Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča bi se namreč toženec moral zavedati, da lahko kdorkoli uporablja vozilo, ker je pustil ključe v svoji odprti pisarni avtoservisa in je zato s svojim neskrbnim ravnanjem omogočil uporabo vozila drugim osebam. S tem je izkazana toženčeva opustitev dolžnega nadzora nad vozilom in je podana toženčeva kršitev zavarovalne pogodbe in s tem upravičenost tožnice do povračilnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o odgovornosti spremeni tako, da se ugotovi: „Tožena stranka je odgovorna za povzročeno škodo, ki izvira iz škodnega dogodka 18. 1. 2015.“

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj tožena stranka plača odškodnino v višini 8.229,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 dalje do plačila ter pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške postopka v višini 1.149,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod točko II).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov napravilo napačni zaključek. Izpostavlja, da je dokazala, da je bil v času prometne nezgode voznik spornega vozila toženec in da toženec ni dokazal, da se je v času prometne nezgode oziroma škodnega dogodka nahajal na otoku Pagu na Hrvaškem in zato ne more biti povzročitelj nesreče. Iz zapisnika Policije policijske postaje Slovenska Bistrica izhaja, da je bil voznik vozila v času prometne nezgode toženec. Nesporno med pravdnima strankama pa tudi je, da je vozilo registrska številka MB RM - dejansko uporabljal toženec, da je sicer bilo vozilo formalno pravno v lasti leasingodajalca ter formalno v ekonomski lastni toženčeve matere G. F.. Razen pisne izjave priče B. T. toženec ni predložil nobenega dokazila o poti in bivanju na otoku Pagu v času nezgode, čeprav je tožeča stranka toženo stranko tudi tekom postopka pozivala k predložitvi dokazov, vendar toženec dokazov ni predložil. Nesprejemljiva zanjo je izpovedba toženca, da ko se je vrnil iz otoka Paga, da je videl, da je vozilo poškodovano, da je spraševal kdo kaj o dogodku ve, vendar ni ugotovil kdo je vozilo uporabljal v času škodnega dogodka. Prepričana je, da bi vsak uporabnik vozila želel ugotoviti, kdo je povzročil škodo na njegovem vozilu. Na sprenevedanje toženca pa kažejo tudi njegove trditve v pripravljalnih vlogah, ko je zatrjeval, da sicer ve kdo je vozil, vendar noče povzročitelja izpostavljati, zaslišan kot stranka pa je izpovedal da ne ve kdo je „vozil“ vozilo v času škodnega dogodka. Res je, da je priča B. M. policist, potrdila, da mu je toženec na razgovoru 29. januarja 2015, torej 11 dni po obravnavani nezgodi, povedal da je v času škodnega dogodka bil na Pagu, vendar ga je le zanimalo ali mu bo izrečen ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Dejstvo tudi je, da je toženec izpovedal, da je ključe vozila pustil v odprti pisarni svojega avtoservisa ter da zato naj ne bi vedel kdo je vozilo uporabljal v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve napačno uporabilo zakonska določila Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), kot tudi določila Splošnih pogojev AO, določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določila Zakona o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP-1), zato je izpodbijana sodba nezakonita ter odstopa od sodne prakse slovenskih sodišč. Predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni“.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče v Mariboru je na podlagi sklepa pritožbenega senata na seji 9. 10. 2018 dne 8. 11. 2018 opravilo glavno obravnavo, katera se je v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP opravila pred sodnico posameznico. Na tej obravnavi so pravdne stranke sklenile pogojno sodno poravnavo, katero je tožeča stranka pravočasno preklicala in v posledici tega je glede na izvedbo dokaznega postopka na glavni obravnavi 8. novembra 2018 pritožbeno sodišče izdalo odločbo.

6. Podlaga tožbenega zahtevka je regresni zahtevek tožnice - zavarovalnice. Po trditvah tožnice je toženec kot uporabnik vozila znamke Audi z reg. št. MB RM- z zavarovano avtomobilsko odgovornostjo pri tožnici, povzročil prometno nezgodo, kraj prometne nezgode zapustil, ne da bi nudil svoje osebne podatke ter podatke o zavarovanju vozila, prav tako pa o prometni nesreči ni obvestil policije in sporočil, kje se nahaja. Tožnica še navaja, da je dne 18. 1. 2015 toženec povzročil prometno nesrečo na način, ko ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč je zapeljal levo preko polovice vozišča in s sprednjim levim delom svojega vozila trčil v prednji levi bočni del vozila Opel z reg. št. MB RM-, ki ga je vozil L. R.. Tožnica je izplačala oškodovancu v tej prometni nezgodi odškodnino v višini 7.564,09 EUR, uveljavlja še znesek v višini 665,10 EUR, ki predstavlja procesne obresti, ki so nastale od zapadlosti do vložitve predloga za izvršbo ter še zakonske zamudne obresti in stroške izvršilnega postopka. Iz zavarovanja odgovornosti vozila AO, zavarovanke G. F., matere toženca, ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je dejanski uporabnik tega vozila toženec, torej sozavarovana oseba, uveljavlja od toženca povračilo izplačanih zneskov oškodovancu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški na podlagi zavarovalne pogodbe (Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 07/13 (priloga A4) - v nadaljevanju Splošni pogoji) in 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 93/07 z dopolnitvami, v nadaljevanju ZOZP).

7. V okviru ugovora pasivne legitimacije toženec navaja, da ni bil ne lastnik ne dejanski uporabnik vozila Audi v času škodnega dogodka, zato ne more biti sozavarovana oseba v smislu Splošnih pogojev. Pojasnjuje, da je lastnica vozila leasing firma, uporabnica vozila v prometnem dovoljenju je napisana njegova mama, dejansko sicer on uporablja vozilo matere, vendar ga ni uporabljal v času škodnega dogodka.

8. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP). V skladu z drugim odstavkom prvega člena Splošnih pogojev so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom (uporabnik, voznik, sprevodni, spremljevalec in podobno), kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika - sozavarovane osebe. Splošni pogoji določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če se po prometni nesreči izmaknejo preiskavi alkoholiziranosti ali če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka oziroma mesto nesreče, ne da bi nemudoma posredoval upravičencu svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ali, če takoj po nesreči ne obvestijo policije oziroma če policiji ne omogočijo ogleda kraja nesreče (5. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev).

9. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zaključilo, da je toženec, ki je dejansko uporabljal vozilo Audi, bil sozavarovana (odgovorna) oseba v smislu citiranih določb Splošnih pogojev, in je zato pravilno zaključilo, da je toženčev ugovor pasivne legitimacije v tem delu neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno na podlagi dokazne presoje listinske dokumentacije tožnice in upoštevaje dokazno breme, ki je glede vprašanja obstoja pasivne legitimacije na tožnici ugotovilo, da je bila G. F. formalna lastnica predmetnega vozila, toženec pa njegov dejanski uporabnik, torej sozavarovanec. Glede ugovora toženca, da vozilo ni uporabljal v času škodnega dogodka zaradi svoje odsotnosti oziroma bivanja na Pagu pa pritožbeno sodišče ugotavlja:

10. Toženec zaslišan kot stranka je izpovedal, da je vozilo dan pred škodnim dogodkom pustil na parkirišču pred svojim avtoservisom, ključe vozila pa v svoji nezaklenjeni pisarni na mizi, kjer so bili dostopni njegovim otrokom in vsem delavcem njegovega avtoservisa.

11. Nesporno dejstvo torej je, da je toženec ključe vozila, katerega je bil dejanski uporabnik, pustil v svoji pisarni 17. 1. 2015 ob 16. uri, kar pomeni, da je lahko kdorkoli uporabljal vozilo. Pritožbeno sodišče se zato, glede na take nesporne ugotovitve, ne strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi se namreč toženec moral zavedati, da lahko kdorkoli uporablja vozilo, ker je pustil ključe v svoji odprti pisarni avtoservisa in je zato s svojim neskrbnim ravnanjem omogočil uporabo vozila drugim osebam. S tem je izkazana toženčeva opustitev dolžnega nadzora nad vozilom in je podana toženčeva kršitev zavarovalne pogodbe in s tem upravičenost tožnice do povračilnega zahtevka.

12. Ob tem se namreč izkaže za nepomembno ali je toženec dovolil vožnjo vozila ali ne, dejstvo je, da je pustil ključe na svoji pisalni mizi v avtoservisu in je na ta način ravnal s hudo malomarnostjo, saj je dopustil uporabo vozila vsem, ki so imeli dostop do njegove odklenjene pisarne (podobno VSL sodba I Cp 747/2017).

13. Ob tem je še tudi dodati, da je toženec po prejemu odločbe o prekršku glede škodnega dogodka plačal plačilni nalog v zvezi s kršitvijo in zoper njega ni vložil zahteve za sodno varstvo. Res je, da to ne predstavlja njegovega priznanja storitve prekrška ter da je sodišče po določbi 14. člena ZPP vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, ne pa na plačilni nalog izdan v prekrškovnem postopku, vendar vsi indici, tudi policijski zapisnik iz katerega izhaja, da so policisti ugotovili, da je spornega dne uporabljal vozilo toženec, omaja zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z veliko stopnjo verjetnosti dokazal, da na dan škodnega dogodka, ni uporabljal vozila.

14. Pritožbi je tudi pritrditi v delu, kjer izpostavlja, da toženec, razen z listinsko izpovedbo priče B. T. in njega samega, ni predložil nobenih drugih dokazov, ki bi dokazovali, da se je škodnega dne nahajal na Pagu, vendar kot že obrazloženo, to niti ni pravno pomembno ob dejstvu, da je toženec pustil ključe na svoji mizi v odprti pisani ter s tem omogočil vsakemu dostop do uporabe avtomobila in njegovo nedopustno ravnanje je zato v vzročni zvezi z nastalo škodo tožeči stranki.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na podlago odškodninske odgovornosti, spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca (358. člen ZPP), zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP).

16. V skladu s 165. členom ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev.