Jedro

Sodišče odločitev sprejme na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana (drugi odstavek 321. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje trajanje delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pravilno ugotovilo le do 7. 6. 2017, tj. do datuma zaključka glavne obravnave, ko je bila odločitev sprejeta (datum izdaje sodbe - prvi odstavek 291. člena ZPP), ne pa do kasnejšega datuma odpreme sodbe (21. 9. 2017) oziroma, vročitve sodbe tožnici (22. 9. 2017).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 12. 2016, ampak ji je trajalo do dne 7. 6. 2017, s katerim se pogodba o zaposlitvi razveže (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 12. 12. 2016 do 7. 6. 2017 vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanja, obračunati bruto nadomestila plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 12.277,44 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače, in sicer poziv nazaj na delo, priznanje oziroma vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo nadomestila plače ter drugih pravic in denarnih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 8. 6. 2017 dalje ter priznanje razlike denarnega povračila v znesku 6.138,72 EUR bruto (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 710,31 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (IV točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper V. točko (v zvezi z II., III. in IV. točko) izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v II. in V. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, podredno pa tako, da spremeni II. točko tako, da je delovno razmerje trajalo vse do 21. 9. 2017, III. točko tako, da se tožnici do tega datuma prizna delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, IV. točko pa tako, da se tožnici prizna še razlika vtoževanega denarnega povračila. Podrejeno predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba temelji na zmotnih razlogih, ki naj bi nalagali sodno razvezo. Sodišče je napačno ugotovilo, da odpoved ni bila preuranjena. Ker takrat še ni bilo odločeno o tožničini pritožbi zoper odločitev ZPIZ Slovenije (ZPIZ) o pravicah iz naslova poklicne rehabilitacije, bi morala tožena stranka počakati na dokončno odločitev. Šele takrat bi bil jasen odpovedni razlog. Če rok za končanje poklicne rehabilitacije ne bi bil podaljšan, bi šlo za razlog izredne odpovedi, če pa bi bil rok podaljšan, bi šlo za razlog redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka se je z izredno odpovedjo izognila daljšemu in zahtevnejšemu postopku redne odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče je toženi stranki omogočilo zlorabo instituta sodne razveze. Sodba kaže na nevarno prakso, da bodo invalidi deležni povečanega števila izrednih odpovedi. Tožnica zaradi izredne odpovedi ni bila upravičena do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti in tudi ne do odpravnine, kar bi ji pripadalo v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče je s sodno razvezo omogočilo toženi stranki, da ni izvedla postopka redne odpovedi iz poslovnega razloga, ki bi trajal 4 - 6 mesecev in bi tožnica v tem času imela pravice iz delovnega razmerja. Ni pošteno ravnanje ravnateljice tožene stranke, ki je na ZPIZ Slovenije posredovala žaljiv dopis in predlagala zavrnitev tožničine pritožbe. Takšno ravnanje bi bilo treba sankcionirati, ne pa ga nagraditi s sodno razvezo. Tudi datum sodne razveze (7. 6. 2017) je napačen. Takrat je sodišče res opravilo zadnji narok za glavno obravnavo, a sodba je bila izdana šele 21. 9. 2017 in tožnici vročena 22. 9. 2017, zato je ustrezen datum sodne razveze 21. 9. 2017. Ni mogoče preizkusiti odločitve o višini denarnega povračila, sodba o tem nima razlogov. Odmera temelji zgolj na upoštevanju časa tožničine zaposlitve pri toženi stranki ter tožničinih zaposlitvenih možnosti, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi morala biti upravičena do celotnega vtoževanega zneska 18.416,16 EUR. Tožnica zaradi izredne odpovedi ni prejela odpravnine, bila je prikrajšana za 4 - 6 plač, ki bi jih prejela, če bi bil voden postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga delavcu invalidu, prikrajšana je bila tudi za nadomestilo zaradi brezposelnosti. Je vestna in marljiva delavka, ki jo je izredna odpoved prizadela. Od izredne odpovedi dalje je brezposelna. Njene zaposlitvene možnosti so zaradi starosti (57 let) in telesnih omejitev (invalidka III. kategorije) praktično nične. Nima družinskih članov, ki bi ji pomagali pri preživljanju. Pravilno bi bilo, da se ugodi reintegracijskemu zahtevku, tožena stranka pa naj potem izpelje postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožba nanaša le na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in na odmero denarnega povračila. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Četudi I. točka izreka sodbe ni pod pritožbo, se večji del pritožbenih navedb nanaša na nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da izredna odpoved z dne 12. 12. 2016 ni bila podana preuranjeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo druge razloge za nezakonitost odpovedi. Ker predmet inštančnega preizkusa niso razlogi za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vztrajanje pritožbe, da je bila odpoved podana preuranjeno, ter da naj bi bil v tem odločilni razlog za njeno nezakonitost, ni relevantno.

7. Po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek).

8. Dikcija prvega odstavka 118. člena ZDR-1 glede trajanja delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje ne pomeni do datuma, ko je bila sodba poslana tožnici s strani sodišča, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Sodišče odločitev sprejme na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana (drugi odstavek 321. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje trajanje delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pravilno ugotovilo le do 7. 6. 2017, tj. do datuma zaključka glavne obravnave, ko je bila odločitev sprejeta (datum izdaje sodbe - prvi odstavek 291. člena ZPP), ne pa do kasnejšega datuma odpreme sodbe (21. 9. 2017) oziroma vročitve sodbe tožnici (22. 9. 2017). Ne nazadnje lahko odločitev sodišča zajema le tista dejstva, ki se nanašajo na čas do zaključka glavne obravnave, ne pa tudi tistih dejstev, ki se nanašajo na kasnejši čas. Sodišče sme namreč naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP).

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 19. 4. 2005 na delovnem mestu pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Z odločbo ZPIZ z dne 6. 3. 2013 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do poklicne rehabilitacije. Na podlagi te odločbe je bila med pravdnima strankama in ZPIZ sklenjena pogodba o poklicni rehabilitaciji, s katero se je tožnica zavezala, da bo nastopila poklicno rehabilitacijo s 1. 10. 2013 in jo uspešno končala najkasneje do 30. 9. 2016. Tožnica poklicne rehabilitacije do tega datuma ni uspešno zaključila. Zato ji je tožena stranka podala izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 – ker brez opravičljivega razloga ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi v posledici dejstva, da je ZPIZ tožnici podaljšal rok za dokončanje poklicne rehabilitacije, ter da je tožnica nato do izteka tega roka izobraževanje in s tem poklicno rehabilitacijo pravočasno zaključila. Dne 7. 9. 2016 je namreč tožnica pri ZPIZ podala prošnjo za podaljšanje poklicne rehabilitacije in prejela odgovor z dne 10. 11. 2016, da ji podaljšanje poklicne rehabilitacije ni bilo odobreno. Z odločbo z dne 14. 11. 2016 je ZPIZ tožnici odvzel pravico iz invalidskega zavarovanja, ki jo je pridobila z odločbo z dne 6. 3. 2013 ter ji z dnem 30. 9. 2016 ustavil izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, o kateri do podaje izredne odpovedi z dne 12. 12. 2016 ni bilo odločeno. O pritožbi je bilo odločeno z odločbo z dne 30. 2. 2017, in sicer je pritožbeni organ tožničini pritožbi ugodil, odločbo odpravil in tožnici podaljšal pravico do poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2017. Tožnica je 30. 3. 2017 zaključila študij - si pridobila višjo strokovno izobrazbo ekonomista in s tem končala poklicno rehabilitacijo.

11. Sodišče prve stopnje je jasno poudarilo, da tožena stranka tožnici, ker poklicne rehabilitacije ni zaključila do 30. 9. 2016 in ji v času podaje odpovedi rok za končanje poklicne rehabilitacije ni bil podaljšan, izredne odpovedi ni podala preuranjeno. Če bi tožena stranka čakala na dokončnost odločbe z dne 14. 11. 2016 (predmet katere pa niti ni bilo podaljšanje roka za končanje poklicne rehabilitacije, ampak odvzem pravice in ustavitev izplačevanja nadomestila za čas poklicne rehabilitacije), bi v primeru čakanja na odločitev o pritožbi lahko celo zamudila rok za podajo izredne odpovedi.

12. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila odpoved zakonita, če bi bila podana iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil dejanski razlog odpovedi poslovni razlog. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je tožena stranka z izredno odpovedjo zgolj izognila daljšemu in zahtevnejšemu postopku redne odpovedi iz poslovnega razloga, saj za izvedbo tega postopka v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nobene podlage.

13. Pritožba, ki se zavzema za tožničino reintegracijo v delovno razmerje k toženi stranki, ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da tožena stranka za zaposlitev tožnice na ustreznem administrativno-računovodskem delovnem mestu nima potrebe, ter da določeni predpisi, upoštevaje predpisane normative, tudi prepovedujejo takšno zaposlovanje pri toženi stranki. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo treba tožnico reintegrirati, četudi bi zaradi navedenih okoliščin takoj zatem stekel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navedenih poslovnih razlogov. Vendar pa ravno te okoliščine, ki očitno onemogočajo ponovno vzpostavitev delovnega razmerja (pri čemer tožnica prejšnjega delovnega mesta zaradi omejitev iz naslova invalidnosti ne sme zasesti, za zasedbo delovnega mesta v zvezi z na novo pridobljeno izobrazbo pa tožena stranka nima potrebe oziroma ne izpolnjuje pogojev) nalagajo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

14. Ne drži, da gre v spornem primeru za zlorabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pritožba poudarja, da bi imela po reintegraciji k toženi stranki (pri čemer zanemarja dejstvo, da tožena stranka nima za tožnico ustreznega delovnega mesta) delovno razmerje še za čas, dokler ne bi bil speljan postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga, kar ocenjuje v trajanju 4 - 6 mesecev, ter da bi potem imela še pravico do odpravnine in nadomestila za brezposelnost, za kar naj bi bila zaradi sodne razveze neutemeljeno prikrajšana. Vendar pa sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke ni le razvezalo pogodbe o zaposlitvi, ampak je v zvezi s tem tožnici na podlagi njenega podrednega zahtevka priznalo denarno povračilo, katerega namen pa je ravno delavcu nadomestiti reintegracijo in z njo povezane pravice, povezane z delovnim razmerjem.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno odmerilo denarno povračilo v višini 12 plač (zadnje tri mesece je prejemala plačo oziroma nadomestilo plače v višini 1.023,12 EUR bruto). Ne drži, da sodba glede odmere denarnega povračila ni obrazložena, da o tem ne vsebuje razlogov, tako da je neutemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne drži, da naj bi se sodišče prve stopnje oprlo zgolj na trajanje tožničine zaposlitve ter na tožničine zaposlitvene možnost. Sodišče prve stopnje je poleg tega upoštevalo tudi ostale kriterije za odmero denarnega povračila, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bila zaposlena drugje in ni prejemala denarnega nadomestila za brezposelnost, je pa bila od 12. 12. 2016 do 31. 3. 2017 še vedno upravičena do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica stara 57 let, da ima 26 let skupne delovne dobe, od tega je bila pri toženi stranki zaposlena 12 let in 11 mesecev (do 7. 6. 2017), pri čemer zadnja tri leta in pol ni delala, temveč je opravljala poklicno rehabilitacijo, na podlagi katere si je pridobila višjo strokovno izobrazbo ekonomistke. Zaradi njene starosti in telesnih omejitev (invalidka III. kategorije) so njene zaposlitvene možnosti slabe. Zgoraj so bile povzete okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pravilno razlogovalo tudi o tem, da vestnost in marljivost, prizadetost zaradi odpovedi, dejstvo, da tožnica nima družinskih članov, ter tudi to, da invalidi nimajo posebnega varstva pred izredno odpovedjo, niso okoliščine, ki bi vplivale na drugačno odmero denarnega povračila. Tudi opozarjanje na neprimeren dopis ravnateljice tožene stranke ZPIZ ni relevantno za odmero denarnega povračila. Pritožba se neutemeljeno zavzema za priznanje višjega denarnega povračila.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP). Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo zato, ker v tovrstnih sporih krije tožena stranka svoje stroške, ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).