Jedro

Po prvem odstavku 112. člena ZOR sicer res lahko zahteva razveljavitev pogodbe (le) pogodbena stranka, v interesu katere je bila ugotovljena izpodbojnost. Bistvo te določbe je v odrekanju aktivne legitimacije za izpodbijanje pogodbe tretjim. Tožnice pa ni mogoče šteti za tretjega: je dedinja in univerzalna pravna naslednica ene od pogodbenih strank in (skupaj s sodediči) nadaljuje njen pravni položaj. V pravdi za razveljavitev pogodbe ali za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke so v tem primeru enotni in nujni sosporniki. V teoriji in v sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da so v sporih o obsegu zapuščine vsi dediči nujni in ne le enotni sosporniki in da morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova morebitna priznanja zahtevka pred pravdo ali med pravdo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj razveljavi izročilno pogodbo za primer smrti, ki so jo 9. 1. 2001 sklenili F. P. in Z. P. kot izročevalca ter D. E. kot pridobiteljica. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Tožnica sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Ponavlja do pravnomočnosti sodbe podane trditve, da volja pogodbenih strank zaradi močnega vpliva zdravil, pod katerim je bila Z. P., ni bila prava; da sta toženca izkoristila njeno bolezensko stanje; da ostali potomci niso podali soglasja k pogodbi; da ima tožnica kot dedinja Z. P. pravni interes za izpodbijanje izročilne pogodbe in za ugotovitev obsega zapuščine, saj je bil najmanj prikrajšan njen nujni delež in da bi moralo sodišče tožnico na morebitno nepravilnost zahtevka opozoriti, čeprav je imela kvalificiranega pooblaščenca. Tem trditvam prvič v reviziji dodaja očitke, da sta sodišči prve in druge stopnje postopali napačno, ko sta izdali sodbo zoper F. P., čeprav je imenovani med postopkom umrl; da je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi medsebojnega nasprotovanja razlogov drugostopenjskega sodišča o tem, da bi morala tožnica postaviti ugotovitveni zahtevek namesto oblikovalnega, v nadaljevanju pa, da bi morala z dajatvenim zahtevkom uveljavljati premoženje v primeru prikrajšanja njenega nujnega deleža ter da so bile kršene določbe 10. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodiščema prve in druge stopnje očitane procesne kršitve niso bile zagrešene. F. P., ki je med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrl, je imel v pravdi pooblaščenca, zato sta sodišči postopek kljub njegovi smrti lahko nadaljevali. Smrt stranke je razlog za (obligatorno) prekinitev pravdnega postopka le v primeru, ko v pravdi nima pooblaščenca (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Tudi zatrjevanega nasprotja v razlogih pritožbenega sodišča o pravilnosti uveljavljanja ugotovitvenega zahtevka namesto oblikovalnega na eni strani in o pravilnosti dajatvenega zahtevka na drugi strani, s čimer naj bi bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni bilo: pristavek sodišča druge stopnje, da bi tožnica imela v primeru prikrajšanja nujnega deleža na razpolago dajatveni zahtevek, je bil za odločitev nepomemben. Določbe 10. člena ZNP sodišči nižjih stopenj sploh nista uporabili (in za to tudi nista imeli podlage), na določbo 213. člena ZD pa se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo ob argumentaciji svojega stališča, da bi morala tožnica uveljavljati ugotovitveni zahtevek in ne oblikovalnega, revizija pa domnevno kršitev te določbe uveljavlja kot podlago za svoje stališče, da bi moralo sodišče tožnico po uradni dolžnosti opozoriti k odpravi nepravilnosti tožbenega zahtevka; ta dolžnost naj bi bila posledica dejstva, da je bila tožnica na pravdo napotena iz zapuščinskega postopka. Končno so neutemeljene tudi trditve, da bi moralo sodišče na morebitno pomanjkljivost zahtevka opozoriti, čeprav je imela pooblaščenca. Tožnica namreč meni, da je sodišče z opustitvijo opozorila kršilo določbe 12. in 109. člena ZPP, pri čemer prezre, da razlog za zavrnitev zahtevka ni bila formalna (procesna) pomanjkljivost tožbe, pač pa njena (materialnopravna) nesklepčnost. 6. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnici, da je podana njena aktivna legitimacija za izpodbojno tožbo. Po prvem odstavku 112. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) sicer res lahko zahteva razveljavitev pogodbe (le) pogodbena stranka, v interesu katere je bila ugotovljena izpodbojnost. Bistvo te določbe je v odrekanju aktivne legitimacije za izpodbijanje pogodbe tretjim. Tožnice pa ni mogoče šteti za tretjega: je dedinja in univerzalna pravna naslednica ene od pogodbenih strank in (skupaj s sodediči) nadaljuje njen pravni položaj. Je pa tožnica zgrešila pasivno legitimacijo: Z. P. je poleg obeh hčera, ki v pravdi nastopata kot pravdni stranki, zapustila tudi sina J. K., ki v pravdi ne sodeluje kot stranka ne na pasivni in ne na aktivni strani. V pravdi za razveljavitev pogodbe ali za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke so v tem primeru enotni in nujni sosporniki.(1) Ker je izročevalka iz izpodbijane pogodbe Z. P. umrla pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, bi morali v pravdi nastopati vsi njeni dediči. Tožnica je namreč zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe prav zato, da bi bil predmet pogodbe vrnjen v zapuščino po materi. V teoriji in v sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da so v sporih o obsegu zapuščine vsi dediči nujni in ne le enotni sosporniki in da morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova morebitna priznanja zahtevka pred pravdo ali med pravdo.(2) Spor o tem, ali določena stvar oziroma lastninska pravica na njej spada v zapuščino, je zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Zato so dediči v teh sporih vedno enotni sosporniki (196. člen ZPP). Nedeljivost zapuščine, na kateri imajo dediči skupno lastnino, in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja (145. člen ZD) pa narekuje presojo, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine tudi nujni sosporniki. Pravnomočna sodba ima namreč posledice, enako aktom razpolaganja. Zato morajo biti v reševanje spora vključeni vsi. Nujno sosporništvo je v takih sporih procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj posameznih dedičev med pravdo, tako kot pri nujnem sosporništvu tudi v pravdi morebitna pripoznava le enega od toženih dedičev ne vpliva na rešitev spora. Priznanje terjatev ali zahtevkov v pravdi ali izven nje nima učinka, saj morajo biti vsa dejanja upravljanja in razpolaganja z dediščino skupna.

7. Ker tožnica že zaradi zgrešene pasivne legitimacije z zahtevkom ne more uspeti, se Vrhovno sodišče z ostalimi revizijskimi navedbami ni ukvarjalo, pač pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbe II Ips 114/2000, II Ips 594/2000, II Ips 165/2002, II Ips 174/2008 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 267/2006, II Ips 322/2006, II Ips 174/2008.