Jedro

Pri tolmačenju pojma „izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR in prvo alinejo drugega odstavka te zakonske določbe ni mogoče upoštevati tudi dodane dobe iz 193. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2011 nezakonita, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter mu obračunati in izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče je obrazložilo, da je bila odpoved podana v zakonskem roku, da je poslovni razlog obstajal v drugačni organizaciji dela zaradi slabih poslovnih rezultatov in da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. Tožnik, ki je starejši delavec, ni deležen zaščite po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj mu je bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik rojen 15. 5. 1952, da je bil ob odpovedi pogodbe star 59 let in bi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) izpolnil 27. 6. 2013, ob dopolnitvi starosti 61 let in 40 let pokojninske dobe, vključno z dodano dobo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 14. 7. 2011, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še traja, naložilo toženi stranki, da mu vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi, ga pozove na delo, ga za celotno obdobje nezakonitega prenehanja prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo in mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov do plačila, mu prizna vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja ter mu povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka. Odločitev pritožbenega sodišča temelji le na presoji, da je tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel status starejšega delavca, ki bo imel ob poteku prejemanja nadomestila na zavodu za zaposlovanje le 34 let in 10 dni delovne dobe ter 61 let starosti, kar pomeni, da glede na določbo 36. člena ZPIZ-1 še ne bo izpolnil minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je sodišče obrazložilo, da v izračun minimalnih upokojitvenih pogojev ni mogoče šteti vseh tistih obdobij, ki znižujejo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine ter dodane (193. člen ZPIZ-1) in prištete dobe, saj gre za okoliščine oziroma obdobja, za katera se zavarovanec sam odloči, ali jih bo uveljavljal za izpolnitev upokojitvenih pogojev. Tožnik torej tudi po poteku maksimalne dobe prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (25 mesecev) ne bo izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine; odpoved iz poslovnega razloga je bila brez njegovega soglasja nezakonita.

4. Revizijo je vložila tožena stranka. Navaja, da sodišče druge stopnje enako obravnava različna obdobja oziroma situacije, in sicer obdobja, ki znižujejo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi otrok, zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti, za dodano dobo in prišteto dobo. V konkretni zadevi prišteta doba ne pride v poštev, temveč gre le za vprašanje upoštevanja dodane dobe, tudi sicer pa se obdobja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki znižuje starostno mejo zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti (38. člen ZPIZ-1) in zaradi otrok (37. člen ZPIZ-1), razlikujejo. Sodišče druge stopnje o tem ni navedlo posebnih razlogov, torej sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vprašanje, ali se lahko delavec sam odloči, da bo uveljavljal dodano dobo pri uveljavljanju minimalnih upokojitvenih pogojev, ni pravno odločilna okoliščina v zvezi z uporabo 114. člena ZDR. Gre za hipotetično vprašanje, ali bi se delavec lahko že upokojil, torej ali bi pod pogoji 114. člena ZDR izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Okoliščina, ali se delavec dejansko želi upokojiti ali ne in ali želi pri tem uveljaviti dodano dobo ali ne, v kontekstu uporabe 114. člena nima nobenega pomena in ni pravno relevantna. Z upoštevanjem dodane dobe delavec dobi možnost zgodnejšega in s tem ugodnejšega upokojevanja, torej je določba samo v njegovo korist. Namen varstva po 114. členu ZDR je, da starejši delavec, ki spada v kategorijo težje zaposljivih delavcev, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo ostal brez prihodkov in socialne varnosti. Namen je torej, da ima starejši delavec nepretrgano in v kateremkoli časovnem obdobju zagotovljenega enega od prihodkov – plačo, nadomestilo za brezposelnost ali starostno pokojnino. Varstvo starejšega delavca ni več nujno potrebno, ko le ta pridobi možnost izkoristiti drug vir prihodkov, torej uveljaviti pravico do starostne pokojnine. To je takrat, ko izpolni minimalne pogoje. Varstvo starejših delavcev je hkrati izjema od pravice delodajalca, da delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Obremenitev delodajalca s finančnim bremenom delovnega razmerja s starejšim delavcem, katerega delo je postalo nepotrebno in ima možnost uveljaviti pravico do starostne pokojnine, bi pomenilo nesorazmerno breme za delodajalca ter poseglo v njegovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Upoštevanje dodane dobe pri izračunu minimalnih pogojev za pridobitev pravic do starostne pokojnine izhaja tudi iz gramatikalne razlage pojma teh pogojev. Minimalni pogoji obstajajo iz minimalne starosti in minimalne pokojninske dobe. Na to napotuje npr. določba druge alineje prvega odstavka 404. člena ZPIZ-1. Gre za edino zakonsko določbo, kjer se sploh pojavlja minimalna pokojninska doba v zvezi s starostno pokojnino (razen 68. člena ZPIZ-1, vendar v zvezi z invalidsko pokojnino). Zakonska definicija dodane dobe v 8. členu ZPIZ-1, ki se glasi: „čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine“, se glede na povedano dejansko pravilno glasi: „čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju pokojninske dobe, potrebne za izpolnitev minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine.“ Zaključek sodišča, da je tožnik tudi po izteku 25 mesecev prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ne bo izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je v nasprotju z vsebino obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bo te pogoje izpolnil 27. 6. 2013. Do same vsebine obvestila zavoda kot javne listine se sodišče ni opredelilo, torej sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do nobenega od številnih argumentov tožene stranke glede upoštevanja dodane dobe pri izračunu minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka v nadaljevanju našteva, do katerih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo in navaja, da sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da sodba tudi ne dosega standarda obrazloženosti, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. V zvezi s tem opozarja na določbi 193. in 194. člena ZPIZ-1, iz katerih izhaja, da je uveljavljanje pravice do starostne pokojnine za obdobje zaključenega študija ter služenja obveznega vojaškega roka prepuščeno zavarovancu samemu. Dodana doba pri nosilcu zavarovanja ni evidentirana, torej jo mora zavarovanec uveljavljati sam v skladu s postopkom, predpisanim za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja. Dodaja tudi, da se dodana doba ne upošteva pri odmeri pokojnine, torej so navedbe tožene stranke o minimalni socialni varnosti in tem, da določba ni v škodo delavca, neresnične in v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri osebnem varstvu pred odpovedjo starejših delavcev. Upoštevanje dodane dobe pri presoji izpolnjevanja minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine bi pomenilo nedopustno zoževanje varstva starejših delavcev po 114. členu ZDR. Tožnik se ne strinja z revizijskim tolmačenjem 8. člena ZPIZ-1 v zvezi s 36. členom tega zakona. Meni, da tožena stranka sodišču neutemeljeno očita tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Očitki bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka niso utemeljeni. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti in izpodbijati njene razloge, ker nenazadnje stori že tožena stranka, ko v reviziji konkretno nasprotuje tudi razlogom odločitve sodišča druge stopnje ter se pri tem zavzema za drugačno materialnopravno tolmačenje določb, na katere se je sodišče oprlo. Iz izpodbijane sodbe izhaja jasno stališče sodišča druge stopnje o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na upoštevanje dodane dobe pri izpolnjevanju minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka sama priznava, da ne gre za problem prištete dobe oziroma znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi otrok oziroma zaposlitve pred 18. letom starosti, torej se do teh obdobij sodišče druge stopnje ni bilo dolžno opredeliti in jih analizirati. Upoštevajoč sporno vprašanje, ki se nanaša le na dodano dobo, se tudi preizkus zakonitosti takšne odločbe omejuje na to vprašanje. Revizijsko sodišče nadalje ne ugotavlja, da bi sodišče druge stopnje toženi stranki kršilo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj je (kot navedeno) stališče sodišča dovolj jasno obrazloženo.

9. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi bil zaključek sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino obvestila Z. z. p. i. i. z., kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sodišče namreč pri presoji ni bilo vezano le na obvestilo zavoda, temveč je bilo dolžno presojati (česar se je v postopku dobro zavedala tudi tožena stranka), ali je za tožnika pri presoji o izpolnjevanju minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine treba upoštevati le starost in pokojninsko dobo, ali tudi dodano dobo (193. člen ZPIZ-1), in sicer v povezavi z varstvom starejših delavcev po 114. členu ZDR. Gre za materialno pravno presojo in ne le vprašanje dokazne vloge oziroma pomena obvestila Zavoda kot (javne) listine (234. člen ZPP).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Iz 114. člena ZDR izhaja, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine (prvi odstavek), pri čemer varstvo po prejšnjem odstavku ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona in v primeru uvedbe (pravilno začetka) postopka prenehanja delodajalca (drugi odstavek). Pojem starejšega delavca je opredeljen v 201. členu ZDR - gre za delavce, ki so starejši od 55. let. Tožnik, ki je bil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 59 let, je torej spadal med starejše delavce, ki uživajo posebno varstvo. V skladu z zadnjo alinejo 60. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) je bil glede na njegovo starost in zavarovalno dobo več kot 25 let upravičen do denarnega nadomestila v trajanju 25 mesecev. Zato se postavlja vprašanje, ali bi tožnik po obdobju prejemanja denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti že izpolnil minimalne pogoje za starostno pokojnino. Če teh pogojev ne bi izpolnil, mu delodajalec kot starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da izpolnjevanje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 114. člena ZDR predstavlja izpolnitev minimalnih pogojev iz 36. člena ZPIZ-1, brez upoštevanja dodane dobe. Naslov tega člena je: „minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine“. Minimalna pogoja sta za moškega starost 58 let in 40 let pokojninske dobe (prvi odstavek), starost 63 let in 20 let pokojninske dobe (drugi odstavek) ali starost 65 let in dopolnitev najmanj 15 let zavarovalne dobe (tretji odstavek). ZPIZ-1 sicer določa tudi možnost znižanje starosti oziroma (kar je edino pomembno v tem sporu) upoštevanje dodane dobe, saj v prvem odstavku 193. člena določa, da se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem študiju in dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Pri tej določbi (glej tudi definicijo dodane dobe iz 8. člena ZPIZ-1) ne gre za znižanje starostne meje iz 36. člena ZPIZ-1, temveč dodatno možnost povečanja pokojninske dobe z leti študija oziroma obveznega vojaškega roka (kot pri tožniku). Ni nepomembno, da se dodana doba ne upošteva tudi pri odmeri pokojnine, temveč predstavlja le možnost za pridobitev pravice do pokojnine. Čas zaključenega dodiplomskega in podiplomskega študija in čas služenja vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije se namreč tudi po določbi drugega odstavka 198. člena ZPIZ-1 upošteva v zavarovalno dobo za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine le zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine ob pogoju plačila prispevkov za obvezno zavarovanje. Glede na to so neutemeljene revizijske navedbe tožene stranke, da je upoštevanje te dobe le v korist posameznemu zavarovancu.

13. ZPIZ-1 v določitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine torej izhaja iz starostne in pokojninske dobe. Iz 8. člena ZPIZ-1 izhaja, da je pokojninska doba zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Zavarovalna doba je obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje, za katera so bili plačani prispevki. Dodana doba pa je po definiciji iz 8. člena ZPIZ-1 čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Kot navedeno se dodana doba sama po sebi ne upošteva tudi pri odmeri pokojnine, torej tudi ne zadosti v celoti pojmu pokojninske dobe iz 8. člena ZPIZ-1, saj je v zvezi s tem določen tudi kumulativni pogoj, in sicer da gre za dobo, glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Tega pri dodani dobi ni.

14. Revizijsko sodišče se zato strinja tudi s presojo sodišča druge stopnje, da je zavarovancu prepuščeno, ali bo to dobo uveljavljal ali ne, saj (kot navedeno) uveljavljanje te dobe pomeni tudi nižji odmerni odstotek pokojnine.

15. Pri tolmačenju pojma „izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR in prvo alinejo drugega odstavka te zakonske določbe torej ni mogoče upoštevati tudi dodane dobe iz 193. člena ZPIZ-1. Glede na dejanske ugotovitve v tem sporu to pomeni, da tožnik ob prenehanju prejemanja denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje še ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, torej uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpoved z dne 14. 7. 2011 je bila nezakonita.

16. Zato je v skladu s 378. člen ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Posledica te odločitve je, da tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, enako pa tudi tožnik, saj odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP.