Jedro

Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v točki I. izreka in prvi alineji te točke tako, da se pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.048,08 EUR (prva alineja I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; - v drugi alineji točke I. izreka pa tako, da se datum 1. 9. 2014, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.730,42 EUR, nadomesti z datumom 25. 11. 2017. II. Tožnica mora toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 1.825,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je od toženke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neskrbnega ravnanja njenega zavarovanca, nepremičninskega posrednika A., s. p. Ta je posredoval pri tožničinem nakupu stanovanja za prodajalca, ki je bil v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben, pri čemer je bilo na spletni strani AJPES-a objavljeno obvestilo, da stanovanje spada v stečajno maso. Zahtevala je povrnitev premoženjske škode v višini 47.304,18 EUR, ki je obsegala razliko med plačano in vrnjeno kupnino v višini 43.778,50 EUR, stroške postopka v zvezi z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o ari in prodajne pogodbe v višini 2.602,91 EUR in stroške postopka zavarovanja terjatve v višini 922,77 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka škode dalje.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec toženke ravnal neskrbno in tožnici prisodilo odškodnino v višini 42.573,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 39.048,08 EUR od 25. 11. 2017 (prva alineja I. točke izreka), od zneska 2.602,91 EUR od 16. 12. 2016 (druga alineja I. točke izreka) in od zneska 922,77 EUR od 4. 5. 2015 (tretja alineja I. točke izreka). Višji toženi zahtevek, tj. glede plačila 4.730,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 dalje, je zavrnilo, upoštevaje določbo zavarovalne pogodbe o odbitni franšizi (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo (II. točka izreka), pritožbi tožnice pa je ugodilo tako, da ji je prisodilo tudi zahtevanih 4.730,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 (druga alineja I. točke izreka), ker je tedaj veljavna določba o odbitni franšizi določala, da lahko oškodovanec od zavarovalnice uveljavlja odškodnino v celoti, znesek franšize pa zavarovalnica nato uveljavlja neposredno od svojega zavarovanca. Pritožbi tožnice je ugodilo tudi glede teka zamudnih obresti, saj je sodišče prve stopnje tožnici zamudne obresti od zneska 39.048,08 EUR napačno prisodilo šele od 25. 11. 2017, ne pa od nastanka premoženjske škode, tj. 1. 9. 2014 dalje, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje. Pritožbeno sodišče je datum 25. 11. 2017 v izreku prvostopenjske sodbe tako nadomestilo z datumom 1. 9. 2014 (prva alineja I. točke izreka). Posledično je poseglo tudi v odločitev o pravdnih stroških (tretja alineja I. točke izreka) in odločilo o stroških pritožbenega postopka (III. in IV. točka izreka).

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 351/2020 z dne 13. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je toženka prišla v zamudo s plačilom odškodnine že 1. 9. 2014, to je z dnem nastanka škode.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja1: - tožnica je kupnino za stanovanje nakazala na fiduciarni račun prodajalčevega odvetnika, in sicer 24. 7. 2014 aro 10.000,00 EUR, 1. 9. 2014 pa preostalo kupnino v višini 40.000,00 EUR; od prodajalca je izposlovala vračilo 6.221,50 EUR; nastala premoženjska škoda iz naslova razlike med plačano in vrnjeno kupnino tako znaša 43.778,50 EUR; ta je tožnici nastala na dan nakazila zadnjega dela kupnine, tj. 1. 9. 2014; - škoda zaradi stroškov pravdnega postopka znaša 2.602,90 EUR, in sicer po sodbi na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Celju P 306/2015 z dne 11. 11. 2016; ta je tožnici nastala na dan izvršljivosti sodbe 16. 12. 2016; - škoda zaradi stroškov postopka zavarovanja terjatve znaša 922,77 EUR po sklepu o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju Z 11/2015 z dne 16. 4. 2015; ta je tožnici nastala na dan izvršljivosti sklepa dne 4. 5. 2015); - tožnica je toženki 10. 11. 2017 poslala odškodninski zahtevek, v katerem je zahtevala, da ji škodo povrne v roku osmih dni.

**Presoja nižjih sodišč**

6. Sodišče prve stopnje je menilo, da je toženka v plačilni zamudi že od samega nastanka premoženjske škode. Pojasnilo je, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 39.048,08 EUR od 1. 9. 2014, od zneska 2.602,91 EUR od 16. 12. 2016 in od zneska 922,77 EUR od 4. 5. 2015. Razlaga se ni v celoti ujemala z izrekom sodbe, po katerem so bile tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 39.048,08 EUR prisojene šele od 25. 11. 2017 dalje.

7. Pritožbeno sodišče je presoji sodišča prve stopnje, da se šteje premoženjska škoda za zapadlo od trenutka njenega nastanka in je zato toženka od tedaj dalje v zamudi, pritrdilo. Menilo je, da za nastop zamude ni potreben poseben poziv na plačilo. Absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.048,08 EUR, je samo saniralo, tako da je tožnici zakonske zamudne obresti od navedenega zneska priznalo od 1. 9. 2014 in ne šele od 27. 11. 2014, kot je bilo navedeno v izreku prvostopenjske odločbe.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podredno predlaga spremembo izpodbijanih sodb glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, z ustrezno stroškovno posledico, oziroma razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Poudarja, da ima tožnica na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravico do direktne tožbe zoper zavarovalnico, vendar pa zamuda zavarovalnice nastopi neodvisno od zamude povzročitelja. Zamuda enega solidarnega dolžnika namreč nima učinka nasproti drugim dolžnikom (prvi odstavek 402. člena OZ). Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Pravno nevzdržna je razlaga nižjih sodišč, da naj bi toženka kot zavarovalnica prišla v zamudo že s 1. 9. 2014, ko je tožnici nastala škoda, pa o tej zavarovalnica še ni bila obveščena. 943. člen OZ določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. V nobenem primeru zavarovalnica ne more biti v zamudi, preden je prejela obvestilo o tem, da je zavarovalni primer nastal. 10. Toženka je 13. 11. 2017 prejela odškodninski zahtevek tožnice, ki je datiran z dnem 10. 11. 2017 in v katerem je slednja toženki dodelila izpolnitveni rok 8 dni, ki je bil vsekakor prekratek. Pred tem z obstojem škodnega dogodka toženka ni bila seznanjena. Tako je pri vprašanju zapadlosti treba upoštevati rok 14 dni, ki ga določa 943. člen OZ, in je odškodninska obveznost zapadla šele 27. 11. 2017. Tudi v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 93/2015 je bilo zavzeto stališče, da oškodovancu pripadajo zamudne obresti od opomina dalje. Prav tako ni logično, da je sodišče prve stopnje štelo, da je zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči 8. 9. 2017, ko je tožnica izvedela za škodo, po drugi strani pa naj bi bila toženka v zamudi že od 1. 9. 2014. Če je bila toženka v zamudi od tedaj, je 1. 9. 2014 začel teči tudi zastaralni rok in je terjatev tožnice že zastarala.

**O navedbah tožnice v odgovoru na revizijo**

11. Tožnica v pravočasnem odgovoru na revizijo pritrjuje presoji nižjih sodišč in predlaga zavrnitev revizije. V konkretnem primeru je tožena zavarovalnica prevzela obveznost namesto odgovornega zavarovanca za škodo, ki je tožnici nastala zaradi zavarovančevega nestrokovnega (protipravnega) ravnanja. Med pravdnima strankama ne gre za razmerje iz poslovne obveznosti, ki je urejena v šestnajstem poglavju OZ, temveč za razmerje iz neposlovne obveznosti. Zaradi sklenjene pogodbe o zavarovanju odgovornosti je ob nastopu škodnega dogodka toženka stopila v položaj zavarovanca, ki je njena pogodbena stranka. Njena obveznost temelji na 945. in 131. členu OZ. Toženka je tako v povzročiteljevem položaju tako glede temelja odgovornosti kot njene višine, pa tudi glede zamudnih obresti kot stranske terjatve. Ima enake pravice in obveznosti kot odgovorni za škodo, z izjemo odgovornosti do višine zavarovalne vsote. Tako je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da se odškodninska obveznost za premoženjsko škodo šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ) in od tega trenutka tečejo tudi zamudne obresti (prim. odločbo VSL I Cpg 778/2015). Glede vprašanja zastaranja pa revizija ni bila dopuščena.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizija je utemeljena.

13. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali se 943. člen OZ, ki za zavarovalnico določa roke za izplačilo odškodnine oziroma zavarovalne vsote,2 uporablja tudi pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec (actio directa; 965. člen OZ). Revidentka se zavzema za razlago, po kateri je tudi v primeru direktne tožbe oškodovanca treba uporabiti 943. člen OZ, zato zavarovalnica ne more biti v zamudi, preden ji ni bil (s strani oškodovanca) posredovan odškodninski zahtevek. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotno meni, da pri direktni tožbi oškodovanca ne gre za razmerje iz poslovne, temveč neposlovne obveznosti, zato zavarovalnica ob nastopu škodnega dogodka stopi v položaj zavarovanca tako glede temelja odgovornosti in njene višine, pa tudi glede zamudnih obresti kot stranske terjatve.

14. Glede spornega pravnega vprašanja se je sodna praksa tako višjih kot Vrhovnega sodišča v preteklosti spreminjala. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 312/98 utemeljilo stališče, da izpolnitveni rok iz 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je po vsebini enak roku iz 943. člen OZ, velja tudi v primeru neposrednega zahtevka oškodovanca zoper zavarovalnico. Pojasnilo je, da ZOR resda daje oškodovancu lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice, vendar le v mejah zavarovalne pogodbe. Če pogodba o prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo ni sklenjena, oškodovanec nima pravice uveljavljati odškodnine neposredno od zavarovalnice, kar pomeni, da je njegovo upravičenje do zavarovalnice prej "pogodbeno" kakor pa "odškodninsko". V primerih, ko oškodovanec po nastanku zavarovalnega primera z neposrednim zahtevkom proti zavarovalnici uveljavi lastno pravico iz zavarovanja, so ugovori zavarovalnice omejeni (921. člen ZOR), način in roki za izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote pa določeni v 919. členu ZOR. Nadalje je poudarilo, da 4. odsek XXVII. poglavja ZOR, ki ureja obveznosti zavarovalnice, ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe, temveč tudi o „upravičencu“ (920. člen), „prinosniku police“, „zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje“, „zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo (921. člen), kar pomeni, da se ne uporablja le za primere, ko bi zahtevke proti zavarovalnici uveljavljal zavarovalec kot pogodbena stranka, temveč tudi v primerih neposrednih zahtevkov oškodovancev. Poleg tega je poglavitna dolžnost zavarovalnice, da izplača odškodnino ali zavarovalno vsoto na način in v rokih, ki so navedeni v 919. členu ZOR. Smisel določila 919. člena ZOR je v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čim prej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese. Ker je bila določba o actio directa sprejeta v oškodovančevo korist, ni razloga, zakaj ne bi bila zavarovalnica dolžna ravnati enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu.

15. Vrhovno sodišče se je v kasnejši zadevi II Ips 638/2004, v kateri je odstopilo od zgoraj povzete razlage, naslonilo na dejstvo, da gre v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico za razmerje iz neposlovne obveznosti, ker zavarovalnica ni tožena kot pogodbenik, temveč kot odškodninsko odgovorna oseba. Ker že sam zakon določa pravico oškodovanca vložiti direktno tožbo, obveznost toženke temelji neposredno na zakonu. Zavarovalnica ob nastopu škodnega dogodka stopi v položaj neposrednega povzročitelja škode, ki je njena pogodbena stranka, ter je v povzročiteljevem položaju tako glede samega temelja odgovornosti, višine glavnice, pa tudi glede zamudnih obresti kot stranske terjatve. Edina izjema naj bi veljala glede omejitve odgovornosti do višine zavarovalne vsote. Vrhovno sodišče je v isti odločbi poudarilo, da sta se v času visoke inflacije sodna praksa in pravna teorija glede vprašanja časa odmere odškodnin ter teka zamudnih obresti spreminjali, pri čemer sta od čistih denarnih terjatev (za kakršno je šlo v zadevi) priznavali zakonske zamudne obresti od časa njihovega nastanka. Zamudne obresti je Vrhovno sodišče oškodovancu prisodilo od opomina dalje na podlagi 324. člena ZOR (zamude od nastanka škode oškodovanec ni uveljavljal).3

16. Podobno stališče, da pri direktni tožbi oškodovanca ni mogoče uporabiti določbe 919. člena ZOR, ker naj ne bi šlo za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, je bilo sprejeto tudi v odločbi II Ips 563/2002, ki je (drugače od predhodno citirane odločbe) obravnavala zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Vrhovno sodišče je tedaj pojasnilo, da so v preteklosti zamudne obresti imele dvojen pomen, saj so poleg sankcije za dolžnikovo zamudo prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Tako je obstajala nevarnost dvakratne valorizacije v primerih, ko bi sodišče priznalo tek zamudnih obresti pri odškodninah, ki bi bile nato odmerjene po cenah ob izdaji sodne odločbe. Pojasnilo je, da kljub stabiliziranim gospodarskim razmerah spreminjanje ustaljene sodne prakse glede priznavanja zamudnih obresti šele od prvostopenjske sodbe za konkretne primere, nastale pred 1. 1. 2002, ni bilo mogoče, saj bi poseglo v načelo enakosti oškodovancev pred zakonom.

17. Iz povzetega je mogoče skleniti, da je bilo v preteklosti vprašanje zamude zavarovalnice tesno povezano oziroma pogojeno s samo vlogo zamudnih obresti, ki zaradi visoke inflacije niso imele le kaznovalne, temveč tudi valorizacijsko funkcijo. Sodna praksa je pri čistih premoženjskih terjatvah zamudne obresti priznavala od zapadlosti škode dalje. Nasprotno sodišča zamudnih obresti pri zahtevkih iz naslova nepremoženjske škode ter pri nečistih denarnih terjatvah, ki so se odmerjale po cenah ob izdaji sodne odločbe, niso priznavala pred dnem sodbe sodišča prve stopnje, saj bi sicer prišlo do nedopustne dvojne valorizacije. V takih okoliščinah bi navezovanje zamude zavarovalnice na rok iz 919. člena ZOR privedlo do rezultatov, ki ne bi bili skladni s tedanjo vlogo zamudnih obresti kot tudi ne z institutom direktne tožbe, katerega namen je v zaščiti interesov oškodovanca. Če bi namreč sodišča pri čistih denarnih terjatvah zamudo zavarovalnice navezovala na potek roka iz 919. člena ZOR, zamudo povzročitelja pa na zapadlost škode, bi bil oškodovanec v primeru postavitve zahtevka zoper zavarovalnico prikrajšan za valorizacijo, vsebovano v zamudnih obrestih. Tako bi bil v slabšem položaju, kot če bi terjatev uveljavljal od povzročitelja škode. Tak rezultat ne bi bil skladen z namenom direktne tožbe, ki je v varstvu oškodovančevih interesov in olajšanju njegovega položaja. Po drugi strani bi pri terjatvah iz naslova nepremoženjske škode ter nečistih denarnih terjatvah naslonitev zamude zavarovalnice na rok iz 919. člena ZOR (ki se po naravi stvari vedno izteče pred izdajo prvostopenjske sodbe) pomenila dvojno valorizacijo, kar je bilo v neskladju s tedanjo ustaljeno sodno prakso ter bi hkrati privedlo do nesprejemljivega položaja, ko bi oškodovanec od zavarovalnice lahko iztržil več kot od povzročitelja škode. Po ustalitvi gospodarskih razmer, v katerih imajo obresti le funkcijo kazni za nepravočasno izpolnitev dolžnika, so opisane dileme izgubile pomen. Spremenjene gospodarske razmere so se v sodni praksi odrazile s sprejetjem načelnega pravnega mnenja z dne 26. 6. 2002, po katerem se zakonske zamudne obresti pri denarnih terjatvah za nepremoženjsko škodo ter premoženjsko škodo, ki se odmerja po cenah na dan sodne odločbe, priznavajo od nastopa zamude (299. člen OZ).

**O zamudi v okoliščinah konkretnega primera**

18. Po spremembi sodne prakse ni več tehtnih argumentov proti uporabi 943. člena OZ v primerih neposrednih zahtevkov oškodovancev zoper zavarovalnico. Bistveno namreč je, da je temelj obveznosti zavarovalnice – ne glede na to, ali odškodnino izplačuje zavarovancu ali oškodovancu – v sklenjeni zavarovalni pogodbi. Če toženka ne bi sklenila pogodbe o zavarovanju odgovornosti s povzročiteljem škode - nepremičninskim posrednikom, ki je posredoval pri tožničinem nakupu stanovanja -, tožnici kljub uzakonjenemu institutu neposredne tožbe oškodovanca iz 965. člena OZ ne bi bila dolžna ničesar plačati. Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Tako je pravilna razlaga, da tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.4

19. Sorodno vprašanje je Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi tudi že obravnavalo, in sicer v zadevi II Ips 93/2015, ki se je nanašala na zamudo zavarovalnice pri obveznem zavarovanju v prometu. Pojasnilo je, da zamuda zavarovalnice nastopi po izteku roka iz 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v primerih, ki jih navedeni člen ne obravnava, pa po pozivu oškodovanca. V navedeni odločbi je bila že zavrnjena teza tožnice, da zavarovalnica glede zamude deli usodo povzročitelja škode, saj je bilo razloženo, da zamuda zavarovalnice nastopi neodvisno od povzročiteljeve zamude. V skladu s prvim odstavkom 402. člena OZ namreč zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim solidarnim dolžnikom.

20. Po povedanem je torej razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, napačna. Zamuda zavarovalnice je nastopila šele po izteku roka za izpolnitev, ki začne teči z dnem, ko je zavarovalnica dobila obvestilo o zavarovalnem primeru (943. člen OZ). Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zahtevek na zavarovalnico posredovala 10. 11. 2017. Sporno pa je bilo, ali je bil rok osmih dni, ki ga je pri tem toženki dodelila, primeren. Toženka je namreč zatrjevala, da je treba upoštevati zakonski rok, šteto od dneva, ko je bila v novembru 2017 obveščena o škodnem dogodku. Kadar za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska ni potreben določen čas, izpolnitveni rok zavarovalnice, ki je dogovorjen s pogodbo, po zakonu ne sme biti daljši kot štirinajst dni (prvi odstavek 943. člena OZ). Nobena izmed strank ni podala navedb v smeri, da bi bil za ugotovitev utemeljenosti tožničinega zahtevka oziroma njegove višine potreben dodaten čas, kot tudi ne, da bi bil pogodbeno dogovorjen rok krajši od tistega, ki ga predvideva zakon. Vrhovno sodišče je zato štelo, da je zamuda toženke nastopila z iztekom (zakonskega) štirinajstdnevnega roka od dne, ko je toženka prejela zahtevek tožnice, torej 25. 11. 2017. Od navedenega dne mora toženka tožnici za sporno postavko premoženjske škode (tj. dolgovano kupnino za stanovanje; dopuščeno vprašanje se je namreč izrecno omejilo na presojo pravilnosti odločitve o nastopu zamude 1. 9. 2014, tega dne pa je po presoji nižjih sodišč toženka v zamudi samo s plačilom odškodnine zaradi nevrnjene kupnine v skupni višini 43.778,50 EUR5) plačati tudi zakonske zamudne obresti.

**Odločitev o reviziji**

21. Vrhovno sodišče je tako reviziji toženke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.048,08 EUR pritožbo tožnice zavrnilo, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.730,42 EUR (ki je bil tožnici prisojen šele s sodbo pritožbenega sodišča) pa datum 1. 9. 2014 nadomestilo z datumom 25. 11. 2017 (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ocenilo je, da zaradi spremenjene odločitve, ki se nanaša na stransko terjatev, ni razloga, da bi poseglo v priznani uspeh pravdnih strank in s tem v dosedanjo stroškovno odločitev, ki je temeljila na uspehu tožnice glede glavnice (tretji odstavek 154. člena ZPP).

**O stroških postopka**

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je toženka z revizijo v celoti uspela, ji mora tožnica povrniti priznane revizijske stroške.6 Vrhovno sodišče ji je priznalo nagrado za sestavo revizije po tar. št. 21/3 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 600 točk, nagrado za sestavo predloga za dopustitev revizije v višini 500 točk (tar. št. 21/4 v zvezi s tar. št. 18 OT), materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 21 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 672,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 820,57 EUR, ter povrnitev plačane sodne takse v višini 1.005,00 EUR. Navedeni znesek v skupni višini 1.825,57 EUR mora tožnica povrniti toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ker se dopuščeno vprašanje nanaša izključno na nastop toženkine zamude, je Vrhovno sodišče dejansko stanje in pravno presojo nižjih sodišč povzelo le glede tega vprašanja. 2 943. člen OZ določa, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (prvi odstavek). Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek). Če znesek obveznosti zavarovalnice ni ugotovljen v dogovorjenem roku, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem (tretji odstavek). 3 Hkrati je ugotovilo, da bi do enakega rezultata privedla tudi uporaba 919. člena ZOR (ki ureja nastop zamude zavarovalnice). 4 To stališče je prevladujoče tudi v novejši sodni praksi pritožbenih sodišč. Primerjaj denimo odločbe VSL II Cp 1978/2017, VSL II Cp 2349/2017, VSL II Cp 1005/2017, VSM I Cp 81/2017, VSL I Cp 2682/2016, VSL I Cpg 283/2016, VSL II Cp 206/2016, VSL I Cp 1957/2015, VSL II Cp 1451/2014, VSL II Cp 2930/2012, VSM I Cp 890/2013 in druge. 5 Glede preostalih uveljavljanih postavk je po presoji nižjih sodišč zamuda za škodo, nastalo zaradi stroškov pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Celju P 306/2015, nastopila 16. 12. 2016, za škodo zaradi stroškov postopka zavarovanja terjatve Okrajnega sodišča v Velenju Z 11/2015 pa 4. 5. 2015. Vprašanje, ki ga je postavila tožnica v predlogu za revizijo, se je nanašalo le na to, ali je toženka prišla v zamudo s plačilom odškodnine že 1. 9. 2014, to je z dnem nastanka škode, in le v tem obsegu je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo. 6 Vrhovno sodišče je pri odmeri stroškov kot vrednost spornega predmeta upoštevalo kapitalizirani znesek spornih obresti.