Jedro

Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Toženec je bil 18. 1. 2015 z vozilom Audi, ki ga je imel v uporabi, udeležen v prometni nesreči. S kraja nesreče je odpeljal, ne da bi oškodovancu posredoval svoje podatke. Tožeča stranka (zavarovalnica) od njega zahteva povračilo sredstev, ki jih je zaradi škode, nastale v prometni nesreči, izplačala oškodovancu. Toženec se je plačilu upiral s trditvijo, da nesreče ni povzročil, ker v času škodnega dogodka ni bil voznik avtomobila.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavarovalnice zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil toženec v času nesreče, ki se je pripetila v S., odsoten iz tega kraja, ker se je nahajal na otoku Pagu, in Audija ni vozil. Zato ni zavezan za povračilo škode zavarovalnici.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi zavarovalnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženec za povzročeno škodo odgovoren (I. točka izreka). Pojasnilo je, da njegova odgovornost izhaja že iz dejstva, da je avto pustil pred pisarno, ključe pa v odklenjeni pisarni, s čimer je svojim zaposlenim in otrokom omogočil, da avto uporabljajo. Zadevo je, zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka, s sklepom vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka).

**Dopustitev revizije in dopuščeno vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je s sklepo II DoR 24/2019 z dne 14. 3. 2019 zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizjo glede pravnega vprašanja, ali je višje sodišče z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni (da so bili dostopni tako njegovim otrokom kot delavcem), prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

5. Toženec navaja, da je v tem postopku zavarovalnica zahtevala od njega povrnitev oškodovancu izplačane odškodnine, sam pa se je branil, da avtomobila, s katerim je bila povzročena škoda, ni vozil on. V toženčevi trditveni podlagi do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni bila niti omenjena opustitev njegove skrbnosti oziroma okoliščina, da naj bi ključe vozila pustil v svoji odprti pisarni avtoservisa. Izpodbijana sodba je za toženca sodba presenečenja, saj je z njo odločeno povsem izven trditvene podlage pravdnih strank. V dokaznem postopku se ni razčiščevalo vprašanje toženčeve neskrbnosti, dostopnosti do toženčeve pisarne, ravnanje s ključi vozila (katerega lastnica in zavarovateljica je njegova mati, sam pa sploh ni stranka zavarovalne pogodbe) in toženec ni bil dolžan zatrjevati in dokazaovati skrbnosti pri ravnanju s ključi. 6. Zavarovalnica je v pritožbi zatrjevala neenotnost sodne prakse, ne da bi pri tem sploh pojasnila, glede katerega pravnega vprašanja in od katere prakse naj bi prvostopenjska sodba odstopala. Podala je še nekatere trditve, s katerimi je bila tedaj že prekludirana, na primer v zvezi z obiski policistov pri priči B. B., o toženčevi odsotnosti, o izvedbi dokaza z branjem izjave priče C. Grajala je zaključek, da avtomobila ni vozil toženec. Ni trdila, da bi bile zmotno uporabljene določbe zavarovalne pogodbe in da je treba toženca šteti za lastnika oziroma zavarovanca ter da naj bi ravnal neskrbno. Po stališču sodišča druge stopnje pa je bilo prav to razlog za spremembo zavrnilne prvostopenjske sodbe.

7. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je odločilo o vprašanju toženčeve skrbnosti brez tožničine trditvene podlage ravnalo v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker teh trditev zavarovalnica ni podala, toženec ni bil dolžan nanje odgovarjati; še posebej ob nespornem dejstvu, da je lastnica in zavarovateljica vozila njegova mati, kar pomeni, da je toženec lahko kvečjemu odgovorna oseba, nikakor pa ne zavarovanec v smislu drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

8. Izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse, da mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke; da trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z dokazi; da sodišče ne sme iz obširne dokumentacije spisa samo oblikovati dejanske podlage spora (s tem bi prevzelo vlogo stranke, morda celo v nasprotju z njeno voljo) in da se izguba zavarovalnih pravic lahko nanaša le na zavarovanca, ki je voznik.

9. Vrhovnemu sodišču toženec predlaga, naj izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma naj jo spremeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

10. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca zavrnilo zaradi ugotovitve, da je bil toženec v času nastanka škodnega dogodka odsoten in ni vozil avtomobila, s katerim je bila povzročena škoda. To ugotovitev je zavarovalnica v pritožbi izpodbijala. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih trditev v zvezi s to okoliščino ni izreklo. Ocenilo je, da ni pomembna. Izpodbijano vmesno sodbo je namreč oprlo na presojo, da je podlaga toženčeve obveznosti do tožeče stranke podana že zato, ker je ravnal hudo malomarno, saj je vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, pustil na parkirišču pred svojim avtoservisom, ključe pa v svoji nezaklenjeni pisarni na mizi, kjer so bili dostopni njegovim otrokom in vsem zaposlenim v avtoservisu.

13. Revizijsko sodišče pritrjuje tožencu, da trditev o navedenih dejstvih v nobeni fazi postopka ni podala niti tožeča stranka, niti toženec,1 zato jih pritožbeno sodišče, ki jih je izluščilo iz toženčeve izpovedi pred sodiščem prve stopnje, ne bi smelo upoštevati. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah že pojasnilo, da dejstva lahko najdejo pot v dejansko podlago sodbe samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP2 in da trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.

14. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen; pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni (da so bili dostopni tako njegovim otrokom kot delavcem), je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.

15. Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP).3 Na odločitev o reviziji vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. In v obravnavanem primeru je vplivala: pritožbeno sodišče je odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja), ni pa preizkusilo niti pravilnosti po tožnici grajanih dejanskih ugotovitev, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje niti pravilnosti njegovih materialnopravnih zaključkov; pritožba je ostala neizčrpana.

**Odločitev o reviziji**

16. Zaradi procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Pri tem ni sledilo predlogu revidenta, naj o pritožbi ponovno odloči drugi (spremenjeni) senat (365. člen ZPP); ugotovljena procesna kršitev je sama po sebi ne utemeljuje, revident pa razlogov za svoj predlog ni navedel. **O stroških revizijskega postopka**

17. Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

18. Vrhovno sodišče je odločitev v senatu, navedenem v uvodu sklepa, sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Trditveno breme je bilo na zavarovalnici, sodišče pa bi jih lahko upoštevalo tudi, če bi jih podal toženec. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, a je brez pomena, katera od stranka je navedla neko dejstvo. Sodišče mora upoštevati tudi navedbo stranke, ki ji gre v škodo. Glej D. Wedam Lukić, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana, 2005, stran 67. 2 Tako na primer odločbe II Ips 103/2018 z dne 8. 8. 2019, točka 11, II Ips 48/2018 z dne 18. 4. 2019, točka 18 in številne druge. 3 Glej na primer odločbe II Ips 169/2015 z dne 8. 12. 2016 , točke 18 do 21, VIII Ips 5/2016 z dne 24. 5. 2016, točka 9, II Ips 728/2008 z dne 19. 1. 2012, točka 11, in druge.