Jedro

Tožnik je ob prevedbi v nov plačni sistem leta 2008 pridobil pravico do t.i. varovane plače, to je pravico do prejemanja razlike med primerljivim zneskom plače po predpisih, ki so se uporabljali do vstopa v nov plačni sistem in primerljivim zneskom plače po predpisih novega plačnega sistema. Tožena stranka je tožniku do vključno maja 2012 izplačevala varovano plačo, od junija 2012 dalje pa plačo brez upoštevanja pravice do varovane plače. Dne 31. 5. 2012 je namreč pričel veljati ZUJF, ki je v 116. členu črtal pravno podlago za izplačilo varovane plače (prvi in drugi odstavek 49. člena ZSPJS). Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka enostransko posegla v njegovo pravico do izplačila plače.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 6. 2012 do pravnomočnosti sodbe obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med dejansko izplačano in varovano plačo, od tako obračunanih razlik zanj plačati vse predpisane davke in prispevke ter mu izplačati vsakokratne mesečne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo dalje. Nadalje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka z dnem 1. 6. 2012 nezakonito prenehala izplačevati varovano plačo in da ima tožnik pravico do varovane plače do tedaj, ko bo plača po plačnem sistemu za javne uslužbence, ki velja od 1. 8. 2008 dalje, dosegla znesek 2.772,93 EUR (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 133,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožnik zaradi kršitev iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je že v postopku na prvi stopnji opozoril na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012, ki s sklepanjem po podobnosti vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, s tem pa je kršilo njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Tožnik v pritožbi obširno pojasnjuje, zakaj je navedena odločba Ustavnega sodišča RS uporabljiva tudi v tej zadevi in izpostavlja, da odločanje o pravici do izplačila varovane plače pomeni oblastno odločanje o njegovih pravicah in obveznostih, to pa je dopustno samo na podlagi izdanega upravnega akta. Tožena stranka bi zato tožniku morala izdati odločbo, s katero bi posegla v njegovo pravico do varovane plače. Tožnik se v pritožbi nadalje sklicuje na četrti odstavek 3. člena ZSPJS in zatrjuje, da od tožene stranke ni dobil nobenega pisnega obvestila ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega je pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. Pdp 966/2010 z dne 4. 11. 2010 jasno zapisalo, da delodajalec ne sme enostransko znižati plače, temveč to lahko stori le v soglasju z delavcem. Tožnik se pritožuje tudi zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa in zatrjuje, da v tožbi ni zahteval ugotovitve dejstva, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, temveč ugotovitev pravice do varovane plače, kar tretji odstavek 181. člena ZPP nedvomno dopušča. Za vložitev ugotovitvenega zahtevka ima tudi pravni interes, saj želi razjasniti svoj pravni položaj in si tako zagotoviti uresničitev dajatvenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tožnik smiselno opozarja v pritožbi, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik ob prevedbi v nov plačni sistem leta 2008 pridobil pravico do t. i. varovane plače, to je pravico do prejemanja razlike med primerljivim zneskom plače po predpisih, ki so se uporabljali do vstopa v nov plačni sistem in primerljivim zneskom plače po predpisih novega plačnega sistema. Ta razlika je v tožnikovem primeru znašala 210,12 EUR (postavka A040), saj je bil tožniku ob prevedbi v nov plačni sistem z odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2008 (priloga A 3) določen nominalni znesek osnovne plače v višini 2.562,81 EUR ter primerljivi znesek plače v višini 2.772,93 EUR. V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku do vključno maja 2012 izplačevala varovano plačo v skladu s to odločbo, od junija 2012 dalje pa plačo brez upoštevanja pravice do varovane plače (plačilne liste v prilogi A 1), o čemer ni izdala nobene odločbe. Dne 31. 5. 2012 je namreč pričel veljati Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.), ki je v 116. členu črtal pravno podlago za izplačilo varovane plače (prvi in drugi odstavek 49. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka z navedenim ravnanjem enostransko posegla v njegovo pridobljeno pravico do izplačila plače. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku ves čas zaposlitve obračunavala in izplačevala plačo za opravljeno delo, od junija 2012 dalje pa mu je prenehala izplačevati le znesek varovane plače. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 116. člen ZUJF tožniku ni odvzel pravice do plače, kar v pritožbi zatrjuje tožnik, temveč je le posegel v njeno višino, ko je ukinil dodatek, ki je bil tožniku priznan v prvem in drugem odstavku 49. člena ZSPJS. Tožnik je varovano plačo prejemal štiri leta zaradi prehoda na nov plačni sistem iz ZSPJS, po uveljavitvi ZUJF pa prejema plačo v višini, kot jo sistemsko določa novi plačni sistem in kot jo prejemajo tudi vsi drugi javni uslužbenci na primerljivih delovnih mestih. To je v skladu tudi z drugim odstavkom 23. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah

(1)

, na katerega izrecno opozarja pritožba.

Tožnik v pritožbi opozarja tudi na sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012, in zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v tem sklepu, njegovemu zahtevku za plačilo razlik med dejansko izplačano in varovano plačo v celoti ugoditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS v navedeni zadevi kot nedovoljeno zavrglo ustavno pritožbo pritožnika, ker dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), s katerim je bil pritožnik obveščen o znižanju svoje pokojnine zaradi uveljavitve ZUJF, ni posamični akt nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi te odločitve zapisalo, da odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine in njeni odmeri pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, posledično pa mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo (prvi odstavek 1. člena Zakona o upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.), zato bi moral pristojni organ ob ustavno skladni razlagi ZUJF višino pokojnine določiti z upravno odločbo, čeprav ZUJF izdaje take odločbe izrecno ne predpisuje.

Tožnik si v pritožbi glede na navedeno stališče ustavnega sodišča prizadeva, da bi mu morala tožena stranka izdati posebno odločbo o znižanju plače, čeprav ZUJF ob ukinitvi pravice do varovane plače delodajalcu (kot tudi ne ZPIZ-u ob znižanju pokojnine) obveznosti izdaje takšne odločbe ni naložil. Takšno pritožbeno zavzemanje je zmotno, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da povzeta odločitev Ustavnega sodišča RS za odločitev v obravnavanem sporu ni uporabljiva. Področji pokojnin in plač javnih uslužbencev namreč nista tako primerljivi, kot meni tožnik, saj način določitve in spremembe plač javnih uslužbencev izčrpno in celovito ureja ZSPJS. Četrti odstavek 3. člena ZSPJS določa, da o spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, predpisa in drugega akta, izdanega na njihovi podlagi ali kolektivne pogodbe, delodajalec obvesti javnega uslužbenca oz. funkcionarja s pisnim obvestilom in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oz. sklepu najkasneje v petnajstih dneh po uveljavitvi tega akta ali kolektivne pogodbe. Med strankama ni sporno, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča to določbo treba razlagati v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, ki določa, da se javnemu uslužbencu in funkcionarju v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oz. sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, kot tudi v povezavi z določbo petega odstavka istega člena, ki določa, da se določbe zakonov, predpisov, drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi in kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, uporabljajo kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, odločbe ali sklepa, če je določilo o plači v tem aktu v nasprotju z zgoraj navedenim tretjim odstavkom istega člena. Podobno določbo vsebuje tudi tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), v skladu s katerim delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. V skladu z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da delodajalčeva kršitev obveznosti iz četrtega odstavka 3. člena ZSPJS ne more privesti do posledice, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnik, to je, da njegova pravica do varovane plače 1. 6. 2012 ni prenehala. V kolikor bi namreč tožena stranka po tem datumu tožniku še vedno izplačevala varovano plačo, bi glede na tretji in peti odstavek 3. člena ZSPJS v povezavi s 116. členom ZUJF ravnala nezakonito, ker tožnik do varovane plače od 31. 5. 2012 dalje ni bil več upravičen. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo razlik med varovano in dejansko izplačano plačo od meseca junija 2012 dalje.

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da so sodišča pri svojih odločitvah dolžna ves čas upoštevati stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče RS, če se z njimi ne strinjajo, pa to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za to, da se sodišče prve stopnje s stališčem Ustavnega sodišča RS ne bi strinjalo. Kot navedeno, stališče Ustavnega sodišča RS, na katerega se sklicuje tožnik, za odločitev v tej zadevi sploh ni uporabljivo, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in s tem kršilo tudi tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS), ker se v obrazložitvi ni opredelilo do zgoraj navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do

vseh strankinih navedb

, temveč le do tistih , ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 966/2010 z dne 4. 11. 2010. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za njihove pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in kolektivnih pogodb le, kolikor ZJU ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek 5. člena ZJU), saj ZJU celovito ureja sistem ter posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (drugi odstavek 2. člena ZJU). Ker ZJU kot obvezno sestavino pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca določa navedbo, da lahko delodajalec posamezne sestavine pogodbe enostransko spreminja v skladu z zakonom (13. točka 53. člena ZJU), je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka glede prenehanja izplačevanja varovane plače pridobiti soglasje tožnika v smislu tretjega odstavka 47. člena ZDR

(2)

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka z dnem 1. 6. 2012 nezakonito prenehala izplačevati varovano plačo in da ima pravico do varovane plače do tedaj, ko bo plača po plačnem sistemu za javne uslužbence dosegla znesek 2.772,93 EUR (I. točka izreka sklepa). Tožnik je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča s tožbo v tem delu zahteval ugotovitev dejstva, kar pa v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP ni dopustno. Pritožbeno zavzemanje, da je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev njegove pravice do varovane plače, je zato neutemeljeno, pritožbena navedba, da ima za postavitev takšnega zahtevka tudi pravni (in ne le ekonomski) interes v smislu drugega odstavka 181. člena ZPP, pa posledično brezpredmetna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

(1) Vsakdo, brez kakršnekoli diskriminacije, ima pravico do enakega plačila za enako delo.

(2) Pogodba [o zaposlitvi] se spremeni oz. nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka.