Jedro

Tožnica v reviziji neutemeljeno navaja, da pri delavcih invalidih in starejših delavcih ni dopustna uporaba sodne razveze v primeru ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Invalidi na podlagi 116. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo pred odpovedjo le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga. Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 12. 2016, ampak ji je trajalo do dne 7. 6. 2017, s katerim se pogodba o zaposlitvi razveže, in da je tožena stranka dolžna tožnici za to obdobje vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanja in ji izplačati ustrezna nadomestila plače. Toženi stranki je naložilo obračun denarnega povračilo namesto reintegracije v znesku 12.277,44 EUR bruto in izplačilo ustreznega neto zneska. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače, in sicer poziv nazaj na delo, priznanje delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo nadomestila plače ter drugih pravic in denarnih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 8. 6. 2017 dalje ter priznanje razlike denarnega povračila v znesku 6.138,72 EUR bruto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj pri nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu oziroma starejšemu delavcu ne bi bila dopustna uporaba instituta sodne razveze. Sodišče druge stopnje se do tovrstnih pritožbenih navedb tožnice ni opredelilo, zaradi česar naj bi kršilo njeno pravico do izjave oziroma načelo kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje naj bi omogočala zlorabo delodajalcem, ki se tako lahko izognejo posebnemu varstvu pred odpovedjo, hkrati pa skrajšajo postopek odpovedi. Tožena stranka naj bi evidentno zlorabila institut sodne razveze, saj je ves čas postopka izredne odpovedi zatrjevala, da za tožnico nima na voljo ustreznega delovnega mesta. Z izredno odpovedjo naj bi se izognila postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu iz poslovnega razloga, kjer bi morala sodelovati Komisija za ugotovitev podlage odpovedi. Ker je sodišče samo nadomestilo mnenje Komisije, naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno razvezo. Tožena stranka naj bi tožnico z nezakonito odpovedjo spravila v socialno stisko, saj zaradi izredne odpovedi ni bila upravičena do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti, ki bi ji pripadala v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, hkrati pa naj bi jo s tem prikrajšala za odpravnino.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 19. 4. 2005 na delovnem mestu pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 6. 3. 2013 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do poklicne rehabilitacije. Na podlagi te odločbe je bila med pravdnima strankama in Zavodom sklenjena pogodba o poklicni rehabilitaciji, s katero se je tožnica zavezala, da bo nastopila poklicno rehabilitacijo s 1. 10. 2013 in jo uspešno končala najkasneje do 30. 9. 2016. Ker tožnica poklicne rehabilitacije do tega datuma ni uspešno zaključila, ji je tožena stranka podala izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (v nadaljevanju ZDR-1). Naknadno (tj. že po podani izredni odpovedi) je Zavod tožnici podaljšal rok za dokončanje poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2017, ta pa je do izteka tega roka izobraževanje in s tem poklicno rehabilitacijo uspešno zaključila.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj glede na podaljšan rok za končanje poklicne rehabilitacije, v katerem je tožnica izobraževanje zaključila, ni bil podan utemeljen odpovedni razlog. Ta odločitev ni predmet revizijske presoje. Na revizijski stopnji je sporno zgolj še vprašanje, ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugodilo predlogu tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnilo tožničin reintegracijski zahtevek iz razloga, ker tožena stranka iz objektivnih razlogov tožnici ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta v skladu z njeno (na novo pridobljeno) izobrazbo.

9. Na podlagi 118. člena ZDR-1 lahko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, na predlog delavca ali delodajalca, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče se lahko odloči za sodno razvezo kljub nezakoniti odpovedi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem.3

10. Tožnica v reviziji neutemeljeno navaja, da pri delavcih invalidih in starejših delavcih ni dopustna uporaba sodne razveze v primeru ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Invalidi na podlagi 116. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo pred odpovedjo le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga. Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je tožena stranka zlorabila institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma da se je s podajo izredne odpovedi izognila postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Sodišče takih okoliščin ni ugotovilo. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ta v nasprotju s pogodbenim dogovorom ni zaključila poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2016. Odpoved ji je podala 12. 12. 2016, pri čemer je bila vezana na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, po katerem se izredna odpoved poda najkasneje v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Zavod tožnici do tega datuma še ni odobril dodatnega roka za končanje poklicne rehabilitacije, pač pa je to storil šele kasneje, z odločbo z dne 3. 2. 2017. Na podlagi okoliščin v času odpovedi, je tožena stranka takrat tako upravičeno štela, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ji zlorabe ni mogoče očitati.

12. Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar so irelevantni očitki tožnice v zvezi s tem, da v postopku ni sodelovala Komisija za ugotovitev podlage odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma, da za uporabo instituta sodne razveze niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Mnenje komisije ni procesna predpostavka za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. 13. Tožnica neutemeljeno očita sodišču, da ji je delovno razmerje zmotno priznalo zgolj do datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje, namesto do datuma prejema sodbe. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 jasno določa, da v primeru sodne razveze sodišče lahko prizna trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Bistven je torej datum odločitve sodišča in ne datum, ko je stranka pridobila pravico do pritožbe, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica v reviziji. Pri zavrnitvi revizije zoper odločitev sodišča o sodni razvezi je revizijsko sodišče upoštevalo tudi dejansko ugotovitev, da tožena stranka (vrtec) nima ustreznega delovnega mesta za tožnico (in ga ni imela niti v času napotitve tožnice na poklicno rehabilitacijo) in da tožnica v dosedanjem postopku in reviziji razen načelnega nestrinjanja z možnostjo sodne razveze v takšnih primerih, izrecno sploh ne izpodbija tega, da bi obstoj okoliščin in interesov strank v konkretni zadevi zahteval drugačno presojo o sodni razvezi.

14. Tožnica z revizijo neutemeljeno izpodbija tudi višino dosojenega denarnega povračila. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 določilo v višini 12 mesečnih plač tožnice. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na te kriterije dosojeno denarno povračilo ni prenizko. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 12 let, pri čemer zadnja tri leta in pol ni delala, ampak je opravljala poklicno rehabilitacijo. Ima pridobljeno višjo strokovno izobrazbo ekonomistke. Od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki je brez zaposlitve, denarnega nadomestila ni prejemala. Zaradi starosti (57 let) in invalidnosti je težko zaposljiva. Sodišče v zvezi z izdano odpovedjo ni ugotovilo zavržnega ali zlonamernega ravnanja tožene stranke. Prisojeno nadomestilo v višini 12 mesečnih plač tožnice je primerljivo z višino, prisojeno v podobnih primerih.4

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.5 1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS št. 21/2013 in nadaljnji. 3 Primerjaj sodbo VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017. 4 Glej npr. sodbo in sklep VIII Ips 180/2017 z dne 5. 12. 2017, VIII Ips 33/2015 z dne 21. 4. 2015. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.