Jedro

Nedovoljenost revizije zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o nasprotni tožbi (o znesku 68.525,00 SIT) zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 179.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 dalje do plačila. V ostalem (preostanek glavnice v višini 19.200,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od dosojenega zneska za čas od 14.10.1993 do 18.10.1993) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem bi moral tožnik toženki plačati 68.525,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1997 dalje do plačila. Toženko je tudi obsodilo na povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter tisti del sodbe, s katerim je toženki naloženo plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 18.10.1993 do 29.11.1995 razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženki je tudi naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške.

Toženka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Kot odvetnica si je toženka sporazumno s tožnikom izgovorila nagrado v višini 50 odstotkov odškodnine, ki bi jo tožniku izplačala zavarovalnica. V avgustu 1992, ko je ta sporazum med pravdnima strankama bil sklenjen, ni bilo zakonskih omejitev glede višine izgovorjene nagrade glede na dobljeni znesek odškodnine. Šele zakon o odvetništvu, ki je bil sprejet aprila 1993, je to možnost omejil na največ 15 odstotkov dobljenega zneska. Sicer pa je toženka dokazala, da se je tožnik zavezal plačati odvetniške storitve, ki jih je toženka nudila njegovim prijateljicam. Tega niti sam tožnik ne zanika. Toženka se sklicuje tudi na listine, ki se nanašajo na zastopanje tožnikovih prijateljic. Dokazano je tudi, da je toženka kot odvetnica opravila delo v zadevi postopka pri sodniku za prekrške, ki je bil voden proti tožniku. Dokazna ocena, po kateri naj bi se tožnik ne zavezal plačati navedene storitve, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je tudi napak odločilo o pravdnih stroških, nastalih v pritožbenem postopku.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena, kolikor napada odločitev o nasprotni tožbi, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje v celoti. Tožena stranka v tem obsegu odločitev o tožbenem zahtevku izpodbija izrecno (s predlogom na spremembo in njegovo zavrnitev), odločitev o zahtevku po (svoji) nasprotni tožbi pa določno napada v obrazložitvi revizije. Vsebinsko torej predlaga, da se nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodi.

Ob navedenem izhodišču pa revizije proti odločitvi o nasprotni tožbi (znesek 68.525,00 SIT) ni mogoče meritorno obravnavati. Po določbi 382. člena ZPP je pravica do revizije omejena. Če se tožbeni zahtevek v premoženjskem sporu nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska (drugi odstavek 382. člena ZPP). V obravnavanem primeru - začetek pravdnega postopka po nasprotni tožbi je bil dne 19.5.1997, ko je ta tožba bila vložena (185. člen ZPP) - je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi nasprotne tožbe veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT. Denarni znesek, vtoževan v nasprotni tožbi, pa te vrednosti ne presega. Tožena stranka tako nima pravice do revizije proti odločitvi o nasprotni tožbi, zaradi česar je bilo treba v tem obsegu na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavreči kot nedovoljeno.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Določbe zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93) za ta primer, ko je dogovor o nagradi med pravdnima strankama bil sklenjen v avgustu 1992, niso uporabljive. Vendar pa ta okoliščina na pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi, ki je povzela dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, ne vpliva. Tožnik veljavnosti sporazuma o nagradi ni zanikal. Polovico zneska 518.400,00 SIT (259.200,00 SIT), kolikor ga je zanj toženka iztržila po poravnavi z zavarovalnico, ji priznava za dogovorjene stroške. Ker mu je znesek 80.000,00 SIT toženka že izročila, mu tako dolguje razliko v znesku 179.200,00 SIT. Pravna podlaga za tako sodbo je v določbah zakona o obligacijskih razmerjih o naročilu (749. člen). Toženka je naročilo prevzela, ko pa je posel kot mandatar opravila, bi morala glede na vsebino pogodbe naročniku - tožencu izročiti, kar je dobila, z odbitkom dogovorjenih stroškov. Preprosta računska operacija pove, koliko mu še dolguje.

O reviziji proti stroškovnemu izreku v izpodbijani sodbi revizijsko sodišče ni odločalo. Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Odločba o stroških pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno.

Neutemeljeno revizijo proti odločitvi o tožbenem zahtevku je bilo po povedanem treba zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.