Jedro

Kot čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba postala lastnik nepremičnine

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ prve stopnje je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 9 236 690,43 SIT v znesku 1 847 338,00 SIT.

Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 29. 11. 2006 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine – parc. št. 1002/2 k.o. A. Kot pridobitni naslov je navedel pogodbo o priznanju lastninske pravice, kot datum pridobitve nepremičnine 29. 10. 2003 in kot datum odsvojitve 27. 3. 2006. Tožnik je na zapisnik izjavil še, da gre le za formalni prenos lastninske pravice na zemljišču, ki prej ni bil mogoč in da zato ne gre za pridobivanje dobička. Kot investicije in stroške vzdrževanja je tožnik napovedal stroške komunalnih prispevkov, stroške parcelacije in komunalne ureditve ter spremembe namembnosti v skupni višini 8 500 000,00 SIT. Na tej podlagi in ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06, UPB4 – v nadaljevanju: ZDoh-1), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala, je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 9 236 690,43 SIT kot razliko med (napovedano) vrednostjo kapitala v času odsvojitve (14 619 098,00 SIT) in valorizirano vrednostjo kapitala ob pridobitvi (5 090 025,57 SIT) ter ob upoštevanju stroškov pri odsvojitvi (znesek plačanega davka na promet nepremičnin v znesku 292 382,00 SIT) na tej podlagi odmeril dohodnino od dobička iz kapitala v višini, ki je razvidna iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da je tožniku zemljišče ves čas pripadalo, in da ga je prvič prodal šele 27. 3. 2006, pa pojasni, da je iz podatkov, ki so v spisih, jasno razvidno, da je bila predmetna nepremičnina pridobljena na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003, ki vsebuje odpisno dovoljenje in z. k. dovolilo. To izhaja iz prodajne pogodbe – notarskega zapisa z dne 27. 3. 2006, po kateri je tožnik kot prodajalec predmetno nepremičnino pridobil na podlagi pogodbe iz leta 2003. Prenos po tej pogodbi je bil (pravnomočno) obdavčen z davkom na promet nepremičnin, kar pomeni, da je šlo za promet nepremičnin med prodajalcem družbo B. d.o.o. in tožnikom kot kupcem. Tožnik je torej pravno gledano nepremičnino nesporno pridobil 29. 10. 2003. Tudi vrednost nepremičnine ob pridobitvi je po mnenju drugostopnega organa pravilno ugotovljena, saj iz pogodbe iz leta 2003 izhaja, da se kupnina v znesku 40 000 DEM (4 820 100,00 SIT) poravna s prenosom parcele namesto v denarju, kar pomeni, da vrednost nepremičnine izhaja iz pogodbe, na podlagi katere je bila nepremičnina pridobljena. Pritožbena navedba, da gre pri tem zgolj za ostanek dolga iz pogodbe iz leta 2001, nima podlage v podatkih spisov, zato sta tako datum pridobitve kot tudi vrednost nepremičnine ob pridobitvi v konkretnem primeru nesporna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1), razen iz razloga ničnosti. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da v letu 2003 ni pridobil nepremičnine na podlagi pravnega posla ali kakršnegakoli pravnega naslova, ki je podlaga za obdavčitev z davkom na promet nepremičnin. Do leta 2001 je bil solastnik do ½ celote nepremičnin v k.o. A. V letu 2001 je sklenil prodajno pogodbo z družbo B. d.o.o.. S pogodbo ni prodal vseh nepremičnin, temveč je zase obdržal del zemljišča v določeni izmeri (po pogodbi v izmeri 624 m2), kot to izrecno sledi iz pogodbe. V ta namen sta stranki dodatno vknjižili na del zemljišča prepoved odtujitve in obremenitve do ureditve zazidalnega načrta in geometrske izvedbe. S pogodbo je bilo torej dogovorjeno, da tožnik obdrži lastninsko pravico na zemljišču določene velikosti, zemljiškoknjižno pa je lastnik celotnega območja postala družba B., ker je bilo nadaljnje urejanje zemljišč na ta način lažje. Zemljišče v določeni izmeri, ki je nato postalo parcela št. 1002/2 k.o. A., tako ni bilo predmet prodaje. Na zemljišču je zunajknjižno ostala lastninska pravica tožniku. V nadaljevanju je družba B. izpolnila obveznosti po pogodbi iz leta 2001 in s tožnikom sklenila pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003. V pogodbi je izrecno določeno, da je predmet pogodbe zgolj uskladitev dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim ter poudarjeno, da ne gre za promet z nepremičnino, temveč za realizacijo obveznosti iz pogodbe z dne 20. 7. 2001. Tožnik je bil tako ves čas do 27. 3. 2006, ko je sklenil pogodbo s C.C. in nanjo prenesel lastninsko pravico, lastnik zemljišča. Do razlike v velikosti zemljišča, ki je predmet prodaje, je prišlo ob parceliranju. Odmera davka na promet nepremičnin pri sklenitvi pogodbe v letu 2003 je bila neutemeljena in tožnik ne ve, zakaj je prišlo do odmere. Sam ni plačal davka. Torej ga je morala plačati družba B., ki pa je to storila neutemeljeno. Tožnik vztraja, da je bil zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in neutemeljeno odmerjen že davek na promet nepremičnin in nato še obravnavani davek od dobička iz kapitala. Povzročene pa so bile tudi bistvene kršitve pravil postopka, ker se davčni organ druge stopnje ni opredelil do pritožbenih navedb, konkretno do vsebine pogodbe z dne 29. 10. 2003, na katero se je skliceval tožnik v pritožbi. Gre za absolutno bistveno kršitev, ker se organ ni izjavil o vseh relevantnih okoliščinah niti ni dal tožniku vedeti, na katero podlago bo oprl svojo odločitev, kar predstavlja tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Tožnik tudi ni bil v smislu 138. in 139. člena ZUP pozvan, da ustrezno dopolni svoje navedbe in predloži dokaze glede na dejstva, ki so odločilna za odmero in na katera je prvostopni organ oprl svojo odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen čas pridobitve kapitala – nepremičnine (parc. št. 1002/2 travnik 678 m2, k.o. A.), ki je predmet prodajne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik s C.C. dne 27. 3. 2006 in ki je podlaga za sporno odmero.

Kot čas pridobitve kapitala se po 94. členu ZDoh-1 šteje datum sklenitve pogodbe oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Po ugotovitvi davčnih organov je tožnik postal lastnik zadevne nepremičnine na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice z odpisnim dovoljenjem in zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 29. 10. 2003, medtem ko tožnik trdi, da temu ni tako, oziroma da je s sklenitvijo te pogodbe lastninsko pravico pridobil zgolj formalno, medtem ko je bil njen dejanski lastnik že prej, (po navedbah v zapisniku o opravljenem razgovoru na DU z dne 29. 11. 2006) vse od leta 1995, ko jo je pridobil z dedovanjem. Pri tem se sklicuje zlasti na vsebino prodajne pogodbe, ki jo je sklenil z družbo B. d.o.o. z dne 20. 7. 2001 in na vsebino pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003, na katero se sicer sklicuje tudi davčni organ v svoji odločbi.

Pri tem je po presoji sodišča pravno pomembna zlasti ugotovitev davčnih organov, da je tožnik po navedbah v prodajni pogodbi z dne 27. 3. 2006, ki je podlaga za sporno odmero, postal lastnik zadevnega zemljišča (parc. št. 1002/2 k.o. A.) na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003. Tako se namreč izrecno ugotavlja v 1. členu te pogodbe, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je zato javna listina (3. člen Zakona o notariatu) in ki kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje oziroma določa (169. člen ZUP). Možen je sicer nasproten dokaz, vendar po presoji sodišča, enako kot meni drugostopni organ, tožnik s svojimi navedbami in listinami, na katere se sklicuje, nasprotnega ne dokaže. Iz (prav tako) notarskega zapisa kupne pogodbe z dne 20. 7. 2001, sklenjene z družbo B. d.o.o. sicer res sledi, da je predmet prodaje le 3500 m2 zemljišč, kar je 624 m2 manj od njihove celotne površine, vendar pa hkrati iz iste pogodbe sledi tudi, in to je po presoji sodišča odločilno, da se parcele, ki so predmet pogodbe, prodajo in dovoli njihov odpis v korist kupca v celoti, kar pomeni, da je prešlo v last in posest kupca B. d.o.o., in o tem niti ni spora, celotno zemljišče, ki ga obsegajo omenjene parcele in da zato drugačne tožbene trditve ne vzdržijo pravne presoje. S pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003 se zato ne vzpostavlja oziroma zgolj usklajuje stanje, določeno v kupni pogodbi z dne 20. 7. 2001, temveč se, kot to jasno sledi iz 2. člena, sporna nepremičnina – (tokrat šele sploh lahko) kot (samostojna) parcela št. 1002/2 – travnik v izmeri 678 m2 in s tem kot individualno določena samostojna stvar izrecno prenaša nazaj v last in posest tožniku. Šele na tej podlagi je torej, kot se pravilno ugotavlja v prodajni pogodbi z dne 27. 3. 2006, tožnik (lahko) postal njen dejanski in zemljiškoknjižni lastnik, to pa obenem pomeni, da se kot čas pridobitve kapitala iz 94. člena ZDoh-1 pravilno upošteva datum sklenitve te pogodbe (z dne 29. 10. 2003).

Davčna odmera kot taka ni sporna. V tem pogledu tožnik nima ne dejanskih ne pravnih ugovorov. Nepravilnosti v tej zvezi, po pregledu listin, ki so v spisih, tudi ne ugotavlja sodišče. Po presoji sodišča pa tudi niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Iz listin, ki so v spisih, ne sledi, da bi se tožnik v pritožbi izrecno skliceval na vsebino pogodbe z dne 29. 10. 2003, kot to trdi v tožbi. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, pri tem ko se sicer v svojih razlogih opredeli do vseh pritožbenih navedb, da se prav o vsebini te pogodbe ni posebej izrekla. Glede tožnikovega sodelovanja v postopku pa iz upravnih spisov sledi, da je tožnik imel možnost, da se udeležuje postopka in da je, kot izhaja iz zapisnika o opravljenem razgovoru z dne 29. 11. 2006 pri organu prve stopnje in iz vložene pritožbe, to možnost tudi izkoristil ter pri tem navajal dejstva in predlagal dokaze, na katere se sklicuje tudi v tožbi. Katerih dejstev in dokazov ni mogel navesti v postopku, tožnik ne pove, s tem pa tudi ne vzdrži tožbeni očitek, da ni imel možnosti, da se izjavi in da predloži dokaze glede dejstev, ki so odločilna za davčno odmero.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.