Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja, ki s toženo stranko nikoli ni sklenil niti stanovanjske niti najemne pogodbe, tožena stranka pa tožeči stranki v vsem času uporabe spornega stanovanja najemnine ni plačevala. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da tožena stranka na spornem stanovanju ni pridobila pravice do uporabe stanovanja (34. člen ZSR), ki je bila po določbah ZSR po svojih pravnih posledicah v bistvu izenačena z imetništvom stanovanjske pravice (8. člen ZSR). Ob upoštevanju ugotovitev, da nista bila dogovorjena niti čas niti namen uporabe spornih prostorov, sta sodišči druge in prve stopnje razmerje med pravdnima strankama pravno pravilno opredelili kot prekaristično razmerje (pravno pravilo par. 974 ODZ), ki omogoča tožniku, da zahteva od toženih strank, da sporno stanovanje izpraznijo in mu ga skupaj s pritiklinami in delom funkcionalnega zemljišča pred objektom izročijo v neposredno posest.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morajo tožene stranke izprazniti stanovanje v stanovanjskem objektu v P. in sicer hodnik, kuhinjo, sobo, kopalnico in teraso v kletni etaži in izročiti to stanovanje skupaj z delom funkcionalnega zemljišča pred objektom na parceli št. 3087/11, vpisani v vl. št. 4434 k.o. P. tožeči stranki v neovirano posest. Obenem je toženim strankam naložilo, da morajo tožeči stranki nerazdelno plačati 614.950,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 48.186,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravno napačna je presoja, da je med tožečo stranko in toženimi strankami nastalo le prekaristično razmerje. Drugo in tretjetožena stranka sta se vselili v sporno stanovanje na povabilo prvotožene stranke v mesecu septembru leta 1984. Ob vselitvi sta odpovedali delovno razmerje v Ž. in družbeno stanovanje. V letu 1984 je bilo sporno stanovanje del enotne vrstne hiše, samostojna stanovanjska enota, ki je pripadla tožeči stranki, pa je postalo šele v razdružitvenem postopku. Razmerje med solastnikoma (tožnikom in prvotoženo stranko) ne bi smelo imeti vpliva na pravni položaj drugega toženca in tretje toženke. Ob vselitvi je veljal ZSR in na podlagi določb tega zakona sta drugi toženec in tretja toženka pridobila na spornem stanovanju stanovanjsko pravico. Zato bi moralo sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev koristi, ki naj bi jo imele tožene stranke zaradi uporabe spornega stanovanja, uporabiti določbo 66. člena sedaj veljavnega stanovanjskega zakona. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V času vselitve v sporno stanovanje je bil v veljavi zakon o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 35/82 - v nadaljevanju ZSR, ki je v 34. členu določal, da občan pridobi pravico do uporabe stanovanja v družinski stanovanjski hiši oziroma na stanovanju kot posameznem delu stavbe v lasti občana na podlagi stanovanjske pogodbe, ki jo sklene z lastnikom stanovanjske hiše oziroma stanovanja kot posameznega dela stavbe. Stanovanjska pogodba je morala biti sklenjena v pismeni obliki za določen ali nedoločen čas. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja, ki s toženo stranko nikoli ni sklenil niti stanovanjske niti najemne pogodbe, tožena stranka pa tožeči stranki v vsem času uporabe spornega stanovanja najemnine ni plačevala. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da tožena stranka na spornem stanovanju ni pridobila pravice do uporabe stanovanja (34. člen ZSR), ki je bila po določbah ZSR po svojih pravnih posledicah v bistvu izenačena z imetništvom stanovanjske pravice (8. člen ZSR).

Ob upoštevanju ugotovitev, da nista bila dogovorjena niti čas niti namen uporabe spornih prostorov, sta sodišči druge in prve stopnje razmerje med pravdnima strankama pravno pravilno opredelili kot prekaristično razmerje (pravno pravilo par. 974 ODZ), ki omogoča tožniku, da zahteva od toženih strank, da sporno stanovanje izpraznijo in mu ga skupaj s pritiklinami in delom funkcionalnega zemljišča pred objektom izročijo v neposredno posest. Tožena stranka na spornih prostorih pravic, ki jih je določal ZSR, ni pridobila. Zato v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče pri odločanju o zahtevku tožeče stranke za povrnitev koristi, ki so jo imeli toženci zaradi uporabe tožnikove stvari, uporabiti določbo 66. člena sedanjega stanovanjskega zakona, ki v navedenem členu ureja pravico najemnika, da zahteva, da občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, preveri višino najemnine. Tožnikov zahtevek za nadomestitev koristi, ki so jo toženci imeli zaradi uporabe njegove stvari (ta zahtevek ne zajema celotnega obdobja uporabe, ampak le čas od zahteve za vrnitev stvari dalje) je zato v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno opredeljen kot zahtevek na podlagi 219. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.člen ZPP).