Jedro

Podržavljenje po Odloku o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, pojmovno izključuje poznejše podržavljenje premoženja s kazensko sodbo.

Zmotno je mnenje tožnice, da bi lahko prvostopenjski organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, vprašanje državljanstva reševal neposredno na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZDen. Ta določba se nanaša predvsem na osebe, ki jim je bilo državljanstvo odvzeto po Zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, ter pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo (2. člen tega zakona) in ki je posebej naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 23. točki 3. člena ZDen.

Prvostopenjski organ je na podlagi ugotovitve, da A.A. za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca ni izpolnjeval pogoja jugoslovanskega državljanstva, pravilno odločil, da se denacionalizacijski zahtevek za njemu podržavljeno premoženje zavrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 180/1, 180/2, 71/2, 59, 60, 61, 62 in 63, vse k. o. …, parc. št. 888 in 958, obe k. o. …, parc. št. 144, 3/1, 4/1, 4/2 in 585, vse k. o. … parc. št. 196/1, 196/2, 197, 491, 492, 873, in 1389, vse k. o. …, parc. št. 531 k. o. …, parc. št. 330 in 331, obe k. o. … ter par. št. 212 k. o. …, vse v deležu do 6/72-tin, podržavljenih A.A., rojenemu …, umrlemu …. V obrazložitvi navaja, da je za opredelitev upravičenca pomembno pravno dejstvo državljanstvo, Upravna enota Ravne na Koroškem pa je z odločbo št. 201-136/93-5/1 z dne 2. 12. 1996, ki je postala pravnomočna 10. 10. 2001, ugotovila, da se A.A. od 28. 8. 1945 do 24. 5. 1955 ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Premoženje, katerega vrnitev se zahteva, je bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ) in sicer z dnem uveljavitve tega odloka, tj. 22. 11. 1944. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska št. 522 k.o. …, pri katerem je bil pred podržavljenjem vpisan del predmetnega premoženja in iz predloženih dokazil je razvidno, da se je lastninska pravica v korist FLRJ prenesla na podlagi odločbe Zp 6-14/45-2 z dne 21. 1. 1946, iz C lista pa, da je bila že v letu 1945, v smislu predpisov Odloka AVNOJ in 12. člena Zakona o konfiskaciji z dne 8. 6. 1945 zaznamovana postavitev zemljišča pod začasno državno upravo in nato na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije v Radovljici z dne 27. 8. 1945, v zvezi s 1. in 2. točko Odloka AVNOJ zaznamovana zaplemba v celoti v korist FLRJ. Prvostopenjski organ je zavrnil pripombe tožnice, da je bilo premoženje A.A. podržavljeno s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. 1094/45 z dne 22. 8. 1945, s katero sta mu bili izrečeni sankciji odvzema državljanstva in odvzema premoženja. Zato ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker denacionalizacijski upravičenec ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva, je prvostopenjski organ zahtevo za denacionalizacijo premoženja zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo.

Tožnica vlaga tožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravni organ odločitev o zavrnitvi zahtevka oprl na pravnomočno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem št. 201-136/93-5/1 z dne 2. 12. 1996, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. ni štel za jugoslovanskega državljana, ker ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu, tj. 28. 8. 1945 jugoslovanskega državljanstva ni več imel, ker mu je bilo sodno odvzeto. Meni, da bi upravni organ moral sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja Sod 1094/45 z dne 22. 8. 1945 upoštevati v celoti ali pa sploh ne, ne pa, da je upošteval izrečene kazenske sankcije samo tako, da so v škodo denacionalizacijskemu upravičencu v postopku vračanja premoženja. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, v kateri je Ustavno sodišče navedlo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, in so v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je opozorilo še zlasti na 13. in 14. člen navedene uredbe, po teh določilih pa je bil denacionalizacijski upravičenec obsojen. Tožnica meni, da so bile denacionalizacijskemu upravičencu kršene temeljne človekove pravice in takšne sodbe noben upravni organ ne bi smel šteti za temelj svojega odločanja, temveč bi jo moral šteti za nično. Zato bi v predmetnem postopku moral upravni organ ponovno prekiniti postopek in zahtevati novo odločitev o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca. Če pa je že upošteval sodbo Vojaškega sodišča glede kazenske sankcije odvzema državljanstva, potem bi moral šteti tudi, da je bilo premoženje denacionalizacijskemu upravičencu odvzeto s sodbo in v posledici odvzema državljanstva, saj je bil sojen kot jugoslovanski državljan. Zato bi mu moralo biti premoženje vrnjeno na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZDen. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek oziroma da se odločba spremeni tako, da se zahtevku ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita ter podprta z utemeljenimi razlogi.

Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da je bilo A.A. premoženje podržavl jeno po 1. oziroma 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ (ne pa po 3. točki navedenega odloka - s sodbo). Po 1. oziroma po 2. točki je bilo podržavljeno premoženje osebam nemške narodnosti, v državno last pa je prešlo z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, kot je to določal Odlok in pozneje Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Odlok AVNOJ je začel veljati 22. 11. 1944 (glej popravek Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 74/46). Izvedbo ex lege podržavljenja na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je urejal 30. člen Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki je določal, da okrajne zaplembne komisije izdajo odločbo glede podržavljenega premoženja, ki jo dostavijo tudi pristojnemu okrajnemu sodišču. Z odločbo z aplembne komisije se je konkretiziralo premoženje, glede katerega je učinek podržavljenja nastopil že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, na podlagi sodne odločbe pa se je v zemljiški knjigi izvršil vpis lastninske pravice za državo. Gre torej za deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja.

Stališče, da je premoženje, podržavljeno po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ prešlo v državno last že po samem odloku, torej 22. 11. 1944, je v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ustaljeno (II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005, II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 280/2009 z dne 10. 9. 2009, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, X Ips 123/2010 z dne 14. 4. 2010). Takšno stališče je podlaga za nadaljnje sklepanje, da kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ne more biti pravno relevantna, saj je premoženje že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe prešlo v državno last (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2009).

Prvostopenjski organ je stališče, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno po Odloku AVNOJ podprl z ugotovitvijo, da je bila v zemljiški knjigi podlaga za prenos premoženja v državno last odločba Zp 6-14/45-2 z dne 22. 1. 1946, ki je bila izdana na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije v Radovljici z dne 27. 8. 1945, te ugotovitve pa tožnica ne izpodbija. Ob že navedenem stališču sodne prakse, da podržavljenje po Odloku AVNOJ pojmovno izključuje poznejše podržavljenje premoženja s kazensko sodbo, tudi v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno šele s sobo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja Sod 1094/45 z dne 22. 8. 1945, s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih na kazen odvzema državljanstva in tudi na kazen zaplembe celotne imovine. Tedaj imenovani ni bil več lastnik nepremičnin, saj je učinek njihovega podržavljanja nastopil že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, tj. 22. 11. 1944. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil tudi izpolnjevanje nadaljnjega pogoja za status denacionalizacijskega upravičenca– jugoslovanskega državljanstva A.A., kot je ta zahtevan v 9. členu ZDen. Glede tega je bil v skladu s tretjim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vezan na odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem št. 201-136/93-5/1 z dne 2. 12. 1996, ki je 10. 10. 2001 postala pravnomočna, z njo pa je bilo ugotovljeno, da se A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi ponovno prekinil denacionalizacijski postopek in zahteval novo odločitev glede ugotovitve državljanstva, kot to meni tožnica. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS), torej v konkretnem primeru z izrednimi pravnimi sredstvi, določenimi v ZUP. Da bi bili glede odločbe Upravne enote Ravne na Koroškem št. 201-136/93-5/1 z dne 2. 12. 1996 izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od teh pravnih sredstev oziroma, da bi bil že sprožen kakšen postopek, tožnica niti ne trdi. Tudi ne navaja, da bi bila razveljavljena sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja Sod 1094/45 z dne 22. 8. 1945, s katero je bila A.A. izrečena (tudi) kazen izgube državljanstva, kar je pri izdaji odločbe o ugotovitvi državljanstva z dne 2. 12. 1996 upošteval pristojni upravni organ, in sklenil, da, ker imenovani ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu 28. 8. 1945 dotedanjega jugoslovanskega državljanstva ni več imel, ni mogel postati državljan FLRJ in LRS.

Po presoji sodišča je namreč zmotno mnenje tožnice, da bi lahko prvostopenjski organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, vprašanje državljanstva reševal neposredno na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da se, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Ta določba se nanaša predvsem na osebe, ki jim je bilo državljanstvo odvzeto po Zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, ter pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo (2. člen tega zakona) in ki je posebej naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 23. točki 3. člena ZDen. A.A. pa premoženje, kot je sodišče že razlogovalo, ni bilo podržavljeno na tej podlagi. Iz sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja Sod 1094/45 z dne 22. 8. 1945 izhaja, da je bil imenovani obsojen zaradi kaznivega dejanja, za kar sta mu bili izrečeni kazenski sankciji izguba državljanstva in zaplemba premoženja, zato tudi, če bi prešlo premoženje v državno last šele s kazensko sodbo, to ne bi bilo v izključni posledici odvzema državljanstva, temveč v posledici obsodbe zaradi kaznivega dejanja.

Kolikor se tožnica pri svojem nasprotovanju glede upoštevanja s sodbo Sod 1094/45 z dne 22. 8. 1945 izrečene kazni izgube državljanstva sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, s katero je Ustavno sodišče odločilo o uporabi določb Uredbe o vojaških sodiščih z dne 22. 4. 1944, sodišče odgovarja, da je bila ta odločba podlaga za vlaganje zahtev za spremembo pravnomočnih odločb, izdanih na podlagi Uredbe, s smiselno uporabo zakonskih določb o obnovi kazenskega postopka (2. točka izreka odločbe). Ne prvostopenjski organ, ki je izdal izpodbijano odločbo in ne upravni organ, ki je odločal o državljanstvu (njegova odločba tudi ni predmet tega upravnega spora), torej odločbe ustavnega sodišča pri svojem odločanju nista mogla neposredno uporabiti. Da bi bil kazenski postopek, v katerem je bila izdana sodba Sod 1094/45, obnovljen, pa po že povedanem tožnica ne navaja, niti ni takega podatka v predloženih upravnih spisih.

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je prvostopenjski organ na podlagi ugotovitve, da A.A. za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca ni izpolnjeval pogoja jugoslovanskega državljanstva, pravilno odločil, da se denacionalizacijski zahtevek za njemu podržavljeno premoženje zavrne.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožnice je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.