Jedro

Če stranka spremeni prebivališče, mora to sporočiti odvetniku. Odvetnik namreč ne more vedeti za novo strankino prebivališče, če ga o tem sama ne obvesti. Gre za okoliščino, ki spada v njeno sfero in opustitev v tej sferi predstavlja zato kršitev njene sodelovalne dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se tisti del sodbe, s katerim je toženki naloženo plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 18.10.1993 do 29.11.1995 razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Toženkin predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Toženka mora tožniku v 15 dneh povrniti 32.085,00 (dvaintrideset tisoč petinosemdeset) SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati 197.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 do plačila. Sicer je (glede glavnice v višini 19.200,00 SIT in zakonitih zamudnih obresti od zneska 179.200,00 SIT za čas od 14.10.1993 do 18.10.1993) tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik toženki plačati 68.525,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1997 do plačila. Toženko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 68.400,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženka in predlaga spremembo. Zatrjuje, da gre tu za specifičen primer, ki ga ni mogoče povsem podrediti zakonskemu dejanskemu stanu. Prvostopno sodišče je zadevo obravnavalo kot strogo mandatno razmerje. Vendar je treba upoštevati tudi določbe odvetniške tarife (ki jih podrobno navaja pritožba). Sodišče bi moralo toženki priznati izdatek v znesku 10.000,00 SIT, ki ga je založila za plačilo sodnega izvedenca.

Polovica izplačanega zneska znaša potem 254.200,00 SIT in ne 259.200,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da odvetnik nima pravice do plačila za opravljene storitve. Navedlo je namreč, da tako ravnanje nima podlage niti v materialnih določbah zakona, niti ni v skladu s siceršnjim dogovorom strank. Poudariti je treba, da ima po odvetniški profesionalni etiki odvetnik pravico do primernega plačila za svoje delo kot katerikoli delavec. Toženka je ravnala v skladu s tem načelom, ko je prevzela naročilo za pravne storitve, ki jih tožnik niti ni mogel plačati. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki v 18. čl. določajo, da ima odvetnik pravico, da od denarnih zneskov, ki jih je prejel za svojo stranko, obdrži znesek dogovorjenega plačila in stroškov za svoje delo. Toda tožniku očitno ne gre za materialno resnico. Gre mu le za uspeh v pravdi, čeprav ve, da je toženka opravila zanj tudi delo v zvezi z zastopanjem v postopku pred sodnikom za prekrške ter v zadevah z njegovimi izvenzakonskimi partnericami oziroma zaročenkami. Vse to se je tožnik zavezal poravnati po prejemu odškodnine. Toženka mu je izročila celo več, kot bi mu morala, pred tem pa sprejela riziko, da za opravljeno delo ne bo dobila plačila. Nemogoče je, da bi si toženka izmislila imena vseh izvenzakonskih partneric in pravne težave, ki so bile skupne njim in tožniku. O tem se je prepričalo sodišče prve stopnje tudi s tem, ko je obravnavam vselej prisostvovala tudi tožnikova izvenzakonska partnerica. Toženka je v spis predložila vse listinske dokaze, ki jih je še imela, saj so ostali pri tožniku. V skladu z odvetniško tarifo zadostuje ustna zaveza za plačilo. Tožnikovo potvarjanje dejstev dokazuje tudi njegova neresnična navedba glede izjavljanja odvetnika A.Ž., ki pa je sodišče ni ocenilo. Bistveno je, da ima toženka pravico do plačila za vsako opravljeno storitev posebej, konkretno zastopanje pa je bilo na podlagi dogovora med odvetnikom in stranko ter na podlagi obračunavanja odvetniških storitev po odvetniški tarifi. Toženka je tožniku izročila celo več, kot je bila dolžna. To pomeni, da mu niti ni zaračunala vsega dela, ki ga je zanj opravila.

Nezakonita je tudi odločba o zamudnih obrestih. V zamudo je zašel tožnik, saj je kršil svojo sodelovalno dolžnost, ker se namenoma ni zglasil pri toženki. Očitno je menil, da odškodninska zadeva ni ugodno rešena ter se je izogibal plačilu stroškov zastopanja v drugih zadevah. Toženka pritožbi prilaga fotokopijo ovitka spisa tožnikove zadeve, iz katere izhaja, da so bila vsa opravila vodena pod istim spisom.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne neutemeljeno pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da si izgovori namesto plačila za delo po odvetniški tarifi največ 15 % delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki (3. odst. 17. čl. ZOdv). Dogovor strank, da toženki pripada kot nagrada (kar) 50 % delež, je torej v delu, kolikor presega najvišji dovoljen delež, ničen (103. in 105. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Tudi če bi potem iz zneska nagrade, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (259.200,00 SIT), odšteli 10.000,00 SIT, kolikor naj bi toženka založila za izvedenca, bi tako dobljen znesek (249.200,00 SIT) presegal 15 % delež od zneska, ki ga je zavarovalnica priznala tožniku (15 % od 480.000,00 SIT, kolikor je zavarovalnica tožniku priznala odškodnine, znaša namreč 72.000,00 SIT). Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje od odškodnine (ki jo je zavarovalnica priznala tožniku) odbilo prenizek znesek kot plačilo za toženkino (odvetničino) delo in stroške, tako niso utemeljene.

Toženka pa tudi ne more uspeti s trditvami, da ji (je) tožnik dolguje (oz. dolgoval) plačilo za zastopanje pred sodnikom za prekrške. Kajti teh trditev (ki predstavljajo njen ugovor in za katere zato nosi dokazno breme) ji ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj toženki ne verjame: predložila je le odločbo o prekršku z dne 4.2.1992, v obračunu pa zahteva plačilo za delo (sestanki s stranko, pregled spisa in obiski sodnika za prekrške), opravljeno več kot pol leta za tem. Zato je razumljivo, da se je sodišču prve stopnje zdelo verjetnejše, da se sestanki pravdnih strank "nanašajo na zadeve v zvezi s prometno nezgodo, ki jo je tožnik utrpel dne 30.6.1992 in za katere se je s tožnikom že dogovorila za visoko nagrado". Pri tem ničesar ne spremeni toženkino sklicevanje na pisno izjavo A. Ž. (ki naj bi dokazovala tožnikovo potvarjanje dejstev) in na to, da je bil tožnik že večkrat spoznan za krivega kaznivih dejanj zoper premoženje (kar naj bi prav tako kazalo na njegovo neverodostojnost). Kot rečeno nosi namreč toženka dokazno breme za svoje trditve o tožnikovem dolgu za zastopanje v postopku pred sodnikom za prekrške. Enako velja glede dela, ki naj bi ga toženka opravila tožnikovim prijateljicam. Sodišče prve stopnje tu ni ugotovilo, da toženka tega dela ne bi opravila. Konstatiralo je le, da toženki ni uspelo dokazati, da bi se ji tožnik zavezal plačati te storitve. In tudi tu pritožbeno sodišče sprejema tak zaključek. Kajti le toženka sama je potrdila svoje navedbe, da ji je tožnik ustno obljubil plačati delo z njegovimi prijateljicami. Zato so brez pomena pritožbene trditve, da je toženka opravljala odvetniška dela za tožnikove prijateljice. Tudi če jih je, je to irelevantno. Z ugovorom bi namreč uspela le, če bi dokazala, da je šlo v konkretnem primeru za prevzem dolga ali za pristop k dolgu (446. čl. - 452. čl. ZOR).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost stališča, da je toženka zašla v zamudo že 18.10.1993, ko se je pisemska pošiljka za tožnika vrnila z oznako "neznan". Ne le prevzemnik naročila (odvetnik), tudi naročitelj (stranka) mora namreč ukreniti, kar je treba, da lahko prevzemnik naročila izpolni svoje obveznosti. Če stranka spremeni prebivališče (stalno ali začasno), mora to pač sporočiti odvetniku. Odvetnik namreč ne more vedeti za novo prebivališče stranke, če ga o tem sama ne obvesti. Gre za okoliščino, ki spada v njeno sfero in opustitev v tej sferi predstavlja zato kršitev njene sodelovalne dolžnosti - gre za ravnanje (odselitev in opustitev obvestila o tem), ki odvetniku preprečuje izpolnitev obveznosti (1. odst. 325. čl. ZOR) in ki ima za posledico tudi prenehanje morebitne njegove (odvetnikove) zamude (326. čl. ZOR). Res je, da bi se toženka obveznosti lahko rešila s sodnim depozitom (327. in nasl. čl. ZOR). Vendar je to dolžnikova pravica, ne pa dolžnost. Tudi če tega ne stori, ne zaide v zamudo. Sodišče prve stopnje bi moralo zato ugotavljati, kdaj je toženka izvedela za tožnikovo prebivališče (oz. kdaj je imela možnost to zvedeti). Šele od tega dne dalje bi lahko govorili o njeni zamudi. Ker je tako dejansko stanje glede začetka teka zamudnih obresti nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tisti del sodbe, s katerim je toženki naloženo plačilo zamudnih obresti za čas od 18.10.1993 do 29.11.1995 (t.j. do vložitve tožbe), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kdaj je (oz. bi morala) toženka izvedeti za naslov tožnikovega novega prebivališča. Ker je toženka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega dela niso nastali ne njej, niti tožniku nobeni dodatni stroški postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in ji naložilo, da mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika v znesku 26.010,00 SIT in sodno takso v znesku 6.075,00 SIT. Nagrada za odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo, sodna taksa pa v skladu s taksno tarifo (2. odst. 155. čl. ZPP).