Jedro

Ker je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in ker ni vsebovala posebnih določb v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, bi lahko tožena stranka tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja pogodbo o zaposlitvi odpovedala le na podlagi enega izmed utemeljenih odpovednih razlogov, ki so določeni v zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 2. 2009. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.033,64 EUR, v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila pod izvršbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožnika obravnavalo kot navadnega delavca tožene stranke, spregledalo je, da je šlo za direktorja, ki je sam izrecno izjavil, da te funkcije noče več opravljati, kar je bil razlog za odpoklic. Pogodba o zaposlitvi je bila res sklenjena za nedoločen čas, vendar le za dela in naloge direktorja, zato mu tožena stranka ni bila dolžna ponuditi nobene druge zaposlitve. V resnici je bilo trajanje pogodbe o zaposlitvi določljivo, in sicer vezano na tožnikov status. Po razrešitvi s funkcije, ki je predstavljala ugoditev njegovi zahtevi, je pogodba postala nesmiselna in hkrati izčrpana tudi v delovnopravnem delu. S trenutkom razrešitve je tožniku prenehalo tudi delovno razmerje v skladu s 1. alineo 75. člena ZDR. Tožnik je z listino „sporazumna odpoved opravljanja del in nalog direktorja“ z dne 1. 12. 2008 jasno izrazil željo po prenehanju opravljanja del in nalog direktorja. S tem, ko ga je skupščina razrešila, je izpolnila njegovo željo. Oboje, tožnikov dopis in sklep skupščine o razrešitvi, pa predstavlja sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 75. člena ZDR. Tako drugi del izjave tožnika „to ne pomeni, da bom prekinil delovno razmerje na IDEI“ predstavlja kvečjemu željo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sporna pogodba o zaposlitvi se nanaša le na mesto direktorja, kar tožnik ne želi biti, zato delovnega razmerja ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče vzdrževati. Za celoten zaplet je kriv tožnik. Nekoliko nerodna odjava iz zavarovanja pa je posledica prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo potem, ko je bil razrešen s funkcije direktorja z dnem 16. 2. 2009, tožena stranka pa ga je odjavila iz socialnega zavarovanja z istim dnem. Tožena stranka ga je dne 4. 3. 2009 (na intervencijo delovnega inšpektorja) ponovno prijavila v socialno zavarovanje, zato je tožnik zahteval le ugotovitev, da je bilo prenehanje delovnega razmerja z dne 16. 2. 2009 nezakonito.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imel tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 s toženo stranko sklenjeno razmerje za nedoločen čas. Na željo tožnika ga je skupščina tožene stranke razrešila s funkcije direktorja, tožena stranka pa ga z dnem razrešitve odjavila iz socialnega zavarovanja. Ugotovilo je, da tožnik ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le predlog za razrešitev s funkcije, zato ni bilo podlage, da ga je tožena stranka odjavila iz socialnega zavarovanja, zato je zahtevku ugodilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožniku z dnem razrešitve prenehalo tudi delovno razmerje v skladu s 1. alineo 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), po kateri pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato po razrešitvi s funkcije direktorja ni bilo pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da izjava tožnika s 1. 12. 2008 ne pomeni predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po določbi 3. alinee 75. člena ZDR, kot to uveljavlja tožena stranka, temveč le predlog za razrešitev s funkcije direktorja. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR), ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (6. alinea 72. člena ZDR). V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov. Ker tožena stranka ni postopala v skladu s citiranimi zakonskimi določbami, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.