Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: − Ali je presoja sodišča o trpinčenju na delovnem mestu in o višini odškodnine glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna? − Ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obstoju elementov trpinčenja na delovnem mestu, o obstoju škode ter o vzročni zvezi med tožbeno zatrjevanimi dejanji in zatrjevano škodo? − Ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede obrazloženosti odločitve? − Ali je materialno pravo glede odločitve o plačilu presežka ur pravilno uporabljeno?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: − Ali je presoja sodišča o trpinčenju na delovnem mestu in o višini odškodnine glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna? − Ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obstoju elementov trpinčenja na delovnem mestu, o obstoju škode ter o vzročni zvezi med tožbeno zatrjevanimi dejanji in zatrjevano škodo? − Ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede obrazloženosti odločitve? − Ali je materialno pravo glede odločitve o plačilu presežka ur pravilno uporabljeno?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 7.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter kot premoženjsko škodo razliko v plači za čas od februarja 2014, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo tudi, da tožnici plača presežne ure v vrednosti 237,28 EUR bruto, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska. Ostale tožbene zahtevke je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke in stranskega intervenienta zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in del odločitve o zavrnitvi zahtevkov razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka in stranski intervenient sta vložila predloga za dopustitev revizije. Predmet predloga za dopustitev revizije je le odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Ne strinjata se z materialnopravno presojo o obstoju trpinčenja na delovnem mestu in o prisojeni odškodnini. Nasprotujeta tudi odločitvi o plačilu presežnih ur. Toženka kot pomembnih izpostavlja deset vprašanj, in sicer: − ali je mogoče določiti izplačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v zvezi s trpinčenjem še pred pravnomočno odločitvijo o podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca zaradi trpinčenja; − ali mora biti v primeru ugotavljanja nastanka škode zaradi trpinčenja in priznanja odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode vsaka od očitanih kršitev določno časovno opredeljena ter mora biti jasno opredeljeno, kolikokrat in točno kdaj naj bi se vsaka od očitanih kršitev dejansko zgodila, na podlagi česar je šele mogoče govoriti o sistematičnosti in kontinuiranosti; − ali se lahko šteje, da gre za sistematične in kontinuirane kršitve, če naj bi se vse očitane kršitve zgodile le na treh sestankih oziroma posamezne od njih le na kakšnem od navedenih sestankov oziroma naj bi bile posamezne kršitve storjene le enkrat; − ali se kot trpinčenje lahko štejejo navodila za delo, podana s strani direktorja, če s temi navodili direktor dejansko zahteva izpolnjevanje obveznosti, ki jih je delodajalec dolžan izvajati po zakonu; − ali bi moral biti na strani takratnega direktorja izkazan direktni naklep za trpinčenje tožeče stranke; − ali je mogoče govoriti o trpinčenju v primeru, če oseba, ki naj bi izvajala trpinčenje in oseba, nad katero naj bi bilo izvajano trpinčenje, sploh nista prisotni na delovnem mestu; − ali je dopustno naložiti izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj na podlagi subjektivnega dojemanja nastanka škode; − ali je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je s strani sodnih izvedencev podano mnenje, da je v konkretnem primeru sama invalidnost izjemen primer, ker temelji le na prilagoditveni motnji, ki ni trajna sprememba; − ali se to, da je bil tožeči stranki bolniški stalež podaljšan zaradi druge diagnoze, lahko šteje za pretrganje vzročne zveze in ali je tožeča stranka v tem primeru upravičena do izplačila odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova trpinčenja; − ali lahko sodišče opre svojo odločitev le na izjave prič, ki zaradi določenih osebnih interesov vzbujajo dvom v verodostojnost njihovih izpovedi in ali lahko sodišče, ne da bi katera od prič potrdila določeno nedopustno ravnanje zaključi, da je bilo trpinčenje izvajano iz razloga, ker šteje, da so bile podane ostale očitane kršitve; − ali lahko sodišče zavrne dokazne predloge stranke in soočenje, če stranka zatrjuje, da bi s tem uspela dokazati svoje nasprotne trditve; − ali je delodajalec dolžan izplačati presežne ure, če so s strani delavca opravljene prostovoljno in samoiniciativno; − kako se odmerjajo stroški, vezani na odgovor na pritožbo in ali je mogoče odločiti o stroških, povezanih z odgovorom na pritožbo ločeno glede na ostale pritožbene stroške.

4. Stranski intervenient postavlja prav tako deset vprašanj: − ali je ustavno dopustno, da sta sodišči sodni postopek vodili, razsojali in razsodili na podlagi nekonkretiziranih pavšalnih tožbenih trditev; − ali je dopustno, da sta sodišči v sodbi šteli in upoštevali kot sestavni del tožbenih trditev tožnice tudi vsebino njene izpovedbe; − ali sta sodišči kršili pravila pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obstoju elementov trpinčenja na delovnem mestu, o obstoju škode ter o vzročni zvezi med tožbeno zatrjevanimi dejanji in zatrjevano škodo; − ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo glede presoje, da v sodbah ugotovljena ravnanja predstavljajo mobing; − ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo glede vzročne zveze med v sodbi ugotovljenimi dejstvi in zatrjevano posledico; − ali sta sodišči ravnali zakonito, ko nista upoštevali, da je treba v tožbenem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisani v 179. členu OZ; − ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo glede presoje višine škode; − ali je dopustno sugestivno postavljanje vprašanj izvedencu; − ali je dopustno, da je sodišče druge stopnje spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje brez pritožbene obravnave; − ali je dopustno, da v sodbah niso na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeljeni razlogi, na podlagi katerih sta sodišči sprejeli odločitev, da ugodita tožbenemu zahtevku oziroma, da se pritožba intervenienta in toženke zavrne in ko v sodnih odločbah sodišči nista podali razumne, izčrpne in prepričljive argumentacije do pravnih stališč, ugovorov in pravnih naziranj intervenienta in toženke in ko se do njunih navedb nista določno in obrazloženo opredelili in jih nista obravnavali, konkretno pojasnili, kako sta jih presojali oziroma zakaj konkretno jima nista sledili.

5. Vrhovno sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa (smiselno povzeti po predlogih toženke in stranskega intervenienta), ostala vprašanja, ki jih izpostavljata, pa niso pomembna ali pa niso taka, da Vrhovno sodišče do njih ne bi že zavzelo stališča.