Jedro

Navedbe tožnika, da mu tožena stranka ob izreku mandata direktorja ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ne predstavljajo utemeljenega izpodbojnega razloga v zvezi z novo podpisano pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 15. 3. 2010 (1. tč. izreka). Primarni tožbeni zahtevek, na ugotovitev, da mora tožena stranka ponuditi tožniku takšno pogodbo o zaposlitvi, ki bo ustrezala tožnikovemu znanju, izkušnjam, sposobnostim z bruto plačo, ki ne bo nižja, kot to ureja Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest za delovno mesto vodje oddelka in zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati za vsak mesec neustrezne zaposlitve osnovni bruto znesek 922,47 EUR (k temu prišteti še dodatek za delovno dobo), od bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke, preostali neto znesek vsakega mesečnega nadomestila pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, je zavrnilo (2. tč. izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika zaposliti na delovnem mestu, ki bo po bruto plači ustrezalo delovnemu mestu vodje oddelka z mesečno bruto plačo 4.000,00 EUR ter ga po podpisu ustrezne pogodbe o zaposlitvi pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje oddelka, mu za čas od vključno 15. 3. 2010 do vrnitve na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe za navedeno obdobje v delovno knjižico ter za to obdobje plačati nadomestilo plače v višini osnovne bruto plače 4.000,00 EUR (k temu prišteti še dodatek za delovno dobo), kot če bi bil na delu, s tem, da je od mesečnega bruto nadomestila tožena stranka dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostali neto znesek vsakega mesečnega nadomestila pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (4. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 zahteval, ker ne ustreza dogovorjenim pogojem iz 7.3. točke sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006. Novo pogodbo o zaposlitvi je podpisal s pridržkom. Z njeno vsebino se ni strinjal, podpisal jo je v sili, pod grožnjo eksistenčne ogroženosti sebe in svoje družine. Navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo. Dokaznega postopka ni izvedlo in ni zaslišalo niti tožnika. V spisu se ne nahaja noben dokaz, ki bi potrjeval, da je tožena stranka kot tožnikov delodajalec izpolnila svojo pogodbeno obveznost, da tožnika razporedi na delovno mesto, ki bi ustrezalo dogovorjenim pogojem. V utemeljitev svojih navedb se tožnik sklicuje na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), konkretno pravila, ki so urejena v 9., 11., 14., 72., 86., 88. in 90. členu tega zakona. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru prišlo do razloga, zaradi katerega pogodba o zaposlitvi ni mogla več veljati pod nespremenjenimi pogoji, napačen, saj se pravdni stranki v pogodbi tega nista dogovorili. Delodajalec bi moral tožniku pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006, ker tožnika na delovnem mestu, ki ga je do tedaj zasedal, ne potrebuje več. Pisne odpovedi mu ni izročil in ni ravnal v skladu z delovno zakonodajo, ki ureja prenehanje potreb po delu posameznega delavca. Z ozirom na navedeno tožniku ni preostalo drugega kot to, da se sam ravna po določilu tretjega odstavka 90. člena ZDR. Stališče sodišča prve stopnje, da nove pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpodbijati, je zmotno. Izpodbojni razlogi so namreč urejeni v 90. členu ZDR in v 94. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Temelj za izpodbijanje ponudbe pa je 11. člen ZDR, ki ureja pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja. Tožena stranka tožniku po podanem tožnikovem pridržku slednjemu ni ponudila nasprotne ponudbe, ampak je s pogojnim podpisom soglašala. Namen ZDR je v zaščiti delavcev kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Njegovi zaključki iz izpodbijane odločitve pa pomenijo, da je delavcem onemogočeno sodno varstvo, v katerem bi se ugotavljala ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi, razen če delavec v takšnem primeru zavrne podpis ponujene pogodbe. Glede na postavljen tožnikov primarni tožbeni zahtevek bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da vtoževani znesek 922,47 EUR po svojem namenu predstavlja odpravnino, ki ni opredeljena v enkratnem znesku, ampak v mesečnih zneskih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev. S tem v zvezi je tožnik predlagal izvedbo številnih dokazov, ki jih slednje ni izvedlo in za to svojo odločitev tudi ni navedlo razlogov, s čimer je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Kršilo je načelo ustnosti in materialne resnice, saj je opravilo glavno obravnavo, brez da bi dopustilo zbiranje procesnega gradiva ustno na glavni obravnavi. Kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti, ker tožniku ni bila dana možnost sodelovanja in izjave v sporu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je tožnik šele v pritožbi prvič navedel, da vtožuje sorazmerni del odpravnine. Prav tako je prekludiran glede navedb v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in glede neobrazloženosti zavrnitve dokazov. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Očitane kršitve pravil postopka niso podane. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je prav tako izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo (vključno s tožnikovim zaslišanjem), saj tudi po oceni pritožbenega sodišča njihova izvedba ne bi mogla doprinesti k drugačni odločitvi od izpodbijane. Dejstvo, da te svoje odločitve ni posebej obrazložilo, pa iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Smiselno uveljavljeni pritožbeni očitek, da je podana kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Sicer pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami o neizvedbi citiranih predlaganih dokazov treba v obravnavani zadevi upoštevati določbo 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na zadnjem naroku dne 2. 2. 2011 ni uveljavljal, da bi tega ne mogel, pa v pritožbi tudi ne trdi. Slednji zato v svojih dokaznih možnostih ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je odločilo po tem, ko je v dokazne namene prebralo listine v spisu (zapisnik z naroka z dne 2. 2. 2011), zato pritožbeni očitek o kršitvi načela ustnosti iz 4. člena ZPP, ni utemeljen. Iz zapisnika naroka z dne 2. 2. 2011 pa tudi ne izhaja, da sodišče prve stopnje pravdnima strankama ne bi dopustilo zbiranja procesnega gradiva, kot mu to očita pritožba. Slednjima je bila dana možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, s čimer je izpodbit pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče, glede na pritožbena navajanja, še pojasnjuje, da je treba ločiti zaslišanje pravdne stranke kot dokazno sredstvo in njeno pravico, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik navaja, da mu tožena stranka po izteku mandata namestnika direktorja ni ponudila pogodbe o zaposlitve, ki bi ustrezala dogovorjenim pogojem iz 7.3 točke pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006. Ponujena mu je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni svetovalec v oddelku, sam pa meni, da bi mu morala biti ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka. Ponujeno novo pogodbo je sicer podpisal, vendar s pridržkom, da jo podpisuje zaradi varovanja zaposlitve za nedoločen čas ter, da si pridržuje pravico, da bo ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi izpodbijal na pristojnem sodišču. Zaradi navedenega v obravnavani zadevi zahteva sodno varstvo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15. 3. 2010 (1. tč. izreka), zavrglo, v preostalem delu pa je njegove tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da sta pravdni stranki zaradi izteka tožnikovega mandata morali na novo urediti pogodbeno razmerje (47. člen ZDR), kar je tožena stranka s ponudbo sporne nove pogodbe o zaposlitvi tudi storila. Nadalje je ugotovilo, da tožnikov pridržek, podan ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, za ta spor ni pravno relevanten, da tožnik zahtevka na izpodbijanje nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 ni postavil, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa je sprejel, v posledici česar mu v tem delu ni priznalo pravnega interesa za njeno izpodbijanje ter ugotovilo, da za slednje tudi ni aktivno legitimiran. Glede na navedeno je zaključilo, da mu drugega delovnega mesta tožena stranka ni dolžna ponuditi in navedlo, da sodišče tudi sicer nima pristojnosti, da bi delavce razporejalo na posamezna delovna mesta. Posledično je tožnikov zahtevek, za plačilo višje plače kot je dogovorjena s podpisano pogodbo o zaposlitvi, zavrnilo. Glede na to, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, je zaključilo, da je povsem neutemeljen njegov reintegracijski zahtevek ter zahtevek na vpis delovne dobe (slednjega tudi sicer od 1. 1. 2009 dalje zakon ne določa več). Ugotovilo je, da določba tretjega odstavka 90. člena ZDR za obravnavani spor ne pride v poštev, ker tožena stranka tožniku ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tudi določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR je treba gledati z vidika instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, za kar v konkretnem primeru ni šlo, niti tožnik sorazmernega dela odpravnine ni zahteval. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožnik zahtevka na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitve z dne 15. 3. 2010 ni postavil, zato v tej smeri podane pritožbene navedbe že iz tega razloga ne morejo biti uspešne. Zahteval je le razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tako postavljenim tožbenim zahtevkom pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, zato pritožbeno sodišče njegovih razlogov ne ponavlja (stran 5 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik razveljavitveni zahtevek utemeljuje z razlogom, da mu tožena stranka ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo dogovorjenimi pogoji (7.3 točka pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006). Ta okoliščina pa ni zadosten razlog za razveljavitev te pogodbe. Glede izpodbijanja pogodbe o zaposlitvi ZDR v 11. členu odkazuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava, pri čemer je treba upoštevati, da ima ZDR v 14. členu posebne določbe glede uveljavljanja izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa se torej uporabljajo določbe OZ. Ta v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank kot tudi, če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno.

Tožnik v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 sicer zatrjuje napake glede volje, vendar ta izpodbojni razlog utemelji z navedbo, da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal v izogib temu, da bi ostal brez zaposlitve ter v izogib eksistenčni ogroženosti njega in njegove družine ipd.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen pridržek za ta spor pravno neupošteven in tako tudi ne drži pritožbeni očitek, da se slednje do njega ni opredelilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da takšna trditvena podlaga za izpodbojni zahtevek ne zadošča. Sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je namreč mogoče zaradi napake volje izpodbijati le iz razlogov po določbah členov 45. do 50. v zvezi z določbo 94. člena OZ, teh pa tožnik v predmetni zadevi ne zatrjuje. Njegovo zatrjevanje, da je bil v podpis pogodbe prisiljen zaradi svojega socialnega položaja in ni imel prave volje za sklenitev pogodbe niso upravičeni razlogi za izpodbijanje sklenjene pogodbe po OZ, ker ne gre za nedopustno grožnjo, ki bi povzročila utemeljen strah v smislu 45. člena OZ.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je povsem napačno stališče pritožnika, da bi morala tožena stranka po izteku mandata uporabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. člen ZDR). V 3. odstavku 7.3. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006 je bilo dogovorjeno, da bo tožnik v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja, razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi. Za takšen primer je bilo dogovorjeno, da v primeru, če tožnik nove pogodbe o zaposlitvi, brez utemeljenega razloga ne podpiše v roku 15 dni od predložitve v podpis, mu delovno razmerje preneha z dnem izteka tega roka. Pri uporabi tega pogodbenega določila (tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal) ni potrebno upoštevati še določb ZDR v zvezi z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi v skladu z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006. Glede na to, da veljavna delovnopravna zakonodaja pojma razporeditve na drugo delovno mesto ne določa več, je sodišče prve stopnje pri presoji spornega razmerja pravilno upoštevalo tudi določbo 47. člena ZDR, ki ureja primere, ko pride do razloga, zaradi katerega pogodba o zaposlitvi ne more več veljati pod nespremenjenimi pogoji. Zaradi izteka tožnikovega mandata sta morali pravdni stranki na novo urediti pogodbeno razmerje, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba te določbe v obravnavani zadevi utemeljena, ravnanje tožene stranke, da je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, pa pravilno.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da se tožnik pri uveljavljanju vtoževane terjatve neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ta določba namreč pride v poštev le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj nudi sodno varstvo zoper podano odpoved (le glede utemeljenosti odpovednega razloga). V primeru neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR, ki določa, da ima v primeru neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine. Tudi to določbo pa je treba gledati z vidika instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, za kar v konkretnem primeru ni šlo, niti tožnik sorazmernega dela odpravnine ne vtožuje, kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbene navedbe, da je treba vtoževani znesek mesečnega prikrajšanja pri plači v višini 922,47 EUR upoštevati kot, da tožnik vtožuje odpravnino, ne morejo biti uspešne. Tožnik namreč ni zadostil trditveni podlagi za presojo utemeljenosti tega vtoževanega zneska tudi na tej pravni podlagi, zato v tej smeri podane pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik ni navedel niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije, v posledici česar pritožbeno sodišče teh njegovih navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP).

Z ozirom na navedeno se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, zato pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih razlogov, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo. Posledično pa tudi ni utemeljen, v tej smeri podan, pritožbeni očitek o neizvedbi predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev o zavrženju dela tožbe oziroma zavrnitvi tožnikovih zahtevkov tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožena stranka krije sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa je odpadla, ker jih le-ta v pritožbi ni zaznamoval.