Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica po tem, ko je dne 9. 5. 2014 toženi stranki podala zahtevo za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - mobing, v kateri jo je pozvala, naj preneha s kršitvami, toženo stranko s ponovnim opominom z dne 20. 6. 2014 (v katerem je poleg kršitev iz zahteve z dne 9. 5. 2014 navedla še kršitve, ki so se zgodile v vmesnem času) pisno opozorila na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestila Inšpektorat za delo. S tem je tožnica izpolnila formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnica podala 15. 7. 2014, to je v nadaljnjem 30‑dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (s tem, ko je ugotovilo trpinčenje tožnice na delovnem mestu), pa je izredna odpoved tožnice tudi zakonita.

Zmotno je stališče, da že zgolj dejstvo, da se direktor tožene stranke in tožnica nista vsakodnevno srečevala, pomeni, da ni mogoče govoriti o dlje časa trajajočem ravnanju, kot pogoju za obstoj trpinčenja na delovnem mestu.

Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavlja 8. člen ZDR-1, ki določa, da je v primeru kršitve trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Čeprav 8. člen v nadaljevanju izrecno govori le o nepremoženjski škodi, ne more biti dvoma, da delavcu pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo, če jo seveda dokaže.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I. točki, 1. in 2. alineji V. točke in VIII. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (to je III. točka, IV. točka, 3. alineja V. točke, VII. točka in IX. točka izreka).

III. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške odgovorov na pritožbo v višini 1.278,56 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odpravnine v višini 3.659,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2014 dalje do plačila in obračun odškodnine namesto odpovednega roka v višini 5.227,76 EUR bruto ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala obračun denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini 3.564,38 EUR bruto in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni: obračunati presežne ure v vrednosti 237,28 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka); iz naslova trpinčenja na delovnem mestu obračunati in plačati odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer razlike v plači za mesece februar, marec, april, maj in junij 2014 v pripadajočih zneskih, razvidnih iz izreka, od teh zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, pa plačati tožnici. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (obračun razlik v plači za mesece marec, junij in avgust 2014 in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati: odškodnino v višini 17.213,80 EUR bruto, ki predstavlja vsoto razlik med plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala pri toženi stranki v višini 2.613,88 EUR bruto, in denarnim nadomestilom, ki ga je iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti prejemala na Zavodu za zaposlovanje od 18. 7. 2014 do 16. 5. 2015, v višini 892,50 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, kot so razvidni iz izreka, od teh bruto zneskov pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa plačati tožnici; odškodnino v višini 31.366,56 EUR bruto, kar predstavlja vsoto tožničine plače za obdobje od 17. 5. 2015 do 3. 5. 2016, t. j. do invalidske upokojitve, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, kot so razvidni iz izreka, od teh bruto zneskov pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa plačati tožnici; iz naslova odškodnine za razliko med invalidsko pokojnino, ki jo tožnica prejema v višini 924,62 EUR in plačo, ki bi jo prejemala, če se ne bi invalidsko upokojila, v višini 2.613,88 EUR bruto, za obdobje od 4. 5. 2016 do 4. 5. 2026, oziroma odškodnino za razliko med zneskom starostne pokojnine v višini 990,44 EUR in invalidske pokojnine v višini 924,62 EUR bruto, za obdobje od 5. 5. 2026 dalje, obračunati in plačati ustrezno denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač tožeče stranke, kar skupno znaša 47.049,84 EUR bruto, od tega pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek pa plačati tožnici (V. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati psihiatrične preglede v zneskih, kot so razvidni iz izreka (VI. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova trpinčenja na delovnem mestu plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR, v 15 dneh od izdaje odločitve sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več (plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila), je sodišče zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.596,32 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 3.090,68 EUR (VIII. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati separatne stroške v višini 1.042,00 EUR s pripadajočim DDV (IX. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo obe pravdni stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsi trije priglašajo stroške pritožbe.

3. Tožnica se pritožuje zoper I., V., VII.b in VIII. točko izreka sodbe. V pritožbi navaja, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno in da je sodišče v zvezi s tem nepravilno ugotovilo, da očitana dejanja trpinčenja po tožničinem odhodu v bolniški stalež dne 10. 2. 2014 ne predstavljajo dejanj trpinčenja, in sicer izjave direktorja, da je lažnivka, da ji nič ni, grožnje s kazensko ovadbo, ponudba neustrezne zaposlitve in direktorjevi telefonski klici mimo pooblaščenk pravdnih strank. Posledično je zmotno zaključilo, da je izredna odpoved prepozna in nezakonita. Sodišče ni upoštevalo vseh dogodkov skupaj. Tožnica se je sprva pripravljala na vrnitev na delovno mesto, kar je zaradi nadaljevanja trpinčenja med bolniškim staležem postalo nemogoče. V juniju 2014 je bila seznanjena, da direktor tožene stranke nadaljuje s trpinčenjem, zato se je odločila za podajo izredne odpovedi. Sodišče ji v zvezi s tem ni zastavljalo vprašanj, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni zaslišalo A.A., ki bi potrdila tožničine navedbe o nadaljevanju trpinčenja v času bolniškega staleža. Opozarja, da je bil očitek direktorja v zvezi s kazensko ovadbo podan v okviru subjektivnega roka, zato je tožnica pravočasno podala izredno odpoved. Tudi ponudba neustrezne zaposlitve s strani tožene stranke je predstavljala eno izmed dejanj trpinčenja. O tem je direktor pisal še v odgovoru na pisni opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014 in je tudi zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. V zvezi s telefonskimi klici s strani direktorja tožene stranke opozarja na kontradiktorne ugotovitve sodišča, da je bila tožnica že ob prvem telefonskem klicu s strani direktorja pretresena, da mu je povedala, da ne želi, da jo kliče, ker ima odvetnico in naj se obrne nanjo ter da je tožnica direktorju šele v drugem telefonskem pogovoru rekla, da ne želi, da jo kliče. Direktorjevi klici so za tožnico predstavljali trpinčenje, saj je bila zaradi njih prestrašena in zaskrbljena. Pričakovala je, da bo komunikacija potekala preko njunih pooblaščencev. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj je bil opravljen drugi klic, kar je pomembno za presojo pravočasnosti izredne odpovedi. Zaradi zmotne ugotovitve, da izredna odpoved ni bila podana pravočasno, je sodišče nepravilno zavrnilo zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka.

Nadalje meni, da je pravna podlaga za zahtevke iz naslova razlik v plači, ki bi jo morala prejemati, če ne bi morala podati izredno odpoved in denarnim nadomestilom, ki ga je prejemala na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije (ZRSZ) oziroma invalidsko pokojnino, podana v splošnih pravilih civilnega prava. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil na strani tožene stranke. Pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) pa je bilo ugotovljeno, da je razlog za invalidsko upokojitev spor z nadrejenim, kar pomeni, da gre za vzročno povezani dejstvi. Nelogična je odločitev sodišča, da invalidska upokojitev ni posledica trpinčenja. Če tožnica ne bi bila trpinčena na delovnem mestu, ne bi prišlo do poslabšanja njenega zdravja do te mere, da je popolnoma nesposobna za delo. Zato ji nastaja škoda. Meni, da je treba spoštovati pravnomočno odločitev ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti.

Izpodbija tudi višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj meni, da je ta prenizka. Prisojeni znesek ne predstavlja kaznovalnega namena, ki ga zasleduje 8. člen ZDR-1. Sklicuje se na zadevi VDSS opr. št. Pdp 535/2017 in Pdp 491/2017, v katerih je bila prisojena višja odškodnina.

4. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazne predloge, zlasti zaslišanje B.B., soočenje med tožnico in direktorjem ter tožnico in C.C. in vpogled v spis, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 293/2015. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. B.B. bi pojasnila razloge glede predhodne izterjave. Z vpogledom v spis pa bi se sodišče prepričalo o neverodostojnosti D.D.. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko se ni opredelilo, zakaj je v zvezi z dogodki verjelo D.D. in E.E., čeprav je tožena stranka opozarjala na njuno verodostojnost. Nadalje navaja, da ni mogoče govoriti o trpinčenju, glede na to, da se tožnica in direktor tožene stranke nista vsakodnevno srečevala. Tožnica ni navedla in dokazala, kdaj naj bi se izvajala posamezna dejanja trpinčenja. Sodišče ni upoštevalo, da takratni direktor tožene stranke tožnici ni bil neposredno nadrejen, temveč ji je bil najprej nadrejen E.E. in nato mag. F.F.. Ne strinja se z zaključki sodišča glede posameznih dejanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje in se v nadaljevanju pritožbe opredeljuje do vsakega očitka posebej. V bistvenem navaja, da dokazna ocena o trpinčenju tožnice temelji le na izpovedi tožnice in prič E.E. ter D.D.. Izpoved D.D. ni verodostojna, ker je tudi sama vložila tožbo zoper toženo stranko iz naslova trpinčenja, E.E. pa je v prijateljskih odnosih s tožnico in tožničino pooblaščenko. Poudarja, da enkratno ravnanje ne more predstavljati trpinčenja, saj ne gre za sistematično, ponavljajoče in dlje časa trajajoče nedopustno ravnanje in da je direktor tožene stranke na pomanjkljivosti pri izvršbi opozarjal vse zaposlene, ne le tožnice. Meni, da zaključki sodišča prve stopnje o trpinčenju ne temeljijo na dejansko izvedenih dokazih, ampak na tožničinem subjektivnem dojemanju. Ne strinja se z višino odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče, saj je ta glede na dejanski obseg škode previsoka. Vztraja, da je bilo izvedensko mnenje mag. G.G., dr. med. po dodatni ustni dopolnitvi jasno in brez pomanjkljivosti, zato ni bilo potrebe po postavitvi nove sodne izvedenke. Zato so nepotrebni dodatni stroški, ki so v zvezi s tem nastali. Poudarja, da je bila pri tožnici diagnosticirana le "prilagoditvena motnja". Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica dejansko jemala takšne odmerke zdravil, kot jih je predpisoval dr. H.H.. Ker se zdravstveno stanje tožnice v vsem času ni niti malo spremenilo, je podan utemeljen dvom, ali je tožnica dejansko prejemala predpisano medikamentozno terapijo. Posledično je utemeljen ugovor, da bi to lahko vplivalo na čas zdravljenja. Sodišče trajanje bolniškega staleža veže na obdobje šestih mesecev po prenehanju stresorja, zato je zaključek, da naj bi škoda tožnici nastajala dve leti, samo s seboj v nasprotju. Sodišče ni ustrezno in strokovno argumentirano pojasnilo, zakaj pri trajanju škode ni upoštevalo obdobja 6 mesecev. Dejstvo, da invalidske upokojitve tožnice ni mogoče šteti za utemeljeno škodno posledico trpinčenja, pomeni, da je odškodnina odmerjena previsoko. Ne strinja se s priznanjem nadomestila za čas bolniškega staleža, ki ga je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za obdobje od 28. 4. 2014 do 17. 7. 2014. Po mnenju sodne izvedenke je bil bolniški stalež, ki je bil tožnici podaljšan od 28. 4. 2014 do zaključka delovnega razmerja pri toženi stranki, posledica nove diagnoze. Opozarja na nasprotje v 1. alineji IV. točke izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači in dodatek za delovno dobo za mesec februar 2014, in obrazložitvijo v 108. točki sodbe, da je bil dodatek za delovno dobo že vključen v znesek 2.613,88 EUR, kar predstavlja osnovo za obračun nadomestila plače. V zvezi s prisojenimi presežnimi urami navaja, da je tožnica delo opravljala samoinciativno, zato ni upravičena do plačila presežnih ur dela. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo separatnih stroškov in navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2017 pojasnila, zakaj zahteva povračilo separatnih stroškov. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je tožnica tožbo v posameznih delih tožbenega zahtevka večkrat delno umaknila. Priglaša stroške pritožbe.

5. Stranski intervenient v pritožbi opozarja, da je bila njegova dolžnost kot direktorja tožene stranke spremeniti stanje na področju izterjave. Vsem zaposlenim, ne le tožnici, je predočil neustreznost dotedanjega ravnanja in jim v zvezi s tem prenesel informacije, ki jih je prejel s strani kolegov s sodišč. Pri tem mu ni bilo pomembno, kdo je bil za kaj odgovoren v preteklosti in se je usmeril v prihodnost. Njegova ravnanja zato niso predstavljala trpinčenja, ampak je šlo za ravnanja, ki jih je bil dolžan opraviti kot direktor tožene stranke, saj bi v nasprotnem sam odškodninsko odgovarjal toženi stranki za škodo. To pa izključuje protipravnost. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka ter kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja s tem, ko je vodilo sodni postopek na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih tožbenih navedb. Tožničini pavšalni očitki stranskemu intervenientu ne omogočajo pravice do obrambe. Nadalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba ne vsebuje dokazne ocene izpovedi tožnice in prič. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame posamezni priči. Uveljavlja nasprotje med obrazložitvijo v 73. točki sodbe, da naj bi trpinčenje tožnice predstavljala tudi grožnja z dne 7. 2. 2014, in v 50. do 55. točkah sodbe, da dogajanje v zvezi s sestankom dne 7. 2. 2014 na I. ni trpinčenje. Prav tako sodišče v 78. točki obrazložitve sodbe navaja, da so očitki tožnice, da naj bi direktor zahteval presojo utemeljenosti tožničinih bolniških listov in ji v njeni odsotnosti rekel, da je lažnivka, da ji nič ni in da bo zoper njo vložil kazensko ovadbo, neutemeljeni, v točkah od 73. do 60. pa navaja, da naj bi direktor tožene stranke omenjal možnost kazenske ovadbe zoper tožnico in da bi bilo to šteti kot trpinčenje. Sodišče je kršilo pravila postopka s tem, ko je izvedencema medicinske stroke postavljalo sugestivna vprašanja. Meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati odločbe ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnice, ker ni imel možnosti sodelovati v postopku njene izdaje. Nadalje v pritožbi navaja, da ni podan noben od elementov odškodninske odgovornosti. Ni podana protipravnost njegovega ravnanja, saj je deloval v skladu s pristojnostmi, ki mu jih nalagata ZGD-1 in ZJS-1. Sodišče je napačno zaključilo, da so dejanja sistematično ponavljajoča. Napačno je tudi presodilo, da sta bila s tožnico skupaj v službi dovolj časa, da bi lahko šlo za trpinčenje. Pomembno je tudi, da se s tožnico nista vsakodnevno srečevala. Meni, da med očitanimi dejanji in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ne obstoji vzročna zveza, saj se je tožnica začela zdraviti šele 7. 2. 2014. Poudarja, da bi moralo sodišče pri dokazni oceni upoštevati tožničino subjektivno dojemanje realnosti, kar se zlasti kaže pri zmotnem dojemanju tožnice, da naj bi ji bilo z ravnanjem direktorja preprečeno kandidiranje na delovno mesto, ki ga je zasedla F.F.. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnica zaradi ravnanj direktorja utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Izpodbija prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta odmerjena previsoko. Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo razliko v plači za čas bolniškega staleža, saj ni bilo potrebe po bolniškem staležu. Neutemeljeno je tožnici priznalo tudi plačilo za neizkoriščene ure, saj je tožnica sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonita. Sodišče ni ugotovilo krivdnega ravnanja stranskega intervenienta, saj v sodbi ni ugotovitev o naklepu niti o malomarnosti. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedi tožnice in prič E.E., J.J. in D.D. in poudarja, da izpovedi E.E. in D.D. nista verodostojni. Ne strinja se z zaključki sodišča glede posameznih dejanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje in se v nadaljevanju pritožbe opredeljuje do vsakega očitka posebej. V bistvenem izpodbija dokazno oceno in poudarja, da očitki niso bili usmerjeni zoper tožnico ter da niti ni šlo za očitke, temveč za opozorila na pomanjkljivosti. Zanika, da bi se iz tožnice norčeval. Priglaša stroške pritožbe.

6. Tožnica, tožena stranka in stranski intervenient so podali odgovore na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekajo pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagajo zavrnitev pritožbe. Vsi priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke pa nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in pravico do poštenega sojenja in obrambe s tem, ko je obravnavalo pavšalne očitke tožnice o domnevnem trpinčenju z njegove strani. Tožničini očitki o trpinčenju niso pavšalni, temveč dovolj jasno opredeljeni, da sta se tožena stranka in stranski intervenint do njih lahko opredelila, sodišče prve stopnje pa presojalo njihovo utemeljenost. 10. Stranski intervenient in tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti v zvezi z dokazno oceno izvedenih dokazov in nasprotje v razlogih sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb stranskega intervenienta in njegove izpovedi ter do izpovedi tožnice in prič. Pojasnilo je, kateri priči je verjelo in kateri ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja, kateri so tisti dogodki, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot dejanja trpinčenja zoper tožnico, in tisti, glede katerih trpinčenja ni ugotovilo. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ko je izvedencu postavljalo sugestivna vprašanja, pri tem pa je izhajalo iz predpostavke, da je bila tožnica trpinčena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prepoved postavljanja vprašanj, v katerih je že vsebovano, kako je treba nanje odgovoriti (prvi odstavek 239. člena ZPP), določena zlasti za primer zaslišanja prič, ki izpovedujejo o zaznanih dejstvih in bi morebitne sugestije lahko vplivale na njihove odgovore. Pri izvedencih pa gre za drugačen položaj. Izvedenec poda svoj izvid in strokovno mnenje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencema medicinske stroke izvedlo v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, torej po tem, ko je bilo že prepričano o obstoju temelja zahtevka, zato vprašanja izvedencema, ki so izhajala iz predpostavke, da je bila tožnica tudi dejansko trpinčena, niso predstavljala prepovedanih sugestivnih vprašanj.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je namreč dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

13. V 3. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožene stranke. Tako sodišče prve stopnje ni zaslišalo B.B., ki bi izpovedala o okoliščinah glede predhodne izterjave, ker je odločilna dejstva ugotovilo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem D.D. in K.K., ki ju je tožena stranka predlagala o istih dejstvih kot B.B.. Praviloma sodišče dokaznega predloga ne sme zavrniti z utemeljitvijo, da se je samo že prepričalo o obstoju oziroma neobstoju nekega dejstva, oziroma da dokaza ni smiselno izvesti, ker ne bo uspel. Vendar pa v nekaterih primerih, ko sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, temveč zadošča da sodišče izčrpno in prepričljivo obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je sodišče zaslišalo že več prič o okoliščinah predhodne izterjave in da je prepričljivo obrazložilo, zakaj tem pričam ni verjelo. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje še ene priče o okoliščinah predhodne izterjave ne bi prispevalo k drugačnim dejanskim ugotovitvam. Prav tako sodišče s tem, ko ni izvedlo predlaganih soočenj, ni kršilo postopkovnih določb. Kot je pravilno pojasnilo, je soočenje le ena od tehnik izvedbe dokaza z zaslišanjem, ki je sodišču v sodbi ni treba pojasnjevati. Poleg tega je sodišče prve stopnje vse osebe, katerih soočenje je predlagala tožena stranka, v postopku zaslišalo, pri čemer je bilo obema strankama omogočeno postavljati vprašanja. Tudi s tem, ko ni vpogledalo v spis, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 293/2015, iz katerega naj bi ugotovilo neverodostojnost izpovedi D.D., ni kršilo pravico tožene stranke do izvedbe dokazov. Sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene ni upoštevalo zgolj izpoved D.D., ampak tudi ostale izvedene dokaze, pri čemer je svoje dokazne zaključke tudi prepričljivo obrazložilo.

Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi:

14. V tem individualnem delovnem sporu tožnica med drugim uveljavlja plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podala toženi stranki 15. 7. 2014 iz razlogov po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da je izredna odpoved nezakonita, ker jo je tožnica toženi stranki podala prepozno, to je po poteku 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za odpoved. Rok za podajo izredne odpovedi je štelo od zadnjih v postopku dokazanih očitkov, ki so se zgodili do dne 7. 2. 2014, ki so za tožnico predstavljali trpinčenje. Tak zaključek sodišča prve stopnje je zmoten, saj temelji na napačni presoji začetka teka roka za podajo izredne odpovedi s strani delavca. Pravočasnost izredne odpovedi, ki jo delavec poda zato, ker mu delodajalec ni zagotovil varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, ne more biti odvisna od presoje utemeljenosti posameznega očitka pred sodiščem prve stopnje. Ni namreč mogoče za nazaj po vsebinski presoji odpovednega razloga ugotavljati pravočasnost podane odpovedi. Razlog za izredno odpoved po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 niso posamezni očitki oziroma ravnanja, na podlagi katerih tožnica uveljavlja trpinčenje na delovnem mestu, temveč gre za očitek, da delodajalec tožnici ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, oziroma da je to obveznost opustil. Dejstvo je, da se je trpinčenje nadaljevalo tudi v času od 7. 2. 2014 dalje, to je v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Grožnje s kazensko ovadbo je sodišče prve stopnje štelo za trpinčenje (točka 60. obrazložitve sodbe), ki se je dogodilo v času pred ponovnim opominom na izpolnitev obveznosti z dne 20. 6. 2014, v katerem se je tožnica na ta dogodek tudi sklicevala. Zato v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je zamudila subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti podane odpovedi tega dogodka ni upoštevalo, ob sklicevanju na pomanjkljivo opredelitev tožnice, češ da ni natančno opredelila, kdaj je izvedela za direktorjeve grožnje s kazensko ovadbo, kar je napačno.

15. ZDR-1 v 111. členu določa dva pogoja za zakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznosti oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, kot so določena v prvem odstavku 111. člena, pri čemer gre v obravnavanem primeru za očitek kršitve iz 8. alineje prvega odstavka, to je, da tožena stranka tožnici ni zagotovila varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, katerega vsebinsko utemeljenost je sodišče prve stopnje v postopku pravilno ugotovilo (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi. V takem primeru lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (drugi odstavek 111. člena ZDR-1).

16. Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica po tem, ko je dne 9. 5. 2014 toženi stranki podala zahtevo za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - mobing, v kateri jo je pozvala, naj preneha s kršitvami, toženo stranko s ponovnim opominom z dne 20. 6. 2014 (v katerem je poleg kršitev iz zahteve z dne 9. 5. 2014 navedla še kršitve, ki so se zgodile v vmesnem času) pisno opozorila na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestila Inšpektorat za delo. S tem je tožnica izpolnila formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnica podala 15. 7. 2014, to je v nadaljnjem 30‑dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (s tem, ko je ugotovilo trpinčenje tožnice na delovnem mestu), pa je izredna odpoved tožnice tudi zakonita.

17. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2014 prepozna in s tem nezakonita, sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi ni presojalo.

Trpinčenje - temelj

18. Tožnica je v postopku zatrjevala niz ravnanj direktorja tožene stranke (stranskega intervenirata v tem sporu), ki so zanjo predstavljala trpinčenje. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Niz takšnih ravnanj se presoja kot celota, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo trpinčenje tožnice na podlagi utemeljenosti naslednjih očitkov: - da je direktor tožene stranke tožnici neutemeljeno očital, da ni izvajala predhodne izterjave, to je, da pred vložitvijo izvršilnega predloga ni z opominom pozvala dolžnikov k poravnavi obveznosti, kljub temu da za to sama ni bila odgovorna; - da je direktor tožene stranke tožnici neutemeljeno očital neizvajanje izvršbe na nepremičnine, čeprav tožnica ni bila odgovorna za to, da se izvršba na nepremičnine pri toženi stranki ni sistematično izvajala; - da je direktor tožene stranke krivdo za nepriglašanje stroškov izvršilnega postopka pripisoval tožnici, čeprav te odločitve ni sprejela tožnica, ampak tožena stranka; - da je direktor tožene stranke tožničino vodenje izvršilnih postopkov večkrat označil za "... izvršbo", kar je tožnica utemeljeno dojemala kot kritiko njenega dela; - da se je direktor tožene stranke na sestanku dne 12. 11. 2013 na neprimeren način izražal o kvaliteti tožničinega dela (npr. s tem, da je vzorce obrazcev, ki jih je pripravila tožnica, označil za takšne, ki bi se jim smejale še krave; da ji je rekel, da naj bi se uslužbenci slovenskih sodišč smejali njenim pisnim vlogam; da ji je rekel, da bo dal pripravljene obrazce pregledati študentom prvega letnika), tožnica pa je te pripombe utemeljeno dojemala kot eno izmed dejanj trpinčenja; - da je direktor tožene stranke tožnici pripisal nepravilno postopanje v zvezi z vlaganjem odlogov izvršb, čeprav odločitev za vlaganje teh odlogov v postopkih sodne izterjave ni bila tožničina, temveč je postopala po navodilih nadrejenih; - da je direktor tožene stranke tožnici po sestanku dne 7. 2. 2014 grozil z odpovedjo, v kolikor ne bo pripravila dopisa do 15. ure; - da je direktor tožene stranke v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, v povezavi z njo omenjal vložitev kazenske ovadbe, kar je glede na to, da je to omenil več osebam kot napovedani povračilni ukrep, ne da bi za to obstajale opravičljive okoliščine, šteti za trpinčenje.

19. Glede ostalih očitanih ravnanj (v zvezi s podatki za sestanek v L., sestankom dne 6. 2. 2014, tožničino preobremenjenostjo, dogodkov na I., izjavami direktorja v času tožničinega bolniškega staleža, dogodkom v zvezi z anonimnim pismom, ponudbo zaposlitve, telefonskimi klici v času bolniškega staleža, obvestilom o postopku v zvezi z mobingom) pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ti ne predstavljajo dejanj trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

20. Zmotno je stališče tožene stranke in stranskega intervenienta v pritožbi, da že zgolj dejstvo, da se direktor tožene stranke in tožnica nista vsakodnevno srečevala, pomeni, da ni mogoče govoriti o dlje časa trajajočem ravnanju, kot pogoju za obstoj trpinčenja na delovnem mestu. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih, npr. v zadevah VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015, med drugim izpostavilo, da je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj (in ne le vsak zase) predstavljajo trpinčenje. Tožnica ni navedla zgolj enkratnega dogodka, ampak je direktorju tožene stranke očitala več ravnanj, ki so zanjo predstavljala trpinčenje, v daljšem obdobju, to je od novembra 2013 do 7. 2. 2014, ko je nastopila bolniški stalež, oziroma še kasneje do podaje izredne odpovedi 15. 7. 2014, sodišče prve stopnje pa jih je pravilno presojalo kot celoto. Okoliščina, da ni šlo za vsakodnevne stike med tožnico in direktorjem tožene stranke, ni pravno relevantna. Enako za presojo trpinčenja na delovnem mestu ni pomembno, da direktor tožene stranke ni bil tožničin neposredno nadrejeni.

21. Tožena stranka in stranski intervenient ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitki, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot trpinčenje, neutemeljeno izpodbijata z navedbami, da ugotovitve sodišča o trpinčenju nimajo podlage v izvedenih dokazih in da je sodišče svojo odločitev utemeljilo le na podlagi izpovedi prič E.E. in D.D., ki naj bi bili zainteresirani za izid spora v korist tožnice, zaradi česar jima sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče prve stopnje je oblikovalo skrbno, vestno in prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Dvoma ni vzbudilo niti pritožbeno zatrjevanje, da na pristranskost pričanja kaže okoliščina, da je D.D. tudi sama vložila tožbo zoper toženo stranko iz naslova trpinčenja, E.E. pa naj bi bil v prijateljskih odnosih s tožnico in njeno pooblaščenko. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje odločitve, da zatrjevana ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu, ni oprlo le na izpovedi prič E.E. in D.D., ampak tudi na izpoved tožnice, J.J. in M.M. (prej N.N.). Glede na to, da je tožnica navedla dejstva, ki opravičujejo domnevo, da jo je delodajalec izpostavil trpinčenju na delovnem mestu, je bilo dokazno breme na strani tožene stranke (47. člen ZDR-1). Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da trpinčenja ni bilo, oziroma da je naredila vse potrebno za njegovo odpravo oziroma za zagotovitev tožničinega dostojanstva na delovnem mestu. Dejstvo, da ostale priče, zlasti O.O. in P.P., zatrjevanega trpinčenja niso potrdile, ne pomeni, da trpinčenja ni bilo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno kot prepričljivo in verodostojno ocenilo izpovedi prič E.E. in D.D., ki sta bila s tožnico neposredno v stiku, zato so jima bile okoliščine tudi najbolj poznane. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prišlo do trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, pa neutemeljene.

22. Pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, da očitki o neustreznem delu (zlasti v zvezi z neizvajanjem predhodne izterjave ter izvršb na nepremičnine, nepriglašanjem izvršilnih stroškov, itd.) niso bili usmerjeni zoper tožnico, temveč zoper vse zaposlene v izvršbi, so neutemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da so bili očitki v zvezi z neustreznim delom v izvršbi usmerjeni zlasti proti tožnici in to neutemeljeno, saj je dokazano, da tožnica odločitev, ki so se ji očitale kot napačne, ni sprejemala sama. S sklicevanjem na dolžnosti in pristojnosti, ki jih je moral stranski intervenient opravljati kot direktor tožene stranke, pa se odgovornosti za trpinčenje ne more razbremeniti. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno.

23. Pri tem tudi ni ključno, da so bile pri tožnici psihične težave v zdravstveni dokumentaciji prvič zabeležene 7. 2. 2014, medtem ko so se dogodki, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo kot dejanja trpinčenja, pretežno zgodili pred tem datumom. Zgolj zaradi tega ni mogoče sklepati na neobstoj vzročne zveze med očitanimi ravnanji in nastalo škodo, kot to neutemeljeno uveljavlja stranski intervenient v pritožbi. Glede na ugotovitev, da tožnica pred tem datumom psihičnih težav ni imela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so se pri tožnici psihične težave prvič pojavile kot posledica ugotovljenega trpinčenja. Pritožbene navedbe stranskega intervenienta o tožničinem subjektivnem dojemanju ravnanj so neutemeljene.

24. Glede na to, da tožnica v pritožbi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da določena ravnanja, ki jih je zatrjevala, ne predstavljajo trpinčenja, nasprotuje zgolj v zvezi s presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče do teh navedb posebej ne opredeljuje.

Glede nepremoženjske škode:

25. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode zaradi trpinčenja delno ugodilo, in sicer je presodilo, da znaša primerna odškodnina 7.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine se je pravilno oprlo na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), pri čemer je upoštevalo, da mora biti ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec.

26. Tožnica in tožena stranka ter stranski intervenient nasprotujejo višini odmerjene odškodnine, pri čemer se tožnica zavzema za njeno zvišanje, tožena stranka in stranski intervenient pa za njeno znižanje. Pritožbe v tem delu niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino utemeljilo na ugotovitvah dveh sodnih izvedencev psihiatrične stroke mag. G.G., dr. med., in prof. dr. R.R., dr. med., kot tudi na izpovedi tožnice na listinski dokumentaciji. Pri tem je v 83. točki obrazložitve sodbe izčrpno pojasnilo, zakaj je bila po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. G.G., dr. med., kljub dopolnitvi in zaslišanjem izvedenca v postopku potrebna postavitev drugega sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Razlogi sodišča, zakaj je podvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja, so jasni in prepričljivi, zato pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni napravilo objektivne ocene, pa so neutemeljene. Posledično tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stroškom, ki so nastali v zvezi s postavitvijo sodne izvedenke prof. dr. R.R., dr. med.

27. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo obseg trpinčenja nad tožnico, škodne posledice v obliki psihičnih težav (prilagoditvena motnja ob izpostavljenosti različnim stresorjem, povezanih z delovnim okoljem) in njihovih posledic (motnje spanja, zdravljenje z antidepresivi, anksiolitikom in antipsihotikom za urejanje spanja, itd.), trajanje škodnih posledic v obdobju dveh let in druge ugotovitve izvedenke, pri tem pa je upoštevalo, da mora biti odškodnina učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpela tožnica, ter da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev (8. člen ZDR-1). Odmera pravične denarne odškodnine v višini 7.000,00 EUR je ustrezna, zavzemanje strank in stranskega intervenienta za njeno zvišanje oziroma znižanje pa ni utemeljeno.

28. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o trajanju škode v obdobju dveh let in navaja, da sodišče ni ustrezno in strokovno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo le obdobja šestih mesecev. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o trajanju škode pri tožnici utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke prof. dr. R.R., ki je med drugim res pojasnila, da se prilagoditvena motnja začne kazati v mesecu dni po izpostavitvi (tožnica je zaradi akutnih psihičnih težav zdravnika obiskala 7. 2. 2014) in da simptomi običajno ne trajajo več kot 6 mesecev. Pojasnila pa je tudi, da glede na strokovne opredelitve ta motnja traja največ dve leti (enako kot reaktivna depresivna motnja, ki jo je kot diagnozo pri tožnici postavil dr. S.S., kot njen lečeči psihiater). Ob ugotovitvi, da to obdobje sovpada z obdobjem zdravljenja tožnice pri psihiatrih in klinični psihologinji in da je tudi sodni izvedenec mag. G.G., dr. med., izpovedal, da bi bilo čas tožničinega utemeljenega zdravljenja mogoče raztegniti najdlje do njene upokojitve (4. 5. 2016), je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje o trajanju škode v obdobju dveh let, kar je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo pri odmeri odškodnine. Na pravilnost odmere odškodnine ne vpliva trditev tožene stranke o pomisleku sodnih izvedencev v pravilnost in strokovnost tožničinega zdravljenja, glede na to, da pri tožnici glede na vrste zdravil in odmerkov ni bilo nobenih pomembnih sprememb. Ni pa mogoče zgolj na podlagi tega pomisleka zaključiti, da tožnica ni uživala zdravil oziroma da se ni zdravila, za kar se zavzema tožena stranka. Tega namreč sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj to ne izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke niti iz tožničine izpovedi. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine ustrezno ovrednotilo tudi ugotovitev, da invalidska upokojitev tožnice ni škodna posledica trpinčenja, zato so pritožbene navedbe tožene stranke o znižanju odškodnine iz tega naslova neutemeljene.

Glede premoženjske škode:

29. Delno je utemeljena pritožba tožnice zoper zavrnitev premoženjskih zahtevkov iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je zaradi trpinčenja na delovnem mestu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ji je nastala škoda na zaslužku. Zaradi trpinčenja je prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja do te mere, da je postala popolnoma nezmožna za delo in se je invalidsko upokojila. Posledično ji nastaja škoda v razliki med plačo, ki bi jo morala prejemati, če bi delala in prejemki, ki jih je prejemala, to je denarnim nadomestilom na ZRSZ, invalidsko pokojnino in v bodoče starostno pokojnino.

30. Sodišče prve stopnje je premoženjske zahtevke v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da sta premoženjska zahtevka, do katerih je delavec upravičen v takem primeru le odpravnina in odškodnina iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 in da za priznanje zahtevkov, kot jih uveljavlja tožnica, ni pravne podlage, ne glede na to, ali bi bila izredna odpoved, ki jo je tožnica podala toženi stranki, zakonita ali ne. To stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

31. Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavlja 8. člen ZDR-1, ki določa, da je v primeru kršitve trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Čeprav 8. člen v nadaljevanju izrecno govori le o nepremoženjski škodi, ne more biti dvoma, da delavcu pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo, če jo seveda dokaže.1 Obseg premoženjske škode je določen v 168. členu OZ, po katerem ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek). V 174. členu OZ pa je posebej urejena povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja.

32. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotnega materialnopravnega stališča preuranjeno zavrnilo tožničine zahtevke za povračilo premoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ne da bi presojalo njihovo vsebinsko utemeljenost, razen za obdobje od tožničine upokojitve dalje, ki so pravilno zavrnjeni, vendar z napačnimi razlogi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo utemeljenosti teh zahtevkov v smislu vzročne zveze pomembna ugotovitev o zakonitosti izredne odpovedi, ki jo je tožnica podala toženi stranki, ker ji ta ni zagotovila varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Tožnica namreč premoženjsko škodo kot izgubo na zaslužku uveljavlja iz razloga, ker je morala zaradi trpinčenja na delovnem mestu podati izredno odpoved in je bila popolnoma nezmožna za delo ter se je kasneje (cca. dve leti po izredni odpovedi) tudi invalidsko upokojila. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožničine invalidske upokojitve ni mogoče šteti za škodno posledico trpinčenja, kljub dokončni in pravnomočni odločitvi ZPIZ z dne 16. 7. 2016, s katero je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti (z upoštevanimi diagnozami: prilagoditvena motnja, spori s šefom in sodelavci ter zmerna depresivna epizoda) s pravico do invalidske pokojnine od 4. 5. 2016 dalje. Zadostno podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v skladnih mnenjih obeh sodnih izvedencev, ki sta tožničino invalidsko upokojitev na podlagi diagnoz, ki jih je ugotovila invalidska komisija pri ZPIZ, ocenila za izjemen primer. Sodna izvedenka prof. dr. R.R., dr. med., pa je pojasnila, da sta diagnozi, ki sta bili podlaga za tožničino upokojitev, le reaktivni motnji na stres, ki po največ dveh letih izzvenita in da je bil pri tožnici predvsem subjektivni dejavnik tisti, ki je negativno vplival na tožničino ponovno delovno aktivacijo. Tožnica v pritožbi te ugotovitve neutemeljeno izpodbija z navedbami, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti in v zvezi s tem na ugotovljen vzrok invalidnosti. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da predstavlja mnenje invalidske komisije strokovni izvid, ki z veliko verjetnostjo dokazuje stopnjo invalidnosti. Ni pa to edini možni dokaz o delovni (ne)zmožnosti, saj gre za mnenje javnega zavoda, ki je izdano zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, ne pa tudi zaradi ugotavljanja upravičenosti do odškodnine, ki jo vtožuje tožnica v tem individualnem delovnem sporu. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da je imela tožena stranka sploh možnost sodelovati pri njeni izdaji.

33. Glede na vse obrazloženo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov za premoženjsko škodo za obdobje od tožničine upokojitve dalje, to je od 4. 5. 2016 dalje, pravilna. V postopku je tako ostalo odprto vprašanje utemeljenosti zahtevkov za premoženjsko škodo za obdobje od izredne odpovedi do invalidske upokojitve (to je od 17. 7. 2014 do 4. 5. 2016) in v zvezi s tem vprašanje tožničine delazmožnosti kot posledice sprememb v zdravstvenem stanju zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

Glede plačila za čas bolniškega staleža:

34. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo razlike v plači za čas od 10. 2. 2014 do 17. 7. 2014, saj je ugotovilo, da je tožnica v tem obdobju, ko je bila v bolniškem staležu zaradi trpinčenja na delovnem mestu, prejemala nadomestilo plače le v višini 80 % oziroma 90 %. Tožena stranka to odločitev v pritožbi izpodbija z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti mnenju sodne izvedenke, da je bil tožnici bolniški stalež od 28. 4. 2014 do 17. 7. 2014 podaljšan zaradi nove diagnoze, ki se je nanašala na cervikalni sindrom, glavobol in vrtoglavico, ki niso posledica trpinčenja. Pritožbena očitka nista utemeljena. Sodišče prve stopnje je v 102. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj v tem delu ni sledilo sodni izvedenki in zakaj je na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov, predvsem medicinske dokumentacije v spisu, zaključilo, da je bil tožnici bolniški stalež v obdobju od 28. 4. 2014 do 17. 7. 2014 odobren tudi ob upoštevanju psihičnih težav (kot posledice trpinčenja). Razlogi sodišča so tudi v tem delu jasni in prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče z njimi strinja. Pritožbene navedbe stranskega intervenienta o nepotrebnosti bolniškega staleža pa so brezpredmetne in nimajo podlage v izvedenih dokazih. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o nasprotju med izrekom sodbe v 1. alineji IV. točke, da je tožena stranka za mesec februar dolžna plačati razliko v plači in dodatek za delovno dobo, ter obrazložitvijo v 108. točki sodbe, da je bil dodatek za delovno dobo že vključen v znesek 2.613,88 EUR, kar predstavlja osnovo za obračun nadomestila plače. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesec februar plačati znesek 392,32 EUR EUR bruto, pri čemer pravni naslov za plačilo v primeru dajatvene sodbe niti ni potreben.

Glede presežnih ur:

35. Tožena stranka in stranski intervenient neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o priznanju nadomestila plače za presežne ure v mesecu februarju 2014, ki jih tožnica zaradi zdravstvenih razlogov do prenehanja delovnega razmerja ni mogla izrabiti oziroma kompenzirati s prostimi dnevi. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da tožnica do plačila ni upravičena, ker je delo opravljala samoinciativno. V sodni praksi je sprejeto stališče, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil po polnem delovnem času. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v februarju 2014 dejansko presežek ur, in dejstvu, da je bila tožena stranka s tem očitno seznanjena, kar izhaja iz predloženih evidenc o prisotnosti za tožnico (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožnici opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne), kar pomeni, da je tožena stranka tožnici nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova zavrniti kot neutemeljen.

Glede stroškov postopka:

36. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji sodišče prve stopnje nepravilno ni priznalo separatnih stroškov, ki jih je priglasila v 4. pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2017 v višini 1.042,00 EUR z DDV. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka do teh stroškov ni upravičena. Tožena stranka izračuna separatnih stroškov ni pojasnila, tako da njihov preizkus niti ni mogoč. Navedbe tožene stranke, da naj bi ji ti stroški nastali zaradi odgovora na navedbe tožnice v peti pripravljalni vlogi, ki jih tožena stranka ocenjuje kot nepotrebne, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene, glede na to, da je tožničina peta pripravljalna vloga predstavljala odgovor na tretjo pripravljalno vlogo tožene stranke.

37. Ker sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo odločilnih dejstev za odločitev o zahtevkih glede plačila odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka ter plačila premoženjske škode iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v I. točki, 1. in 2. alineji V. točke in VIII. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek ter popolno ugotovi dejansko stanje glede odločilnih dejstev, kot je zgoraj obrazloženo, ter ponovno odloči o preostalih zahtevkih.

38. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj bi to pomenilo, da se odločilna dejstva prvič ugotavljajo šele pred sodiščem druge stopnje (355. člen ZPP), zato so podani pogoji za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Poleg tega je za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z denarnimi zahtevki tožnice potrebno izvesti obsežen dokazni postopek, postopek pred pritožbenim sodiščem pa ne bi bil niti hitrejši niti bolj ekonomičen. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa iz tega razloga tudi ne pomeni hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

39. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, to je III. točko, IV. točko, 3. alinejo V. točke, VII. točko in IX. točko izreka (353. člen ZPP).

40. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnici pa je tožena stranka ob upoštevanju stališča VSRS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo in na pritožbo stranskega intervenienta v skupni višini 1.278,56 EUR (504,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007, kar znaša 639,28 EUR; za dva odgovora na pritožbo pa 1.278,56 EUR) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP). ZPP namreč ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov (tako npr. odločba opr. št. I Cpg 1848/2014, I Cp 1527/2016, II Ips 298/2015).

41. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

42. S popravnim sklepom opr. št. Pdp 954/2018 z dne 8. 7. 2019 je bil popravljen izrek sodbe in sklepa. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa Pdp 954/2018 z dne 16. 5. 2019 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Tako tudi komentar k 8. členu ZDR-1; Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2016).