Jedro

Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti.

Ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES.

Glede na to, da je bil prodajalec v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, je posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo. Kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, bi moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoče. Nepremičninski posrednik bi moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES.

Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala.

Ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku napotil celo sam.

410. člen ZFPPIPP določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase.

Premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te, za nastop zamude pa ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo.

To pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvi alineji točke I. izreka tako, da se datum 25. 11. 2017 nadomesti z datumom 1. 9. 2014; - v točki II. izreka tako, da je tožena stranka Zavarovalnica AA dolžna v roku 15 dni tožeči stranki D. J. plačati še nadaljnjih 4.730,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2014 dalje do plačila in - v točki III. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša na 5.558,88 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.296,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača odškodnino v znesku 42.573,76 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: 39.048,08 EUR od dne 25. 11. 2017 dalje do prenehanja obveznosti, 2.602,91 EUR od dne 16. 12. 2016 dalje do prenehanja obveznosti in 922,77 EUR od dne 4. 5. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, pod točko II. izreka je v presežku za plačilo nadaljnjih 4.730,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2014 dalje do prenehanja obveznosti tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in pod točko III. izreka toženi stranki še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 4.990,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) sodbo izpodbija v ugodilnem delu glede obrestnega dela zahtevka (prva alineja točke I. izreka), v zavrnilnem delu in v stroškovnem delu (t.j. v točkah II. in III. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, brez odbitka odbitne franšize, skupaj z vsemi pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka. V pritožbi najprej v bistvenem povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa pritrjuje vsem ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odgovornost nepremičninskega posrednika za tožnici nastalo škodo. Sodišču prve stopnje pa očita zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je odločilo, da je v skladu z določilom zavarovalne police št. 511-0132929, z dne 2. 10. 2014, od ugotovljene višine premoženjske škode v višini 47.304,18 EUR, odšteti 4.730,42 EUR, saj je bil zavarovanec v posameznem zavarovalnem primeru, ki je nastopil v času veljavnosti citirane zavarovalne police, udeležen s soudeležbo ob škodi v višini 10% od priznane odškodnine, vendar ne manj kot 500,00 EUR. Tožnica izpostavlja, da je zavarovancu tožene stranke dne 1. 4. 2015 pisno posredovala odškodninski zahtevek, v katerem ga je pozvala na plačilo škode, kar po 1. odstavku 7. člena Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti nepremičninskih posrednikov (v nadaljevanju: Posebni pogoji) pomeni nastanek zavarovalnega primera. Glede na čas nastanka zavarovalnega primera, je po mnenju tožnice tako za odločitev pomembno določilo zavarovalne police št. 511 0132929 z dne 2. 10. 2014, ki je veljala v obdobju od 23. 9. 2014 do 23. 9. 2015. Iz predmetne police pa izhaja klavzula, da se franšiza (udeležba zavarovanca) izvaja na poseben način in sicer je oškodovanec, če nastane škodni primer, upravičen od zavarovalnice uveljavljati odškodnino v celoti (znotraj zavarovalne vsote in brez upoštevanja franšize), znesek franšize pa zavarovalnica nato uveljavlja neposredno od zavarovanca, ki ji mora ta znesek povrniti. Tožnica zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica oškodovanka in je zato upravičena od tožene stranke zahtevati celotno odškodnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tako po njenem mnenju tožnici ugotovljeno višino premoženjske škode v višini 47.304,18 EUR v celoti prisoditi, brez odbitka 10% franšize (zneska 4.730,42 EUR), znesek franšize pa bi tožena stranka v skladu klavzulo o uveljavljanju franšize, morala nato neposredno uveljavljati od zavarovanca tožene stranke, ki ji mora ta znesek povrniti. V zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti pa tožnica sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo tudi vtoževane obresti od zneska 4.730,42 EUR od 1. 9. 2014 dalje do prenehanja obveznosti glede na to, da bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. V zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje v ugodilnem delu pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa: da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitev postopka utemeljuje z nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja namreč, da je sodišče prve stopnje v 1. alineji I. točke izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 39.048,08 EUR od 25. 11. 2017 dalje do prenehanja obveznosti, v obrazložitvi sodbe (33. točka) pa je pravilno navedlo, da obresti od prisojenega zneska 39.048,08 EUR tečejo od 1. 9. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, ko je tožeča stranka nakazala zadnji del kupnine za stanovanje. Odškodninska obveznost za premoženjsko škodo se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v zamudi že od nastanka le-te, to je od 1. 9. 2014. Sodišče pa je v izreku sodbe napačno navedlo, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 39.048,08 EUR od 25. 11. 2017 dalje do prenehanja obveznosti. Tožnica meni, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.048,08 EUR od 1. 9. 2014 dalje do prenehanja obveznosti. Končno tožnica izpodbija tudi stroškovni del odločitve v izpodbijani sodbi, saj bi moralo zahtevku tožnice sodišče v celoti ugoditi, temu ustrezno pa bi ji moralo priznati tudi celotne priglašene pravdne stroške.

4. Tožena stranka sodbo sicer izrecno izpodbija v celoti, vendar pritožbeno sodišče šteje, da jo izpodbija le v ugodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka), saj ima le v tem delu pritožbeni interes. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in v zadevi samo odloči ali podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej v bistvenem delu povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da obstajajo predpostavke odškodninske odgovornosti napačna. Tožena stranka meni, da je s konkretnimi materialnimi predpisi in področnimi standardi na področju nepremičninskega posredovanja dokazala, da je njen zavarovance izpolnil svoje obveznosti po Zakonu o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju: ZNPosr) in v skladu z zahtevami svojega poklica ki jih definira tudi Program strokovnega izpita za pridobitev licence za opravljanje poslov nepremičninskega posrednika in Kodeks poslovnih običajev v prometu z nepremičninami-GZS-Zbornica za poslovanje z nepremičninami. Meni še, da je njen zavarovanec izvedel in opravil svojo nalogo s tem, ko je realiziral tisto, kar je nepremičninski posrednik dolžan narediti, določeno pa je v 23. členu ZNPosr, ki ga tožena stranka v nadaljevanju svoje pritožbe tudi povzame. Izpostavlja še, da tožnica ni nikdar oporekala, da je bilo zgoraj navedeno realizirano, zato pa po mnenju tožene stranke protipravnost na strani njenega zavarovanca ni podana. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da vse listine v spisu in navedbe tožnice kažejo na to, da njen zavarovanec dejansko ni mogel vedeti in tudi ni bil dolžan vedeti za osebne okoliščine na strani prodajalca, ki so bile pomembne za prodajo nepremičnine tožnici. Kot nesporno je namreč ugotovljeno, da v času sklepanja pogodbe o ari ni bilo v zemljiški knjigi nobene ovire oz. plombe, ki bi kazala na to, da nakup s strani tožnice ne bi bil izvedljiv. Po njenem mnenju pa je pomembno tudi to, da ob vpogledu v AJPES do vključno z 2. 7. 2014 ni bilo nobenih zapisov o tem, da bi naj bilo kakršnokoli premoženje predmet stečajnega postopka in je bil sklep o dedovanju izdan 30. 5. 2014 ter da je sklep o odpustu obveznosti bil izdan že 15. 4. 2014, preizkusno obdobje pa je poteklo že 15. 3. 2014, v zemljiški knjigi pa je bilo stanje pri nepremičnini čisto in brez ovir za pravni promet. Po mnenju tožene stranke to, kar tožnica navaja kot podlago za njen zahtevek, ne vsebuje protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, zato tudi njegova odgovornost ni podana. Mnenja je, da sta glede na navedbe tožnice tožnici za nastalo škodo odgovorna odvetnik ..., ki je sestavljal prodajno pogodbo, pri čemer ni jasno po čigavem naročilu je to počel, in prodajalec nepremičnine, ki je zamolčal tožnici in zavarovancu tožene stranke to, da se nahaja v postopku osebnega stečaja. Osebnega stanja prodajalca nepremičnine po mnenju tožene stranke njen zavarovanec ni bil dolžan preverjati in tudi ni mogel vedeti, da se le-ta nahaja v osebnem stečaju. Iz objav v stečajnem postopku nad premoženjem R. K. je razvidno, da je bil odpust obveznosti s sklepom z dne 15. 4. 2014 potrjen. Iz spisa pri AJPES in iz zemljiške knjige ni bilo mogoče razbrati, da bi obstajala kakršnakoli ovira za prodajo nepremičnine. Učinek pravnomočnega odpusta obveznosti pa je takšen, da je navzven in tudi sicer postopek osebnega stečaja s tem zaključen. Tožena stranka nadalje še meni, da glede odgovornosti ni mogoče uporabiti splošnega predpisa po 844. členu OZ, ampak bolj specificiran in na splošno posebni predpis ZNPosr, ki določa ožji obseg potrebne strokovne skrbnosti posrednika in ga veže na stanje nepremičnine. Iz že predloženih dokazov izhaja stanje, da je svoje delo posrednik strokovno opravil. Pravno stanje nepremičnine ne vključuje avtomatično pravnega stanja prodajalca, ki je bilo kar se osebnega stečaja tiče, zavarovancu tožene stranke neznano. Po 843. členu OZ je dolžan posrednik obvestiti o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah, ki so mu znane ali bi mu morale biti znane. Tisto, kar bi mu moralo biti znano, pa opredeljuje posebni predpis, ki ga citiramo zgoraj. Tudi splošna določba 14. člena ZNPosr po mnenju tožene stranke ne zadostuje kot podlaga za presojo obveznosti nepremičninskega posrednika, saj slednje specificira 23. člen istega zakona. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke pavšalno in pomanjkljivo upoštevalo materialno pravo in izpustilo ključne določbe za presojo obsega odgovornosti njenega zavarovanca. Posledično pa je tudi dejansko stanje napačno ugotavljalo. Tožena stranka tudi meni, da je materialno pravno jasno, da že zaradi odpusta obveznosti zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati, da bi bila nepremičnina lahko predmet stečajnega postopka. Meni, da ni nobene podlage za očitek njenemu zavarovancu, da ni pravilno vpogledoval v AJPES, saj je le-ta povedal, da je po vnosu podatkov dobil izpis, da, kar se stečaja tiče, zoper vnešeno osebo ne teče postopek. Sodišče na podlagi dopisa AJPESA ocenjuje, da ni bilo skrben in ni pravilno vnašal podatek, pri tem samo ni ugotavljalo, katere podatke je vnašal. Tožena stranka meni, da za takšno trditev sodišča prve stopnje ni nobene podlage in da je dejansko stanje glede tega napačno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je kršilo procesna pravila saj je med stanjem spisa in trditvijo sodišča očitno neskladje. Zavarovanec tožene stranke bi po vpogledu v AJPES pred 3. 7. 2014, to je v mesecu, ko je bila sklenjena pogodba o ari, upravičeno sklepal, da je stečaj zaključen z odpustom obveznosti. Zakaj je trajalo mesec dni, da se je stečajna upraviteljica seznanila sklepom o dedovanju, pa ni jasno. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da vse listine v spisu in navedbe tožnice kažejo na to, da zavarovanec tožene stranke dejansko ni mogel vedeti in tudi ni bil dolžan vedeti za osebne okoliščine na strani prodajalca, ki so bile pomembne za prodajo nepremičnine tožnici. Kot nesporno je namreč ugotovljena, da v času sklepanja pogodbe o ari ni bilo v zemljiški knjigi nobene ovire oz. plombe, ki bi kazale na to, da nakup s strani tožnice ne bi bil izvedljiv. Stečajna upraviteljica bi lahko po prejemu pravnomočnega sklepa o dedovanju na zemljiško knjigo vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice na stečajnega dolžnika in istočasno podala predloga za vknjižbo zaznambe začetka stečajnega postopka. Listino za to je imela v rokah, namreč sklep o dedovanju in Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) je takšne način vlaganja predlogov omogočal. Po mnenju tožene stranke je tudi pomembno, da ob vpogledu v AJPES do vključno z 2. 7. 2014 ni bilo nobenih zapisov o tem, da bi naj bilo kakršnokoli premoženje predmet stečajnega postopka in je bil sklep o dedovanju izdan 30. 5. 2014 ter da je sklep o odpustu obveznosti je bil izdan že 15. 4. 2014, preizkusno obdobje pa je poteklo že 15. 3. 2014. V zemljiški knjigi je bilo stanje pri nepremičnini čisto in brez ovir za pravni promet. Ob upoštevanju še dejstva, da stečajna upraviteljica ni v svojih poročilih z ničemer omenila nepremičnine ali jo označila z pravno predpisanimi identifikatorji, bi vsakdo ob vsem zgoraj navedenem menil, da ni ovir za promet z nepremičnino. Toženi stranki se zdi nenavadno, da stečajna upraviteljica na podlagi sklepa o dedovanju ni podala pravega elektronskega zemljiškoknjižnega predloga, s katerim bi lahko dosegla vpis lastninske pravice na stečajnega dolžnika in hkrati vpis zaznambe stečaja. Lahko bi vložila dva predloga za dva vpisa in bi uspela v ZK najprej plombirati oba predloga, nato pa po načelu vrstnega reda vpisov še obe vknjižbi. Namesto tega je poslal navadni dopis, s katerim je želela doseči zaznambo. Odgovor zemljiške knjige je logičen, da zaznamba po trenutnem stanju vpisov ni možna, a bi lahko s ustrezno skrbnostjo stečajna upraviteljica to dosegla. Realizacija sklepa o dedovanju je potrebna v več posebnih postopkih, saj drugače navzven ta sklep ni poznan vsem, ki imajo pravni interes. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da vse listine v spisu in navedbe tožnice kažejo na to, da njen zavarovanec dejansko ni mogel vedeti in tudi ni bil dolžan vedeti za osebne okoliščine na strani prodajalca, ki so bile pomembne za prodajo nepremičnine tožeči stranki. Kot nesporno je namreč ugotovljena, da v času sklepanja pogodbe o ari ni bilo v zemljiški knjigi nobene ovire oz. plombe za ki bi kazalo na to, da nakup s strani tožeče stranke ne bi bil izvedljiv. Stečajna upraviteljica bi lahko po prejemu pravnomočnega sklepa o dedovanju na zemljiško knjigo vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice na stečajnega dolžnika in istočasno podala predloga za vknjižbo zaznambe začetka stečajnega postopka. Tega iz nepojasnjenih razlogov ni naredila temveč je z neustrezno vlogo želela doseči vpis zaznambe stečaja. Kot dober strokovnjak bi morala vedeti, da je ZZK-1 kot postopkovni zakon določil pravila vpisovanja na način, da je potrebno po vrstnem redu in z ustreznimi listinami predlagati in izvajati vpise v zemljiško knjigo. S plombiranjem pravilno vloženega predloga ali celo nepopolnega predloga, bi dosegla publicitetni učinek, ki bi preprečil nastalo situacijo in prodajo stanovanja saj bi bilo ob vpogledu v zemljiško knjigo razvidno dejansko stanje in ovira za promet z nepremičnino. Tudi dejstvo, da v svojih poročilih zelo skopo navaja nepremičnino, ki je sploh ni mogoče identificirati, po mnenju tožene stranke pomeni nestrokovno ravnanje in opustitev, ki si je ne bi smela privoščiti. Da je nepremičnine ki jo je kupovala tožnica, del stečajen mase se ni dalo jasno razbrati, saj nepremičnina ni bila ustrezno označena, da bi jo bilo mogoče identificirati. Iz objav v stečajnem postopku nad premoženjem R. K. je razvidno, da je bil odpust obveznosti s sklepom z dne 15. 4. 2014 potrjen. Iz spisa pri AJPES in iz zemljiške knjige ni bilo mogoče razbrati, da bi obstajala kakršnakoli ovira za prodajo nepremičnine. To po mnenju tožene stranke pomeni, da njenemu zavarovancu ni mogoče ničesar očitati in je ravnal dovolj skrbno. Ob tem še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tudi samo v skladu z dopisom AJPES-a skušalo vpogledati v evidence AJPESA, a ni bilo uspešno, kar je sodnica povedla na glavni obravnavi. Tudi zato je očitek njenemu zavarovancu brez podlage, saj sodišče nasprotuje samo sebi. Nadalje pa tožena stranka izpostavlja, da tudi v kolikor bi njen zavarovanec dejansko naredil karkoli protipravnega in bi bila odgovorna za škodo, nikakor ne more biti odgovorna za celotno škodo. Njen zavarovanec je namreč sodeloval le pri posredovanju do sklenitve pogodbe o ari, na podlagi katere je tožnica plačala aro v višini 10.000 EUR, od tu naprej pa je samo sklepanje prodajne pogodbe urejal odvetnik ..., ki je sestavil tudi prodajno pogodbo, o čemer sta izpovedala tako odvetnik ... kot tudi zavarovanec tožene stranke. Odvetnik ... je bil vključen na izrecno željo prodajalca R. K. in tožnica ni bila napotena k njemu s strani ali na željo zavarovanca tožene stranke. Ob tem tožena stranka še izpostavlja, da sta imeli obe priči, tako odvetnik ... kot S. P., močan ekonomski interes, da tožena stranka plača zahtevano odškodnino, saj je bil prvi pravnomočno obsojen za goljufijo, drugi pa je zamudil rok za odgovor na tožbo v tej pravdi, pa sta kljub temu izpovedala, da je bil odvetnik ... vključen na zahtevo prodajalca in ne posrednika. Tako po prepričanju tožene stranke ni nobene podlage za zaključek sodišča prve stopnje na 21. strani sodbe, da je odvetnika priporočil zavarovanec tožene stranke, saj dokazi trdijo drugače. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem zaključkom tožena stranka očita tudi, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju s stanjem spisa. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Od sklenitve pogodbe o ari naprej je po mnenju tožene stranke vzročna zveza z delovanjem zavarovanca tožene stranke prekinjena, saj je tožnica sama in brez sodelovanja posrednika sklenila prodajno pogodbo s prodajalcem pri odvetniku ... in celo v nasprotju s pogodbo o ari glede plačila kupnine, kar je bilo nesporno ugotovljeno. Nepremičninski posrednik nima moči in tudi ne naloge preprečiti tožnici da samovoljno sklepa glavno pogodbo, kakor tudi ne more sam zagotoviti sklenitve pogodbe v rokih in na način, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o ari. Njegovo skrbništvo, kot pogodbeno določeno, mu ne daje te moči. Tožnica je sama speljala sklenitev posla mimo njega in s pomočjo odvetnika prodajalca nepremičnine, ki ga je na lastno željo vključil prodajalec nepremičnine. Izključno zato, ker je bil na dopustu ob izteku roka za sklenitev prodajne pogodbe, po mnenju tožene stranke njen zavarovanec ne more biti odgovoren za škodo v obliki celotne plačane kupnine. Tožnica več kot mesec dni ni pristopila k sklenitvi prodajne pogodbe, potem pa je samovoljno to hotela narediti oz. je naredila brez prisotnosti posrednika. Ob tem je po mnenju tožene stranke ključno, da sta odvetnik ... in prodajalec K. R. pri tem sodelovala in bila naknadno pravnomočno obsojena za goljufijo, kar ni sporno. Tudi to dejstvo po njenem mnenju kaže na to, da zavarovance tožene stranke ni in ne more biti odgovoren ali soodgovoren za škodo iz naslova kupnine v višini 40.000 EUR. Tudi are tožnica po mnenju tožene stranke ne bi izgubila, saj je pogodba o ari predstavljala predpogodbo in glavna pogodba bi se sklepala do 30. 8. 2014. Od takrat naprej pa bi imel prodajalec možnost v 6 mesecih zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Ker je potek dogodkov mogoče določiti, po mnenju tožene stranke tudi ni podlage za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, saj je mogoče natančno razmejiti, kdo in na kakšen način je bil udeležen pri pravnem poslu. Zavarovanec tožene stranke je po njenem mnenju sodeloval izključno in samo pri sklepanju pogodbe o ari, ki ima naravo predpogodbe. Na podlagi te pogodbe pa je bila plačana ara 10.000 EUR. Od tam naprej pa je tožnica sama, brez da bi se pravočasno posvetovala s posrednikom, le-tega izločila iz postopka in sama s kupcem ter njegovim odvetnikom sklenila glavno prodajno pogodbo in celo spreminjala določbe o dinamiki plačila v svojo škodo. Tega po mnenju tožene stranke njen zavarovanec ni mogel preprečiti in tudi ni mogel izpeljati posla, kot je najprej kot skrbnik želel, saj mu je bilo to brez njegove volje onemogočeno. Deleže pri povzročeni škodi je po mnenju tožene stranke tako mogoče ugotoviti (v kolikor bi sodišče smatralo, da je odgovornost podana) in delež zavarovanca tožene stranke ne more presegati 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo po njenem mnenju uporabiti 3. (verjetno pravilno 4.) odstavek 186. člena OZ in razmejiti škodo po deležih, saj je imelo vse podatke na voljo. Ker tega ni storilo, pa mu tožena stranka očita napačno uporabo določbe 186. člena OZ o solidarni odgovornosti. Ob upoštevanju še odbitne franšize v višini 10 % in vračila kupnine v višini 6.221 EUR, je tako po mnenju tožene stranke delež škode, ki bi odpadel na zavarovanca tožene stranke 2.778,50 EUR. Vsa vtoževana škoda, povezana s sklenitvijo glavne pogodbe, pa ne more biti obravnavana kot povzročena s strani njenega zavarovanca. Tožnica pa je tudi v kolikor bi sodišče menilo, da je govora o solidarni odgovornosti, sama kriva za nastalo škodo v višini 80 % saj je sam samovoljno izključila posrednika iz dogajanja in sama šla v sklepanje glavne pogodbe. Utemeljitev sodišča, da tožnica ni ničesar sam kriva, ki temelji na osnovni pogodbi o ari in njenih določbah, je po mnenju tožene stranke pomanjkljiva in napačna, saj predpostavlja, da je ima posrednik moč obvladovanja tožnice, ki pa je nima. Posrednik ne more nadzorovati dajanj stranke, ki dela mimo njega in v svojo škodo. Tožena stranka zato meni, da je vzročna zveza s tem prekinjena in očitana protipravnost na strani posrednika ne bi pripeljala do končne posledice, ki jo zatrjuje tožnica, saj je namreč vmes bil storjen pomemben dodatni korak, ki bistveno spremeni potek dogodkov in položaj pravne varnosti tožnice, ta pa je v sferi tožnice in drugih dveh vpletenih oseb v posel. V ta del zavarovanec tožene stranke ni več bil vključen. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe izpostavlja še ugovor glede teka zamudnih obresti, saj vztraja, da zamudne obresti za toženo stranko ne morejo teči prej, dokler ne mine zakonski rok šteto od dneva, ko je tožena stranka obveščena o škodnem dogodku, kar se je zgodilo šele novembra 2017. Glede tega je sodba sodišča prve stopnje po njenem mnenju v nasprotju z materialnim pravom. Obresti tako po mnenju tožene stranke ne morejo teči prej kot od 25. 11. 2017 za nobenega od vtoževanih zneskov. Tožena stranka nadalje še izpostavlja, da so trditve tožnice o tem, kdaj je bila seznanjena s škodnim dogodkom in škodo, neresnične. Sklicuje se na dejstvo, da je z dnem 13. 11. 2014 v zemljiški knjigi začel učinkovati sklep o zaznambi stečaja prodajalca nepremičnine. Sklep je bil izdan dne 9. 12. 2014, z objavo v javnih knjigah pa se šteje, da je bila tožnica seznanjena s škodo, saj je vedela, da takrat prometa z nepremičnino ne bo več mogla realizirati, kljub plačani kupnini. Tožba vložena 22. 12. 2017 je tako po mnenju tožene stranke v vsakem primeru vložena po izteku zastaralnega roka. Stališče sodišča prve stopnje, da je šele s sodbo o ničnosti prodajne pogodbe bilo ugotovljeno, kdo bi naj škodo povzročil, je po njenem mnenju napačno, saj je že z objavo sklepa o zaznambi stečaja bilo jasno, da je prodajalec R. K. tisti, ki je kupnino prejel, ne bo pa mogel izpolniti razpolagalnega dela posla. Takrat je bil povzročitelj škode znan in status ničnosti posla samega na to nima nobenega vpliva, saj je škoda nastala že takrat in je nastala ne zaradi ničnosti posla, temveč zaradi nezmožnosti izpolnitve s strani prodajalca. Tudi povzročitelj je bil znan. V zvezi s temi stališči sodišča prve stopnje tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno uporabo določbe 352. člena OZ, saj naknadno sodno ugotovljena ničnost ni moment, ki je pomemben. Zahtevek je tako po mnenju tožene stranke zastaral ob upoštevanju 3 letnega zastaralnega roka. Tudi glede stališč o pomenu določb ZFPPIPP tožena stranka sodišču prve stopnje očita njihovo zmotnost, saj je določba 410. člena ZFPPIPP namenjena zagotavljanju pravne varnosti, kot posebni predpis glede na ZD pa določa, da po 389. členu ni del stečajne mase premoženje pridobljeno po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti. Tukaj je po mnenju tožene stranke dodatno potrebno uporabiti še določbe o naknadno najdenem premoženju, saj je vedenje o premoženju ključnega pomena in postopek bi se lahko nadaljeval, če sploh, na podlagi predloga stečajnega upnika, ne pa sama po sebi s strani stečajne upraviteljice, ki ni upravičen predlagatelj in tudi ni dala nobenega ustreznega predloga. 132. člen ZD ni mogoče kar avtomatizirano uporabljati, saj imajo prednost določbe ZFPPIPP, tako postopkovne kot materialne. To zapleteno pravno situacijo pa nepremičninski posrednik po mnenju tožene stranke ni mogel predvideti in poznati, saj je ravnanje stečajne upraviteljice protipravno in malomarno. Tožena stranka zato meni, da je stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno in posledično je tudi presoja odgovornosti oz. obveznosti posrednika zgrešena.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, tožnica pa je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Obe stranki se v svojih odgovorih zavzemata za zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V tej pravdni zadevi je tožnica od sedaj tožene stranke (prej pa drugotožene stranke) in prej prvotožene stranke S. P. zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi neskrbnega ravnanja nepremičninskega posrednika P. s.p.. Trdila je, da je nepremičninski posrednik, ki je tudi zavarovanec tožene stranke, odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za poslovno nesposobno osebo, za katere nesposobnost je vedel ali bi moral vedeti, ali za osebo, za katero je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe, ter sploh za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi. V tem konkretnem primeru pa je bil prodajalec stanovanja v stečaju in poslovno nesposoben sklepati pogodbe za predmetno stanovanje, prav tako pa je bilo obvestilo, da predmetno stanovanje spada v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES dne 3. 7. 2014. Ker je bila pogodba o ari sklenjena dne 24. 7. 2014, prodajna pogodba pa dne 28. 8. 2014, je nepremičninski posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo, za katere nesposobnost bi ob vsej potrebni skrbnosti moral vedeti, prav tako pa bi moral vedeti, da stanovanje spada v stečajno maso, saj bi moral kot posrednik pred prodajo nepremičnine preveriti pravno stanje nepremičnine, pa tudi dejstvo, ali je prodajalec v osebnem stečaju, česar pa ni storil, zato mu tožnica očita, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se od njega zahteva. Tožnica od tožene stranke, pri kateri je imel nepremičninski posrednik sklenjeno zavarovanje svoje poklicne odgovornosti, tako zahteva plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo in sicer iz naslova razlike med plačano kupnino in vrnjeno kupnino v višini 43.778,50 EUR, iz naslova stroškov pravdnega postopka (v zvezi z ničnostjo pogodbe o ari in prodajne pogodbe) v višini 2.602,91 EUR ter iz naslova stroškov postopka zavarovanja v višini 922,77 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila OZ o posredniški pogodbi, o odškodninski odgovornosti, o zastaranju in o zamudi, določila ZNPosr, pa tudi Posebni pogoji ter določila zavarovalne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in P. s.p. 10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke, saj je zaključilo, da je tožnica izvedela za škodo in povzročitelja dne 8. 9. 2017, ko je prejela odgovor odvetnika ..., da kupnine ni več na njegovem fiduciarnem računu in da zato do vložitve tožbe v tej zadevi dne 22. 12. 2017 zastaralni rok še ni potekel. Nadalje je v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil S. P. nepremičninski posrednik pri prodaji stanovanja na naslovu K., ..., z ID znakom: del stavbe 9643584-1, med R. K. kot prodajalcem in tožnico kot kupcem, da je bila med omenjenima strankama dne 24. 7. 2014 sklenjena Pogodba o ari in dne 28. 8. 2014 sklenjena Prodajna pogodba, tožnica pa je celotno kupnino za stanovanje nakazala na fiduciarni račun odvetnika ..., in sicer kot aro 10.000,00 EUR dne 24. 7. 2014 ter preostalo kupnino v znesku 40.000,00 EUR dne 1. 9. 2014, da je bil prodajalec R. K. vse od 16. 7. 2010 v osebnem stečaju in je tako stanje trajalo tudi še v času sklenitve Pogodbe o ari z dne 24. 7. 2014 in Prodajne pogodbe z dne 28. 8. 2014, da obstoji med nepremičninskim posrednikom in toženo stranko zavarovalno razmerje po polici o zavarovanju odgovornosti nepremičninskih posrednikov. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje zaključilo, da je tožnici nastala škoda, saj je utrpela zmanjšanje premoženja, ko je odvetniku ... nakazala kupnino za stanovanje, ki je ni dobila (v celoti) vrnjene. Nadalje je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica dne 24. 7. 2014 s prodajalcem stanovanja R. K. sklenila Pogodbo o ari, ki jo je poleg strank predmetne pogodbe kot nepremičninski posrednik podpisal tudi S. P., pa tudi, da iz 4. člena predmetne pogodbe izhaja, da kot posrednik pri nepremičninskem poslu nastopa P. s.p., ki ga pogodbeni stranki določita za skrbnika izvedbe te pogodbe in kasnejše prodajne pogodbe. V točkah 25. in 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica za prodajo stanovanja izvedela na spletni strani nepremičninskega posrednika-zavarovanca tožene stranke, ki ji je stanovanje kasneje tudi predstavil, ni ji pa omenjal osebnega stečaja prodajalca, povedal je le, da naj bi bilo stanovanje podedovano, prav tako ji tudi ni omenil, da prodajalec še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik stanovanja, ji je pa po podpisu Pogodbe o ari zagotovil, da bo skrbel za posel tudi v nadalje, ugotovilo je še, da je bil s sklepom z dne 26. 11. 2010 uveden stečajni postopek nad prodajalcem R. K., zato pa je bil slednji posledično tudi poslovno nesposoben za sklepanje pogodbe, da je bil v postopku osebnega stečaja še v času sklenitve Pogodbe o ari z dne 24. 7. 2014 in tudi Prodajne pogodbe z dne 28. 8. 2014, da je nepremičninski posrednik sicer v sistemu AJPES pred sklenitvijo pogodbe preverjal, ali je R. K. v osebnem stečaju, vendar mu je po vnosu podatkov (ime, priimek, davčna št. in številka EMŠO) izpisalo, da za navedeno osebo v evidenci ni zabeleženih postopkov. Ugotovilo je še, da mora biti za iskanje v evidenci AJPES uporabljena pravilno določena kombinacija osebnih podatkov o določeni osebi, kar je kombinacija EMŠO imena in priimka, kombinacija davčne številke ter imena in priimka ali kombinacija imena in priimka, naslova stalnega prebivališča ter rojstnega datuma, ter da na podlagi kombinacije, ki jo je v iskalnik vnesel zavarovanec tožene stranke, ni bilo mogoče pridobiti pravih podatkov za iskano osebo, saj ni bila vnesena pravilna kombinacija podatkov. Po presoji sodišča prve stopnje pa skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES, preko katerega bi s pravilno kombinacijo vnesenih podatkov, torej ob ustrezni skrbnosti, z vpogledom v javno bazo podatkov zmogel preveriti prodajalca R. K. glede poslovne sposobnosti. Z vnosom napačnih podatkov v navedeni portal, je bil po zaključku sodišča prve stopnje pri preverjanju poslovne sposobnosti prodajalca tako nepremičninski posrednik malomaren, saj je lahkomiselno menil, da njegovo ravnanje oz. opustitev dolžnega ravnanja ne bo pripeljala do škodne posledice. Sodišče prve stopnje je ob takih ugotovitvah zaključilo, da je nepremičninski posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo, kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, pa bi za tako poslovno nesposobnost moral vedeti, pred sklenitvijo pogodbe pa preveriti pravno in dejansko stanje nepremičnine. Zaključilo je tudi, da pravno stanje nepremičnine zaradi osebnega stečaja prodajalca zagotovo ni bilo takšno, da bi lahko tožnica kot kupec pridobila lastninsko pravico, ter da je zaradi tega osebno stanje prodajalca v osebnem stečaju neposredno vezano na pravno stanje nepremičnine, saj v takem primeru kupec ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini. Presodilo je, da je obveznost nepremičninskega posrednika, da preveri, ali je nepremičnina prosta pravnih in stvarnih napak in ali morda na nepremičnini ne obstojijo pravice tretjih, ki bi lahko omejevale ali izključevale pravice strank. Dejstvo, da je prodajalec v času prodaje nepremičnine v postopku osebnega stečaja in da je posledično stanovanje del stečajne mase, po oceni sodišča prve stopnje omejuje pravice kupca na nepremičnini, zato bi zavarovanec tožene stranke moral kot nepremičninski posrednik, ki ga veže stopnja profesionalne skrbnosti, torej preveriti, ali obstojijo pri R. K. kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoč. Prav tako bi po oceni sodišča prve stopnje moral tožnico seznaniti s vsemi okoliščinami, ki so pomembne za sklenitev pogodbe, kar pa je zagotovo informacija o tem, da je prodajalec v postopku osebnega stečaja in da spada stanovanje v stečajno maso. Ker tega ni storil, je po zaključku sodišča prve stopnje ravnal malomarno, ko je lahkomiselno menil, da opustitev njegovega dolžnega ravnanja ne bo pripeljala do škodne posledice. V točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe je zavrnilo ugovor tožene stranke, da njen zavarovanec tožnici ni odgovoren za celotno škodo, ker je sodeloval le pri sklenitvi Pogodbe o ari, ne pa tudi kasneje ob sklepanju glavne pogodbe, saj je ugotovilo, da tožnica Pogodbe o ari nikoli ne bi podpisala, če bi vedela, da je prodajalec R. K. v osebnem stečaju, pa tudi, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, preko katerega je izvedela za predmetno stanovanje, slednji pa je bil tudi določen kot skrbnik Pogodbe o ari in kasnejše Prodajne pogodbe, večkrat pa ji je tudi zagotovil, da bo poskrbel za celoten posel, zaradi česar mu je zaupala in verjela, da bo posel izpeljan, kot je bilo dogovorjeno. Ugotovilo pa je tudi, da je bil v Pogodbi o ari določen rok za sklenitev glavne prodajne pogodbe in sicer 30. 8. 2014, ker je Pogodbo o ari zavarovanec tožene stranke kot posrednik sopodpisal, pa je še zaključilo, da je nedvomno vedel, da mora biti glavna pogodba sklenjena do 30. 8. 2014. Ker je vedel, da bi lahko tožnica, če glavna pogodba ne bi bila sklenjena do navedenega datuma, že vplačano aro v znesku 10.000,00 EUR izgubila, je pa bil v tistem času (30. 8. 2014) na dopustu, torej odsoten, čeprav se je kot posrednik zavezal poskrbeti za izvedbo celotnega pravnega posla, torej tudi za sklenitev glavne pogodbe, je sodišča prve stopnje še zaključilo, da ga zato ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika ... v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, ne odvezuje odgovornosti. Ob tem pa je še zaključilo, da se je zavarovanec tožene stranke te svoje odgovornosti očitno zavedal. V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi še ugotovilo, da je prav zavarovanec tožene stranke tožnici priporočil odvetnika ..., ki naj bi sestavil glavno pogodbo, le-ta pa naj bi se pri njem tudi podpisala, preostanek kupnine pa nakazal na odvetnikov fiduciarni račun. Zaključilo je, da tožnici kot prava neuki stranki v njenem zaupanju v zagotovilo nepremičninskega posrednika, da bo pravni posel do konca izpeljan v njegovi prisotnosti kot skrbnika, zato ni pripisati nobenega soprispevka k nastali škodi. Za siceršnje zgolj posplošene trditve tožene stranke, da bi se tožnica škodi lahko izognila s sklenitvijo ter overitvijo prodajne pogodbe pri notarju (ki bi jo na stvarne oz. pravne napake predmeta prodaje zagotovo opozoril), pa je prav iz navedenega razloga tožničinega upravičenega zaupanja v skrbnost nepremičninskega posrednika (zavarovanca tožene stranke), s katerim je sklenila pogodbo o posredovanju prav s tem namenom, zaključilo, da jih ni moč šteti za upoštevne. V točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje presodilo, da tudi ni slediti navedbam tožene stranke, da tožnica ni bila dovolj skrbna in da tudi sama odgovarja za škodo, ker po prijavi izločitvene pravice ni vložila tožbe v zakonskem roku 30 dni, saj je zaključilo, da z njo ne bi bila uspešna glede na to, da je pogodba, na podlagi katere je tožnica uveljavljala izločitveno pravico bila sklenjena v času, ko je bil v teku stečajni postopek, ni pa bila sklenjena v okviru stečajnega postopka, zato Pogodba o ari in Prodajna pogodba, sklenjeni izven stečajnega postopka, nimata pravnega učinka. V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi trditve tožene stranke, da je bila vzročna zveza med ravnanjem njenega zavarovanca in škodo od trenutka sklenitve Prodajne pogodbe pretrgana. Nadalje je v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo tudi navedbe tožene stranke, da stečajna upraviteljica ni ravnala skrbno in da je posledično (tudi) ona soodgovorna tožnici z nastalo škodo, v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še obrazložilo, da spada v stečajno maso osebnega stečaja tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja. Ker preide zapuščina na dediče s trenutkom zapustnikove smrti, pa je še zaključilo, da je bilo tudi stanovanje, ki ga je prodajalec pridobil z dedovanjem po pokojni M. K., ki je umrla dne 21. 10. 2013, spadalo v stečajno maso, saj je bilo pridobljeno tekom postopka odpusta obveznosti, še pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti dne 15. 4. 2014. Ker tožena stranka višini vtoževanega zahtevka, razen v delu, ki se nanaša na odbitno franšizo, ni posebej ugovarjala, je v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici nastala iz naslova razlike med vplačano in vrnjeno kupnino škoda v višini 43.778,50 EUR, da ji je nastala tudi nadaljnja premoženjska škoda zaradi stroškov pravdnega postopka v višini 2.602,90 EUR po sodbi na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Celju P 306/2015 z dne 11. 11. 2016, pa tudi zaradi stroškov postopka zavarovanja terjatve v višini 922,77 EUR po sklepu o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju Z 11/2015 z dne 16. 4. 2015, da ji je torej skupaj nastala škoda v višini 47.304,18 EUR. Je pa v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje še zaključilo, da je potrebno na podlagi zavarovalne police z dne 2. 10. 2014 od odmerjene odškodnine odšteti še odbitno franšizo v višini 10 % oziroma 4.730,42 EUR, saj je bil zavarovanec v posameznem zavarovalnem primeru, ki je nastopil v obdobju veljavnosti citirane zavarovalne police, udeležen s soudeležbo ob škodi. V točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti in sicer od prisojenega zneska 39.048,08 EUR od 1. 9. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 2.602,91 EUR od 16. 12. 2016 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 922,77 EUR pa od 4. 5. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, saj se premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi že od samega nastanka le-te. Končno je sodišče prve stopnje v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo še ugovor neobstoja zavarovalnega kritja, saj je ugotovilo, da je tožnica zavarovancu tožene stranke dne 1. 4. 2015 posredovala odškodninski zahtevek, s čimer je v skladu s 7. členom Posebnih pogojev nastal zavarovalni primer, ta pa je nastal torej v času sklenjenega zavarovanja poklicne odgovornosti, saj je ugotovilo, da je bilo le-to kontinuirano sklenjeno od 23. 9. 2013 do 23. 9. 2015. Prav tako pa tudi ni sledilo trditvam tožene stranke, da je zavarovanje izključeno zaradi ravnanja zavarovanca iz 2. člena teh Posebnih pogojev. Zaključilo je namreč, da tožena stranka ni konkretizirala ravnanja, ki bi ga naj njen zavarovanec ne opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Ocenilo pa je tudi, da ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je imel zapisovalec te norme v mislih tudi primere, ko bi se kot aktivno ravnanje, ki se upošteva, štelo tudi (formalno) kršitev predpisov, ki zavezujejo nepremičninskega posrednika, sploh ob dejstvu, da je izključitev zavarovalnega jamstva glede kršitev pozitivnih predpisov pogojevana z ″zavestno kršitvijo″, ki pa v konkretnem primeru ni bila podana, saj je zavarovanec tožene stranke ravnal malomarno, torej ne z naklepom ali zavestno, saj bi kot dober strokovnjak moral vedeti, da zaradi njegovega protipravnega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa je lahkomiselno menil, da do nje ne bo prišlo.

K pritožbi tožene stranke:

11. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

12. Očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka so povsem pavšalni, saj ne konkretizira, katere (absolutne oziroma relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sploh zagrešilo. Če pa je imela s pritožbeno navedbo, da je med stanjem spisa in trditvijo (oziroma pravilneje ugotovitvijo) sodišča prve stopnje, da nepremičninski posrednik ni pravilno vpogledoval v AJPES, neskladje (nasprotje), ker je nepremičninski posrednik povedal, da je po vnosu podatkov dobil izpis, da kar se stečaja tiče zoper vneseno osebo ne teče postopek, sodišče prve stopnje pa na podlagi dopisa AJPES ocenjuje, da ni bil skrben in ni pravilno vnašal podatek, pri tem pa samo ni ugotavljalo, katere podatke je vnašal, pa tudi, ker je sodnica sama na obravnavi povedala, da je tudi sodišče samo v skladu z dopisom AJPES-a skušalo vpogledati v evidenco AJPES-a, a ni bilo uspešno, ter s pritožbeno navedbo, da obstaja v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica k odvetniku ... napotena s strani ali na željo zavarovanca tožene stranke, glede na to, da sta priči odvetnik ... in S. P. izpovedala, da je bil odvetnik ... vključen na zahtevo prodajalca in ne posrednika, nasprotje med razlogi sodbe oziroma med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, očitek o obstoju absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ti kršitvi nista podani. Tožena stranka tako niti ne konkretizira, med katerimi razlogi izpodbijane sodbe v delu, na katerega se ta očitek nanaša, naj bi sploh obstajalo nasprotje, pritožbeno sodišče pa nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z zgoraj izpostavljenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje samo ni zaznalo, zato je v tem delu očitek tožene stranke o obstoju procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena niti z absolutno bistveno kršitvijo iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnostjo, saj zatrjevana kršitev, kot jo v pretežnem delu utemeljuje tožena stranka, ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo, ko bi torej prišlo do napake v sami tehniki prenosa. V tem konkretnem primeru bi tako lahko to kršitev predstavljal zgolj očitek tožene stranke, da je sodnica na obravnavi sama povedala, da tudi sodišče ni bilo uspešno pri pridobivanju podatkov iz evidence AJPES na podlagi navodila iz dopisa AJPES, sedaj pa nepremičninskemu posredniku očita neskrbnost v pridobivanju podatkov, vendar protispisnosti tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj v nobenem od zapisnikov o opravljenih narokih za glavno obravnavo ni zapisa sodišča prve stopnje, da je tudi samo opravilo vpogled v evidenco AJPES in da pri tem ni bilo uspešno. V preostalem delu zatrjevane kršitve pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o obstoju določenega dejstva, kar pa lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, ki vsebuje tudi posebna določila o obveznostih in dolžnem ravnanju nepremičninskih posrednikov, pa to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi, kot to zmotno meni tožena stranka. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi namreč v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr, ki določa, da za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju, če ni v tem zakonu drugače določeno, veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti, vključno z določili 844. člena OZ, ki v 1. odstavku določa, da je posrednik odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za poslovno nesposobno osebo, za katere nesposobnost je vedel ali bi bil moral vedeti, ali za osebo, za katero je vedel ali bi bil moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe, ter sploh za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi.

14. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. tudi 844. člena OZ) med drugim pravilno ugotavljalo tudi vsa pravno pomembna dejstva, ki se nanašajo na vprašanje poslovne nesposobnosti prodajalca nepremičnine R. K. in na vprašanje vedenja oziroma možnosti vedenja nepremičninskega posrednika o poslovni nesposobnosti prodajalca zaradi postopka osebnega stečaja.

15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da med dolžnosti nepremičninskega posrednika sodi tudi preverjanje podatkov o morebitnih osebnih stečajih oseb, za katere posreduje, saj je od tega podatka, ki je sicer javno dostopen, nanaša pa se na osebno stanje osebe, odvisna tudi morebitna poslovna nesposobnost te osebe. Drugačno stališče tožene stranke, izraženo tudi v pritožbi, da takšne dolžnosti njen zavarovanec ni imel, ker ni izrecno navedena v ZNPosr kot specialnem predpisu, je po oceni pritožbenega sodišča zato pravno zmotno, še zlasti upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi samega nepremičninskega posrednika, da se je sam tega, da je preverjanje tega podatka njegova obveznost, očitno zavedal. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno podprto, t.j. na podlagi izpovedi samega nepremičninskega posrednika S. P., tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je le-ta sicer v sistemu AJPES pred sklenitvijo pogodbe preverjal, ali je R. K. v osebnem stečaju, vendar mu je po vnosu podatkov (ime, priimek, davčna št. in številka EMŠO) izpisalo, da za navedeno osebo v evidenci ni zabeleženih postopkov. Prav tako pa soglaša tudi z nadaljnjim posledičnim zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi kombinacije, ki jo je v iskalnik vnesel zavarovanec tožene stranke, ni bilo mogoče pridobiti pravih podatkov za iskano osebo, saj ni bila vnesena pravilna kombinacija podatkov, ker je predhodno na podlagi dopisa z dne 16. 10. 2019 s strani AJPES-a ugotovilo, da mora biti za iskanje v evidenci AJPES uporabljena pravilno določena kombinacija osebnih podatkov o določeni osebi, kar je kombinacija EMŠO imena in priimka, kombinacija davčne številke ter imena in priimka ali kombinacija imena in priimka, naslova stalnega prebivališča ter rojstnega datuma. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedi nepremičninskega posrednika ugotovilo, katere podatke je pri opravi poizvedbe vnesel v sistem AJPES, zato so povsem neutemeljeni očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, katere podatke je vnašal. Če bi nepremičninski posrednik pri opravi poizvedbe v sistem AJPES vnesel pravilno kombinacijo podatkov prodajalca, bi se seznanil s podatkom, da je nad prodajalcem v teku osebni stečaj, da spada nepremičnina, stanovanje, v zvezi s katerim posreduje, v stečajno maso in da je posledično prodajalec tudi poslovno nesposoben za sklepanje pogodbe.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tako ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES, preko katerega bi s pravilno kombinacijo vnesenih podatkov, torej ob ustrezni skrbnosti, z vpogledom v javno bazo podatkov zmogel preveriti prodajalca R. K. glede poslovne sposobnosti. Z vnosom napačnih podatkov v navedeni portal je bil pri preverjanju poslovne sposobnosti prodajalca malomaren, saj je lahkomiselno menil, da njegovo ravnanje oz. opustitev dolžnega ravnanja ne bo pripeljala do škodne posledice.

17. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niti ni izpodbijana, da je bilo poročilo stečajne upraviteljice za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 6. 2014, iz katerega med drugim izhaja, da je stečajna upraviteljica dne 27. 6. 2014 prejela sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Velenju D 486/2013 z dne 30. 5. 2014 po pokojni M. K., v katerem je bilo ugotovljeno, da je zakoniti dedič R. K. in da premoženje spada v stečajno maso, v sistemu AJPES objavljeno 3. 7. 2014, torej kar 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, se izkaže za povsem pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi zavarovanec tožene stranke, če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo, iz objave na AJPES-u glede na opravilno številko sklepa o dedovanju lahko razbral, za katero nepremičnino gre. Ob takšnih ugotovitvah je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je bil prodajalec R. K. v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 3. 7. 2014, kar je 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo, pa tudi, da bi kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoč, tožnico pa bi moral seznaniti z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za sklenitev pogodbe, kar pa je tudi informacija o tem, da je prodajalec v postopku osebnega stečaja in da spada stanovanje v stečajno maso, da bi torej moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi, kot je bilo to že predhodno ugotovljeno, to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES pri vpogledu v uradne evidence in to ne glede na to, da sicer pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi v času sklepanja Pogodbe o ari (24. 7. 2014) in Prodajne pogodbe (28. 8. 2014) ni bilo, kot to izpostavlja tožena stranka v pritožbi, nobenih vpisov, ki bi lahko predstavljale ovire za izvedbo vknjižbe lastninske pravice na ime tožnice oziroma ki bi lahko kazale na to, da nakup nepremičnine s strani tožnice ne bo izvedljiv. Ob tem je le še dodati, da v trenutku sklepanja omenjenih pogodb v zemljiški knjigi tudi še ni bil niti predlagan, še manj pa izveden, vpis (vknjižba) lastninske pravice na ime prodajalca (stečajnega dolžnika).

18. Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici v skladu s 1. odstavkom 844. člena OZ v povezavi s 1. odstavkom 131. člena OZ odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala, t.j. za škodo, ki ji je nastala zaradi neveljavnosti Pogodbe o ari z dne 24. 7. 2014 in Prodajne pogodbe z dne 30. 8. 2014, ki sta bili obe sklenjeni z njegovim posredovanjem. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša tudi za zaključkom sodišča prve stopnje, da njegova odgovornost ni omejena le na škodo, ki je tožnici nastala s sklenitvijo Pogodbe o ari, temveč tudi za škodo, ki ji je nastala na podlagi Prodajne pogodbe, saj po sklenitvi Pogodbe o ari oziroma s sklenitvijo Prodajne pogodbe ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med ugotovljenim protipravnim (neskrbnim) ravnanjem nepremičninskega posrednika, kar je tožena stranka trdila ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje in pri tem neutemeljeno vztraja tudi še v pritožbi.

19. Četudi drži pritožbena navedba tožene stranke, ki jo le-ta utemeljuje na izpovedbah njenega zavarovanca in kot priče zaslišanega odvetnika ..., da je bil odvetnik ...v posel vključen na zahtevo prodajalca in ne na zahtevo nepremičninskega posrednika, pa to še ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je bil prav nepremičninski posrednik (zavarovanec tožene stranke) tisti, ki je je tožnici priporočil odvetnika ..., ki bi naj sestavil glavno pogodbo in bi se naj slednja pri njem tudi podpisala, preostanek kupnine pa nakazal na odvetnikov fiduciarni račun. Te dejanske ugotovitve so namreč dokazno podprte, temeljijo pa tako na izpovedi tožnice kot tudi na izpovedi samega zavarovanca tožene stranke. Tožnica je tako med drugim povedala, da jih je P. s.p. (nepremičninski posrednik oziroma zavarovanec tožene stranke) takoj napotil, da gredo k odvetniku ..., da bo on uredil vse naprej, pri tem pa ji je rekel, da bo on tudi sodeloval, da bo tam, ko ga bo potrebovala, ko bo pogodba pripravljena. Zavarovanec tožene stranke pa je tudi povedal, da je potem, ko je prodajalec ob podpisu Pogodbe o ari, ko je bila prisotna tudi tožnica, izrazil željo, da bi postopke nadalje peljal njegov odvetnik ..., pri odvetniku preveril, če to drži in so podpisali, da postopke naprej pelje odvetnik, da pa je sam odvetniku pripravil še obrazce za davčne napovedi, ki mu jih je dostavil pred 15. avgustom in sta se takrat dogovorila, da bo počakal, ker je bil na dopustu.

20. Tožena stranka pa niti ne izpodbija konkretizirano sicer dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica Pogodbe o ari nikoli ne bi podpisala, če bi vedela, da je prodajalec R. K. v osebnem stečaju, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, preko katerega je izvedela za predmetno stanovanje, slednji pa je bil tudi določen kot skrbnik Pogodbe o ari in kasnejše Prodajne pogodbe, da ji je večkrat zagotovil, da bo poskrbel za celoten posel, zaradi česar mu je zaupala in verjela, da bo posel izpeljan, kot je bilo dogovorjeno, pa tudi, da je bil v Pogodbi o ari določen rok za sklenitev glavne prodajne pogodbe in sicer 30. 8. 2014, da je zavarovanec tožene stranke kot posrednik Pogodbo o ari tudi sopodpisal in da je tako nedvomno vedel, da mora biti glavna pogodba sklenjena do 30. 8. 2014. Ker je vedel, da bi lahko tožnica, če glavna pogodba ne bi bila sklenjena do navedenega datuma, že vplačano aro v znesku 10.000,00 EUR izgubila, je pa bil v tistem času (30. 8. 2014) na dopustu, torej odsoten, čeprav se je kot posrednik zavezal poskrbeti za izvedbo celotnega pravnega posla, torej tudi za sklenitev glavne pogodbe, pa pritožbeno sodišča soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da ga zato ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika ... v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavlja določilo 1. odstavka 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari z dne 24. 7. 2014, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku ... napotil celo sam, ga je pa, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, o podpisovanju Prodajne pogodbe celo obvestila v času, ko je bil na dopustu, tožena stranka pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nikoli trdila, da bi nepremičninski posrednik sklenitev glavne pogodbe brez njegovega sodelovanja tožnici pri tem odsvetoval. 21. Ker je tožnica Prodajno pogodbo, ki jo je sestavil odvetnik ..., pri odvetniku podpisala iz razloga zaupanja v skrbnost nepremičninskega posrednika (zavarovanca tožene stranke), saj ji je ta zagotovil, da bo pravni posel do konca izpeljan v njegovi prisotnosti kot skrbnika (točka 27. obrazložitve izpodbijane sodbe), prav tako pa jo je k odvetniku napotil ravno nepremičninski posrednik, ki je tudi sam potem še kontaktiral odvetnika in ga povpraševal o tem, kdaj bo glavna pogodba pripravljena za podpis in odvetniku tudi pripravil davčne obrazce, o podpisovanju te pogodbe pa ga je tudi tožnica, ko je bil na dopustu tudi obvestila, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da za škodo, nastalo po podpisu Prodajne pogodbe njen zavarovanec ne more odgovarjati, ker bi se lahko tožnica škodi izognila s sklenitvijo ter overitvijo prodajne pogodbe pri notarju (ki bi jo na stvarne in pravne napake predmeta prodaje zagotovo opozoril).

22. Zaključka sodišča prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni slediti navedbam tožene stranke, da tožnica ni bila dovolj skrbna in da tudi sama odgovarja za škodo, ker po prijavi izločitvene pravice ni vložila tožbe v zakonskem roku 30 dni, ker bi bila z vložitvijo takšne tožbe očitno neuspešna, pa tožena stranka pritožbeno niti ne izpodbija.

23. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi pojasnili sodišča prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, da vzročno zvezo pa lahko pretrga dogodek ali dejanje, ki je nov ali neodvisen vzrok, kot tak pa se šteje dogodek, ki ga ni spravila v tek storilčeva dejavnost. V tem primeru pa je bil ravno nepremičninski posrednik tisti, ki je tožnici razkazal stanovanje, se z njo dogovarjal za nakup in jo spravil v stik s prodajalcem, brez da bi jo opozoril na okoliščine, ki so bile bistvene za izvedbo posla, kot nepremičninski posrednik pa se je tudi zavezal skrbeti za izvedbo tako Pogodbe o ari kot tudi Prodajne pogodbe. Čeprav je res neposredni vzrok, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na stanovanju, nična Prodajna pogodba, pa je ravno opustitev potrebne skrbnosti nepremičninskega posrednika privedla do tega, da je tožnica pogodbo sklenila s poslovno nesposobno osebo. Ob tem je sodišče prve stopnje še pravilno opozorilo na uveljavljeno stališče, da lahko ravnanje tretjega izključi odgovornost le, kadar odgovorna oseba ni kršila dolžne skrbnosti2 oziroma da, kadar gre za kršitev dolžne skrbnosti, celo namerna škodljiva ravnanja tretjih ne privedejo vedno do pretrganja vzročne zveze3. V tem konkretnem primeru, pa je bilo ugotovljeno, da v danih okoliščinah zavarovanec tožene stranke ni dosegel dolžnega standarda ravnanja, ko bi moral pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

24. Tudi iz tega razloga in ob takšnem uveljavljenem stališču se tožena stranka tako ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo tožnici niti s sklicevanjem na to, da sta bila odvetnik ... in prodajalec K. R., ki sta pri tem sodelovala, pravnomočno obsojena za goljufivo, saj njuna morebitna odškodninska odgovornost za isto škodo tožnici, sama po sebi še ne izključuje odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ker je, kot je že bilo obrazloženo, zmotno stališče tožene stranke, da je lahko njen zavarovanec odgovoren le za škodo, ki je tožnici nastala s sklenitvijo Pogodbe o ari (10.000,00 EUR plačane are), ne pa tudi za preostalo škodo, ki je nastala tožnici zaradi sklenitve Prodajne pogodbe in plačila preostanka kupnine v višini 40.000,00 EUR, tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da v tem konkretnem primeru v dejanskem stanju iz razloga, ker je bil njen zavarovanec udeležen samo pri sklepanju Pogodbe o ari, ne pa tudi pri sklepanju Prodajne pogodbe, ni podlage za uporabo pravil o solidarni odgovornosti po 1. odstavku 186. členu OZ, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, temveč bi moralo sodišče, ker je deleže pri povzročeni škodi mogoče ugotoviti, delež njenega zavarovanec pa pri tem ne more presegati 10.000,00 EUR, uporabiti 4. odstavek 186. člena OZ in škodo razmejiti po deležih.

25. Sodišče prve stopnje je v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno podprto, t.j. na podlagi izpovedi stečajne upraviteljice in Rednega poročila stečajne upraviteljice za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 6. 2014, zelo natančno časovno determinirano opisalo postopanje stečajne upraviteljice po prejemu sklepa o dedovanju D 486/2013 z dne 30. 5. 2014, pri tem pa ugotovilo, da je na zapuščinskem oddelku na Okrajnem sodišču v Velenju poizvedovala, ali je stečajni dolžnik dedič po pokojni M. K., da je nato šele dne 27. 6. 2014 prejela sklep o dedovanju D 486/2013, da je to navedeno tudi rednem poročilu stečajne upraviteljice z dne 3. 7. 2014, da je tega dne stečajna upraviteljica Okrožno sodišče v Celju zaprosila za vpis zaznambe sklepa o začetku stečajnega postopka pri sporni nepremičnini zaradi možnosti odtujitve, v odgovoru s strani pristojnega sodišča z dne 27. 8. 2014 pa ji je bilo pojasnjeno, da lastništvo nepremičnine še ni bilo preneseno na stečajnega dolžnika, zaradi tega zaznamba stečaja tudi še ni bila mogoča, hkrati pa ji je bilo naloženo, naj glede konkretne nepremičnine spremlja lastništvo v zemljiški knjigi in ko bo opravljen prenos na stečajnega dolžnika, naj o tem obvesti sodišče, ki bo vpisalo zaznambo stečaja, ter da se je to zgodilo v novembru 2014. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni slediti trditvam tožene stranke, ki jih neutemeljeno ponavlja z zelo obširnimi navedbami tudi v pritožbi, da stečajna upraviteljica ni ravnala skrbno (zato pa bi naj bila soodgovorna za škodo), ker je začetek stečajnega postopka v zemljiški knjigi zaznamovala šele štiri mesece od prejema sklepa o dedovanju. Tožena stranka je očitno spregledala dejstvo, da v skladu s 1. odstavkom 93. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo začetka stečajnega postopka (v nadaljnjem besedilu: zaznamba stečaja) nad zemljiškoknjižnim lastnikom oziroma imetnikom drugih pravic, ki so vpisane v zemljiški knjigi (v nadaljnjem besedilu: stečajni dolžnik), na podlagi sklepa stečajnega sodišča o začetku stečajnega postopka. Predpogoj za dovolitev zaznambe je torej ta, da je stečajni dolžnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. To pa pomeni, da je predlog za zaznambo mogoče vložiti šele potem, ko je lastninska pravica na nepremičnini že vknjižena na ime stečajnega dolžnika. V tem konkretnem primeru tako zemljiškoknjižnega predloga za zaznambo stečaja pri konkretni nepremičnini, ko je bila lastninska pravica na podlagi sklepa o dedovanju na ime prodajalca, kot je to razvidno iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige v prilogi B5, vknjižena šele na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa z dne 9. 10. 2014 (z učinkovanjem z dnem 22. 9. 2014), ni bilo mogoče uspešno vložiti niti pred sklenitvijo Pogodbe o ari (dne 24. 7. 2014) niti pred sklenitvijo Prodajne pogodbe (dne 28. 8. 2014), zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o neskrbnem ravnanju stečajne upraviteljice, ker zemljiškoknjižnega predloga za zaznambo stečaja ni vložila takoj po prejemu sklepa o dedovanju, in posledično tudi zavzemanje pritožba za to, da se ugotovi vsaj soodgovornost stečajne upraviteljice za škodo, ki je nastala tožnici.

26. Pritožbeno sodišče pa v celoti tudi soglaša tudi s pravno povsem pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerim zavrača razlogovanje tožene stranke, ki ga le-ta neutemeljeno ponavlja tudi v pritožbi, da predmetno stanovanje ne spada v stečajno maso, ker je bil v postopku nad R. K. izdan sklep o odpustu obveznosti, do izteka preizkusnega obdobja dne 15. 3. 2014 pa ni bil vložen ugovor zoper odpust in je bil zato s pravnomočnostjo predmetnega sklepa postopek osebnega stečaja dne 15. 4. 2104 zaključen in da tudi iz tega razloga njen zavarovanec ni mogel predvideti kasnejšega dogajanja. 410. člen ZFPPIPP namreč določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, kot pravilno zaključuje sodišča prve stopnje, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase. Pravnomočni sklep o odpustu obveznosti kot tak namreč še ne pomeni konca postopka osebnega stečaja. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP pa spada v stečajno maso osebnega stečaja tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja.

27. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica več kot mesec dni ni pristopila k sklenitvi prodajne pogodbe, potem pa je samovoljno to hotela narediti oziroma je naredila brez prisotnosti posrednika, ter pritožbene navedbe, da takšnega ravnanja tožnice njen zavarovanec ni mogel preprečiti in tudi ni mogel izpeljati posla, kot je najprej stranki kot skrbnik želel, saj mu je bilo to brez njegove volje onemogočeno, pa predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati in se zato do njih tudi ne bo posebej opredeljevalo, saj tožena stranka ni navedla prav nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Tudi sicer pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na izpovedi nepremičninskega posrednika, da vse do 15. 8. 2014, ko je sam odšel na dopust in se je še sam zanimal pri odvetniku ... o tem, kdaj bo prodajna pogodba pripravljena za podpis, le-ta še ni bila pripravljena, očitki tožene stranke tožnici, da le-ta več kot mesec dni ni pristopila k sklenitvi prodajne pogodbe, niso na mestu. Prav tako pa ob dejanski ugotovitvi, da je bil s sklenjeno Pogodbo o ari z dne 24. 7. 2014 določen rok za sklenitev glavne pogodbe do 30. 8. 2014, tudi ni na mestu nadaljnji očitek tožene stranke, da je tožnica samovoljno podpisala prodajno pogodbo brez prisotnosti posrednika, saj je bilo ugotovljeno, da je bil le-ta v času njene sklenitve na dopustu.

28. Tožena stranka niti ne izpodbija, tudi sicer pravilnega, zaključka sodišča prve stopnje v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe, da njen ugovor neobstoja zavarovalnega kritja po 7. členu Posebnih pogojev ni utemeljen, saj je zavarovalni primer nastal v času trajanja zavarovanja, v katerem je nastala tudi sama škoda. Prav tako pa tudi ne izpodbija zaključka sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je neutemeljen tudi njen ugovor izključitve zavarovalnega jamstva iz 2. člena Posebnih pogojev, ker tožena stranka niti ni konkretizirala ravnanja, ki naj bi ga njen zavarovanec ne opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, poleg tega pa njen zavarovanec tudi ni zavestno (z naklepom oziroma zavestno) kršil pozitivnih predpisov, saj je ravnal zgolj malomarno (ne pa z naklepom oziroma zavestno), saj bi kot dober strokovnjak moral vedeti, da zaradi njegovega protipravnega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa je lahkomiselno menil, da do nje ne bo prišlo.

29. Ob vseh zgoraj izpostavljenih pravilnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje ter ob vseh zgoraj izpostavljenih pravilnih materialno pravnih zaključkih sodišča prve stopnje, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 844. člena, 1. odstavka 131. in 1. odstavka 171. člena OZ, povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nepremičninski posrednik (zavarovanec tožene stranke) tožnici v celoti odgovoren za škodo, ki ji je nastala zaradi sklenjenih ničnih Pogodbe o ari in Prodajne pogodbe, posledično pa v skladu z 964. in 965. členom OZ tudi njegov zaključek, da je v obsegu, dogovorjenem z zavarovalno pogodbo, tožnici za nastalo škodo odgovorna tudi tožena stranka, ki se ni uspela (niti delno) razbremeniti svoje odgovornosti.

30. Tudi v delu, v katerem tožena stranka vztraja pri svojem dosedanjem ugovoru glede teka zakonskih zamudnih obresti, so njene pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temelji na pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 165. člena OZ, da se šteje premoženjska škoda za zapadlo od trenutka nastanka škode in da je zato tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te ter da zato za nastop zamude ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo, čemur sledi tudi pretežni del sodne prakse4 in pravne teorije5. 31. Prav tako pa tožena stranka tudi povsem neutemeljeno vztraja pri svojem ugovoru zastaranja. Toženi stranki je sicer pritrditi, da je začel sklep o zaznambi stečaja prodajalca nepremičnine, ki je bil sicer izdan dne 9. 12. 2014, v zemljiški knjigi v skladu s 5. členom ZZK-1 učinkovati že z dnem 13. 11. 2014. Ni pa mogoče slediti njenem nadaljnjemu naziranju, da je bila zato tožnica že s tem datumom seznanjena s škodo in povzročiteljem. Publicitetni učinek vpisov se namreč v skladu s 1. odstavkom 6. člena ZZK-1, ki določa, da se, če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, oziroma prejem listine, na podlagi katere je o vpisu odločilo po uradni dolžnosti, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano, nanaša zgolj na dejstva oziroma pravice, ki so vpisane. V tem konkretnem primeru pa to pomeni, da je bila lahko z datumom začetka učinkovanja vpisa zaznambe stečaja v zemljiški knjigi tožnica seznanjena zgolj z dejstvom, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine v stečaju, ne pa avtomatično tudi že s tem, da ji je zaradi navedenega dejstva nastala škoda, še zlasti če se upošteva še med pravdnima strankama sicer nesporno dejstvo, da je tožnica v stečajnem postopku, ki je tekel nad prodajalcem tega stanovanja kot stečajnim dolžnikom, kasneje v prijavila svojo izločitveno pravico. To se je glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, zgodilo dne 25. 11. 2015, o tem, da predstavlja stanovanje stečajno maso, ki se bo vnovčevala v postopku osebnega stečaja, saj pogodba, na podlagi katere je tožnica uveljavljala izločitveno pravico, ni bila sklenjena v okviru stečajnega postopka, pa je bila tožnica, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, po ugotovitvah sodišča prve stopnje obveščena na podlagi dopisa stečajne upraviteljice o končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 13. 1. 2016. Četudi bi bila mogoče lahko utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni mogla biti s škodo in njenim povzročiteljem seznanjena šele dne 8. 9. 2017, ko je prejela odgovor odvetnika ..., da kupnina ni več na njegovem fiduciarnem računu, pa je bila o nastanku škode in njenim povzročiteljem lahko seznanjena najprej takrat, ko je bila obveščena o tem, da njena izločitvena pravica iz prej navedenih razlogov ne bo priznana in da sklenjeni Pogodba o ari in Prodajna pogodba v skladu s 386. členom ZFPPIPP nimata pravnega učinka, ker sta bili sklenjeni izven okvira stečajnega postopka, torej dne 13. 1. 2016. Ker je bila v tej zadevi tožba vložena dne 22. 12. 2017, je bila tako vložena znotraj 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ, zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje, čeprav iz drugih razlogov, pravilno zavrnilo.

K pritožbi tožnice:

32. Pritožba tožnice je v celoti utemeljena.

33. Sodišče prve stopnje je v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnica, sicer pravilno zaključilo, da je bilo v tem konkretnem primeru pri ugotavljanju obsega obveznosti tožene stranke potrebno uporabiti določila zavarovalne pogodbe z dne 2. 10. 2014, saj je zavarovalni primer nastal v času njene veljavnosti (t.j. v času od 23. 9. 2014 do 23. 9. 2015), ker je tožnica zoper njenega zavarovanca vložila prvi odškodninski zahtevek, ki je pogoj za nastanek zavarovalnega primera v skladu s 1. odstavkom 7. člena Posebnih pogojev, dne 1. 4. 2015 (tako je ugotovljeno tudi v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe). Je pa v nadaljevanju zmotno uporabilo določila te zavarovalne pogodbe, t.j. zavarovalne police št. 511-0132929 z dne 2. 10. 2014 (četrta polica pod prilogo B17), s katero je bila dogovorjena še klavzula, po kateri se na podlagi stališča Agencije za zavarovalni nadzor določba glede franšize (udeležbe zavarovanca) izvaja na poseben način, zaradi česar je oškodovanec, če nastane škodni primer, upravičen uveljavljati odškodnino v celoti (znotraj zavarovalne vsote in brez upoštevanja franšize), znesek franšize pa zavarovalnica nato uveljavlja neposredno od zavarovanca, ki ji mora ta znesek povrniti (POGOJI ONP-01/14). Ob pravilni uporabi določil in klavzul sklenjene zavarovalne pogodbe z dne 2. 10. 2014 je tako zaključiti, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vso nastalo škodo v celoti, brez odbitka udeležbe zavarovanca, t.j. škodo v celotni vtoževani višini 47.304,18 EUR, torej tudi v višini 4.730,42 EUR, kolikor je po izračunu sodišča prve stopnje znašala odbitna franšiza, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 165. člena OZ, tečejo od dneva plačila zadnjega dela kupnine za stanovanje (1. 9. 2014) dalje, ko je tožnici škoda nastala. Ob tem je le še dodati, da sama višina nastale škode sicer med pravdnima strankama ni bila sporna in je tožena stranka tudi v pritožbi ne izpodbija.

34. Prav tako je pritrditi tudi očitku tožnice, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom sodbe v prvi alineji glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 39.048,08 EUR dne 25. 11. 2017 in razlogi sodbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, da le-te tečejo od navedenega zneska že od dne 1. 10. 2014 dalje, ko je ta škoda tožnici tudi nastala, ker je takrat plačala zadnji del kupnine, za premoženjsko škodo pa v skladu s 165. členom OZ velja, da se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa je lahko v skladu z določilom 6. alineje 358. člena ZPP pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da je glede na pravilnost razlogov sodišča prve stopnje v točki 33. izpodbijane sodbe, da se premoženjska škoda šteje za zapadlo že od samega nastanka, to pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje, in da je zato tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine iz naslova plačane in nevrnjene kupnine že od dne 1. 9. 2014, izpodbijano sodbo v izpodbijani prvi alineji točke I. izreka spremenilo tako, da se datum 25. 11. 2017 nadomesti z datumom 1. 9. 2014. 35. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnice v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. in 6. alinejo 358. člena spremenilo v prvi alineji točke I. izreka tako, da se datum 25. 11. 2017 nadomesti z datumom 1. 9. 2014, v točki II. izreka pa tako, da je tožena stranka Zavarovalnica AA d.d. dolžna v roku 15 dni tožeči stranki D. J. plačati še nadaljnjih 4.730,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2014 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke pa je v skladu s 353.členom v celoti zavrnilo.

36. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je potrebno pri odločanju o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje namesto določila 2. odstavka 154. člena ZPP, uporabiti 1. odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, saj je tožnica v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, tožena stranka pa s svojimi ugovori ni uspela. Glede na po sodišču prve stopnje tožnici odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana) je tožnica upravičena do povračila 5.558,88 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, zato je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožniku povrniti tožena stranka, zvišalo na znesek 5.558,88 EUR.

37. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je s pritožbo v uspela v celoti, zato tožena stranka sama trpi vse svoje pritožbene stroške (tako stroške vložene pritožbe kot tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo tožnice), tožnici pa mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena in 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške (tako stroške vložene pritožbe kot tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Pritožbeno sodišče je tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (4.730,42 EUR s pp) in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške vložene pritožbe: za sestavo pritožbe 375 točk (Tar. št. 21/1 OT), za poročilo o uspehu pritožbe 20 točk (Tar. št. 39/4 OT), za materialne stroške 7,9 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT), 53,18 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 294,92 EUR. Temu znesku pa je potrebno prišteti še znesek plačila sodne takse za pritožbo v višini 255,00 EUR tako, da znašajo potrebni stroški tožnice z vloženo pritožbo 549,92 EUR.

38. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 20 točk za poročilo o prejeti sodbi in priglašenih 20 točk za poročilo stranki o pritožbi, saj sta obe opravili že zajeti v opravilu sestave pritožbe.

39. Tožnici pa je pritožbeno sodišče tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (42.573,76 EUR s pp) in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR) priznalo še naslednje utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo tožene stranke: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 20 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 134,64 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 746,64 EUR.

40. Tožnica je tako upravičen do povračila vseh pritožbenih stroškov v skupni višini 1.296,56 EUR, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej dr. A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednosti pojem, v: Zbornik znanstvenih raziskav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, LIII. letnik, Ljubljana 1993, str. 188 in primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018. 3 Glej uvodni komentar D. Jadek Pensa k oddelku OZ o povzročitvi škode, v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 676 in primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018. 4 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 778/2015 z dne 7. 7. 2015, opr. št. II Cp 3015/2014 z dne 4. 3. 2015, opr. št. I Cp 803/2009 z dne 18. 3. 2009, opr. št. II Cp 1834/2004 z dne 7. 9. 2005. 5 Glej članek avtorice dr. Mateje Končina-Peternel z naslovom: ″Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo″, Pravna praksa, leto 2007, št. 44 in komentar avtorice Dunje Jadek Pensa k členu 165. OZ v 1. knjigi Obligacijskega zakonika s komentarjem, (splošni del), izdajatelja GV Založbe d.o.o. iz leta 2003, na straneh od 929 do 937.