. člena ZDR neustrezna. Vprašanje je, ali gre v takih primerih delavcu vselej sorazmerni del odpravnine in predvsem, kako se ta odpravnina določi. Navaja, da je glede na gramatikalno razlago 4. odstavka 90. člena ZDR pravna podlaga za izplačilo dogovor o višini sorazmernega dela odpravnine. Če dogovora ni, tudi izplačila ni. Meni, da bi bilo primerno, če bi ZDR dopolnil določilo 90. člena ZDR z napotilom, da je dolžan višino sorazmernega dela odpravnine določiti delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in če tega ne stori, da delavcu pripada sorazmerna odpravnina najmanj v znesku npr. 1/3 odpravnine, ki bi jo prejel, če mu delodajalec od odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne bi ponudil druge (neustrezne) zaposlitve. V kolikor bi se delavec z odpravnino strinjal, problemov ne bi bilo, v nasprotnem primeru pa bi šla zadeva na sodišče, ki bi ocenilo, ali je določena višina odpravnine ustrezna. V predmetni zadevi dogovora med pravdnima strankama o višini sorazmernega dela odpravnine ni bilo. Prav tako odpravnine ni določila tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne v pogodbi o zaposlitvi za novo neustrezno delovno mesto. Meni, da bi zato lahko tožnik v predmetni zadevi tožil le na sklenitev dogovora o višini sorazmernega dela odpravnine, ki mu pripada, ne pa na izplačilo te odpravnine. Iz tega razloga je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po oceni tožene stranke so primerni kriteriji za določitev sorazmernega dela odpravnine: razlika v plači na starem in novem delovnem mestu, zahtevnost dela na starem in novem delovnem mestu in pogoji dela na starem in novem delovnem mestu. Kar zadeva razliko v plači je v konkretnem primeru ni, oziroma je zanemarljiva, ker Zakon o minimalni plači to razliko pri tožniku minimizira na 14,00 EUR mesečno. Zahtevnost dela, ki ga je tožnik opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, se ne razlikuje od zahtevnosti dela, ki ga opravlja po novi pogodbi o zaposlitvi. Tako delo prekajevalca kot delo živilskega delavca obsegata predvsem enostavna delovna opravila, kar je razvidno že iz opisnih listov teh dveh delovnih mest. Sodišče prve stopnje je bilo glede ugotavljanja tega dejanskega stanja nedosledno. V opisne liste obeh delovnih mest ni vpogledalo, ni zaslišalo predstavnika tožene stranke, ki bi pojasnil razliko o delu na obeh delovnih mestih, zaslišalo je le tožnika. V skladu z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom bi moralo sodišče dokazni postopek peljati v to smer. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Pogoji dela na starem in novem delovnem mestu se za tožnika niso spremenili, tožnik dela v istem proizvodnem prostoru, iz istimi sredstvi dela, ima enak urnik, enako delovno držo in iste sodelavce. Tako prekajevalec kot živilski delavec delata pri toženi stranki praviloma stoje. Tožnik sicer navaja, da ima probleme s kolki, vendar zdravstvene dokumentacije, ki bi to potrjevala, ni predložil. V obravnavanem primeru tako ne obstoji podlaga za prisojanje sorazmernega dela odpravnine. Če pa že, potem le v znesku, ki predstavlja razliko v plači in ki znaša 14,00 EUR oziroma letno 168,00 EUR. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako je do zneska 2.871,28 EUR prišlo. Po oceni tožene stranke dejstvo dolgoletnega delovnega staža pri toženi stranki nima v zvezi s sorazmernim delom odpravnine nič opraviti. Tudi iz tega razloga je izpodbijana sodba nesprejemljiva. Nasprotuje tudi odločitvi glede odmere stroškov postopka in navaja, da je sodišče odločitev nepravilno oprlo na 41. člen ZDSS-1, saj v predmetni zadevi ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Sorazmerni del odpravnine, kot premoženjskopravni zahtevek, se določa v primeru, ko je delavec veljavno zaposlen. Sklicuje se na sklep VDS opr. št. Pdp 170/2004 z dne 26. 2. 2004. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2010 in da mu je tožena stranka dolžna v podpis ponuditi staro pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prekajevalec ter mu za čas vsakokratnih mesečnih prikrajšanj pri plači izplačati mesečno 60,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vsakokratne mesečne plače dalje do plačila ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je uveljavljal plačilo sorazmernega dela odpravnine v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka s sklepom z dne 24. 8. 2010 kot prepozno zavrglo. Sklep je postal pravnomočen 21. 9. 2010. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank in zaslišanja tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podredni tožbeni zahtevek v pretežnem delu utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu prekajevalec. Tožena stranka je tožniku dne 2. 7. 2010 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ponudbo sprejel in stranki sta dne 2. 7. 2010 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto živilski delavec I. Delovno mesto prekajevalec po prejšnji pogodbi o zaposlitvi je uvrščeno v IV. tarifni razred, delovno mesto živilski delavec po novi pogodbi o zaposlitvi pa je uvrščeno v III. tarifni razred.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali tožniku pripada sorazmerni del odpravnine, oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določilo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe. V skladu s 4. odstavkom 90. člena ZDR ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve po prejšnjem odstavku pravico do sorazmernega dela odpravnine, ki jo dogovori z delodajalcem. Ustreznost zaposlitve je opredeljena v 3. odstavku istega člena kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da novo delovno mesto tožnika po novi pogodbi o zaposlitvi, to je delovno mesto živilskega delavca, ni ustrezna zaposlitev, glede na prejšnje delovno mesto po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, to je delovno mesto prekajevalca I. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je namreč delovno mesto prekajevalec uvrščeno v IV. tarifni razred, medtem ko je novo delovno mesto živilski delavec uvrščeno v III. tarifni razred, kar pa ne ustreza opredelitvi ustrezne zaposlitve, kot je določena v določilu 3. odstavku 90. člena ZDR. Glede na ugotovljeno je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi sprejema ponudbe tožene stranke za neustrezno zaposlitev v skladu s 4. odstavkom 90. člena ZDR upravičen do sorazmernega dela odpravnine. Pritožba se sicer strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnikova zaposlitev po novi pogodbi o zaposlitvi neustrezna zaposlitev, ne strinja pa se, da je tožnik v vsakem primeru upravičen do sorazmernega dela odpravnine oziroma izpostavlja, da bi morala biti višina sorazmernega dela odpravnine določena dogovorno med delavcem in delodajalcem. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. V 4. odstavku 90. člena ZDR je jasno določeno, v katerem primeru je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine, to je, kot že rečeno, kadar sprejme s strani delodajalca ponujeno zaposlitev, ki pa je neustrezna. Natančno so določeni tudi kriteriji, kdaj se nova zaposlitev šteje za ustrezno in torej, kdaj je le-ta neustrezna. Delavec ima zato vedno, kadar sprejeme neustrezno zaposlitev, pravico do sorazmernega dela odpravnine. Glede višine le-te je v 4. odstavku 90. člena ZDR res določeno, da ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, kot jo dogovori z delodajalcem, pri čemer je potrebno poudariti, da v kolikor dogovora med delavcem in delodajalcem ni, kot je to v konkretnem primeru, mora sodišče v sporu polne jurisdikcije samo odločiti o višini odpravnine. V skladu z določilom 5. člena Zakona o delovnim in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) je namreč delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo tudi višino sorazmernega dela odpravnine, ki pripada tožniku.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede višine sorazmernega dela odpravnine. Višina sorazmernega dela odpravnine, kot že rečeno, v ZDR ni natančneje določena, niti niso določeni kriteriji, ki se pri določitvi le-te upoštevajo, zaradi česar je v presoji sodišča, da to praznino zapolni. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 7. 2010 določena nižja osnovna bruto plača, to je 537,66 EUR, kot je bila določena po prejšnji pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008, to je 550,92 EUR, ne glede na to, da se je tožniku plača izplačevala v minimalni višini, ker pogodbeno določeni plači nista dosegali minimalne plače, in predvsem glede na ugotovitev, da je tožnikova nova zaposlitev glede na prejšnjo neustrezna, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča 1/3 odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen, če ne bi sprejel nove pogodbe o zaposlitvi in bi mu delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, predstavlja ustrezen sorazmerni del odpravnine v skladu z določilom 4. odstavka 90. člena ZDR. Pritožbene navedbe, katere kriterije, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri določanju višine sorazmernega dela odpravnine, navedenega zaključka ne uspejo omajati. Pritožba sodišču prve stopnje pri ugotavljanju višine sorazmernega dela odpravnine neutemeljeno očita, da je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni vpogledalo v opise obeh delovnih mest in ni zaslišalo predstavnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je imelo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih, predvsem v dokumentaciji, predloženi s strani obeh strank, in zaslišanju tožnika, zadostno podlago za določitev višine sorazmernega dela odpravnine, saj je na podlagi le-teh ugotovilo vsa odločilna dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Dokaz z zaslišanjem predstavnika tožene stranke, katerega sicer v postopku ni podala tožena stranka kot pritožnica, temveč je dokazni predlog z zaslišanjem obeh strank podal tožnik, je sodišče prve stopnje glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno zavrnilo kot nepotrebnega. Opisa delovnih mest, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pa tožena stranka med postopkom na prvi stopnji, v spis ni niti predložila. Iz obeh predloženih pogodb o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008 in z dne 2. 7. 2010, namreč izhaja, da sta opisa delovnih mest sestavna dela pogodbe, ki pa pogodbama nista bila priložena. Navedeni dokazni predlog, podan s strani tožene stranke v pritožbi, zato predstavlja pritožbeno novoto v skladu z določbo 337. člena ZPP. Tožena stranka tudi ne navaja, zakaj le-teh brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. V skladu z 286. členom ZPP mora namreč stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na preiskovalno načelo v zvezi z izvedbo navedenih dokaznih predlogov, saj preiskovalno načelo, kot je določeno v 34. členu ZDSS-1, sodišču nalaga izvedbo dokazov po uradni dolžnosti šele tedaj, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker pa je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče prve stopnje glede na citirano določbo ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je izračunalo znesek sorazmernega dela odpravnine. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da predstavlja 1/3 odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen, če ne bi sprejel nove pogodbe o zaposlitvi in bi mu delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, ustrezen sorazmerni del odpravnine. V nadaljevanju je natančno obrazložilo izračun odpravnine po 109. členu ZDR, do katere bi bil tožnik upravičen ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je pravilno upoštevalo, da bi le-ta glede na 35 let delovne dobe pri toženi stranki znašala 1/3 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela. Glede na tožnikovo povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 734,15 EUR, bi odpravnina po 109. členu ZDR znašala 8.613,85 EUR. Sorazmerni del odpravnine, torej 1/3 odpravnine po 109. členu ZDR, pa znaša 2.871,28 EUR.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev glede stroškov postopka nepravilno oprlo na 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, saj v tem primeru ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč gre pri uveljavljanju sorazmernega dela odpravnine za premoženjsko pravni zahtevek, pri čemer se sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 170/2004 z dne 26. 2. 2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, odločitev pravilno oprlo na 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je odločanje o pravici do sorazmernega dela odpravnine po 4. odstavku 90. člena ZDR spor o prenehanju delovnega razmerja, kar nenazadnje izhaja tudi iz naslova 90. člena ZDR, ki se glasi „odpoved pogodbe o zaposlitvi“. Pravica do sorazmernega dela odpravnine, kot je določena v 4. odstavku 90. člena ZDR, je tudi posebna vrsta odpravnine, saj je do te delavec upravičen zgolj v primeru, ko mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, delavec pa takšno ponudbo sprejeme. Zgolj v takem primeru, kjer je pravica do sorazmernega dela odpravnine neločljivo povezana z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove, je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine, zaradi česar je pravno naziranje sodišča prve stopnje, da gre v takem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, pravilno. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 170/2004 z dne 26. 2. 2004, saj se zadeva ne nanaša na isto pravno vprašanje. V navedenem sporu je namreč sodišče presojalo naravo spora, kjer je tožnik podredno uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (41. člen ZDSS-1).