Jedro

Če je bil na podlagi pogodbe iz leta 2001 kot lastnik sporne nepremičnine vpisan drug subjekt, je revident svojo lastninsko pravico na isti nepremičnini izgubil (101. člen SPZ). Pravne podlage za priznanje „dejanskega lastništva“ na nepremičnini na podlagi iste pogodbe ni, zato po presoji revizijskega sodišča pomembno pravno vprašanje v smislu ZUS-1 ni postavljeno in pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

Revizija se zavrže. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2 in. 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 27. 8. 2007, s katero je bila revidentu odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala v višini 1.847.338,00 SIT. Predmet obdavčitve je dobiček, ki ga je revident dosegel s prodajo parc. št. 5 k.o. ..., ki jo pridobil na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003 in odsvojil s prodajno pogodbo z dne 27. 3. 2006. 4. Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-157/2008 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Revident navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kar je v skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 razlog za dovoljenost revizije. Pomembno pravno vprašanje je po njegovem mnenju vprašanje dejanskega lastništva nepremičnine. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo le zemljiškoknjižno stanje nepremičnine. Upoštevati bi moralo tudi vsebino kupne pogodbe z dne 20. 7. 2001 med njim in družbo A.B. d.o.o., ki je kupila zemljišče, na katerem se nahaja obravnavana parcela, ter vsebino pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29. 10. 2003 med njim in navedeno družbo ter zaključiti, da je bil revident ves čas dejanski (zunajknjižni) lastnik parcele. S pogodbo z dne 29. 10. 2003 je bila lastninska pravica prenesena le formalno, zato ni prišlo do obdavčljivega prometa z nepremičnino.

6. V skladu s Stvarnopravnim zakonikom – SPZ se lastninska pravica na nepremičnini s pravnim poslom pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ), kar pomeni, da zunajknjižna pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ni mogoča. Če je bil na podlagi pogodbe iz leta 2001 kot lastnik sporne nepremičnine vpisan drug subjekt, je revident svojo lastninsko pravico na isti nepremičnini izgubil (101. člen SPZ). Zakonske podlage za priznanje „dejanskega lastništva“ na nepremičnini na podlagi iste pogodbe ni, zato po presoji revizijskega sodišča pomembno pravno vprašanje v smislu ZUS-1 ni postavljeno in pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Ob dejstvu, da je bil pravnoposlovni prenos zemljiškoknjižno izveden glede celotne nepremičnine, pridržek lastninske pravice ne more imeti nobene davčne posledice.

7. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je izpolnjen, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zatrjuje, da je prejema okoli 400 EUR mesečne pokojnine ter da je edino njegovo premoženje stanovanjska stavba, ki pa jo mora zaradi tolikšne davčne obremenitve prodati. S tem po presoji revijskega sodišča ne izkaže, da bi plačilo odmerjenega davka zanj predstavljalo takšno finančno obremenitev, ki bi jo lahko opredelili kot zelo hudo posledico. Revizijsko sodišče se namreč o njegovih navedbah ni moglo v celoti prepričati, saj glede svojega premoženjskega stanja ob vložitvi revizije ni predložil nobenih dokazil. Iz nekaterih podatkov v spisu celo izhaja, da je njegovo premoženjsko stanje boljše kot trdi – njegova pokojnina tako znaša približno približno 660 EUR mesečno (obvestila ZPIZ na list. št. A9), poleg tega je ob prodaji zemljišč leta 2001 prejel kupnino v višini 148.340 DEM (fotokopija notarskega zapisa kupne pogodbe na list. št. A2).

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu 165. v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.