Jedro

Oseba se šteje za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v 6. členu ZDoh-2. V konkretnem primeru je tožnik rezident Slovenije že po kriteriju iz 1. točke, saj ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Pri tem navedbe glede tega, koliko časa dejansko biva v Sloveniji, niti niso pomembne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT-4217-1687/2010-2 z dne 27. 7. 2010, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper, kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožnik v davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. V izpodbijani odločbi najprej povzame vsebino vprašalnika za ugotovitev rezidentskega statusa, ki ga je tožnik izpolnil in dne 21. 6. 2010 vložil v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2). Sklicuje se na 6. člen ZDoh-2, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od predpisanih pogojev (t.i. rezidenčne vezi), ki jih tudi navaja.

Prvostopenjski organ je ob presoji rezidentskega statusa upošteval določbe ZDoh-2 in kriterije, določene v 6. členu tega zakona, ki so med seboj v enakovredni veljavi. Zavezanec se šteje za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen katerikoli od navedenih kriterijev. Ker iz dokumentacije v upravnih spisih izhaja, da je tožnik kljub odhodu iz Slovenije tu ohranil stalno prebivališče in vezi (kot npr. vključenost v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji, lastniško bivališče), se tožnika na podlagi 1. točke 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Republike Slovenije. Tožnika pa šteje za davčnega rezidenta tudi Singapur. Ugotavlja, da Slovenija in Singapur nimata sklenjene konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. V primerih, ko je posameznik po določbah notranjih zakonodaj rezident v več državah, se rezidentstvo določi z uporabo prelomnih pravil sklenjene konvencije. Oseba, ki se šteje za davčnega rezidenta Slovenije, se lahko v primeru, da je tudi davčni rezident države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, po določbah te pogodbe šteje samo za rezidenta ene ali druge države. Ker pa v tem primeru državi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja nista sklenili, je odločeno glede na določbe ZDoh-2. Odločitev utemelji s tem, da ima tožnik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, s čimer je izpolnjen pogoj za davčno rezidentstvo Republike Slovenije iz 6. člena ZDoh-2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS, kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo z odločbo št. DT-499-21-207/2010-2 z dne 29. 7. 2011. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, se tožnik pritožuje, ker meni, da ni rezident Republike Slovenije, saj se je že leta 1992 skupaj z ženo odselil iz Slovenije. Glede na takrat veljavni Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva se je odjavil kot rezident zaradi odhoda v tujino, stalno prebivališče pa je v ostalo prijavljeno v Sloveniji. Tako formalno stalno prebivališče pa ni identično stalnemu prebivališču, kot ga opredeljuje od leta 2001 veljavni Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01, 39/06 in 111/07, v nadaljevanju ZPPreb). Tožnikovo stalno prebivališče je vsebinsko v Singapurju.

Drugostopenjski organ pojasni, da je izpodbijano odločbo preizkusil po uradni dolžnosti in v mejah pritožbenih razlogov in pritožbo zavrnil. Pri tem se sklicuje na določbe 6. člena ZDoh-2, ki jih navaja. V obravnavanem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnik v Republiki Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče in se ga zato po 6. členu ZDoh-2 šteje za rezidenta Republike Slovenije. Glede ugovora, da je prvostopenjski organ le formalno presojal pogoj stalnega prebivališča navaja, da 6. člen ZDoh-2 davčnemu organu ne daje možnosti ugotavljanja, ali zavezanec na naslovu stalnega prebivališča tudi stalno živi, ampak je vezan na uradne podatke, ki izhajajo iz registra stalnega prebivalstva. Oseba, ki ima v skladu z ZPPreb prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, za davčne namene velja za rezidenta Slovenije. Prijava in odjava stalnega prebivališča ter prijava spremembe naslova stanovanja je predpisana z ZPPreb. Prijava stalnega prebivališča je obvezna za vse osebe, ki se stalno naselijo na območju Slovenije ali spremenijo naslov stanovanja v Sloveniji, odjava stalnega prebivališča pa je obvezna za vse osebe, ki se stalno odselijo z območja Slovenije. Glede na povedano zaključi, da oseba, ki se šteje za davčnega rezidenta Slovenije samo zato, ker ima v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče in nima drugih rezidenčnih vezi s Slovenijo, hkrati pa je davčni rezident države, s katero Slovenija nima sklenjene mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja, velja za davčnega rezidenta tako v Sloveniji kakor v drugi državi.

Tožnik se z odločbo ne strinja in prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej povzema vsebino odločb. Meni, da je prvostopenjski organ odločal zgolj formalno in ni upošteval vsebinskih razlogov, razvidnih iz podatkov, ki jih je posredoval tožnik. Ponavlja pritožbene navedbe, da se je že leta 1992 skupaj z ženo odselil iz Slovenije in se, glede na takrat veljavni Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, odjavil kot rezident zaradi odhoda v tujino. Stalno prebivališče je glede na določbe navedenega zakona (ta je definiral stalno prebivališče kot naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi) ostalo prijavljeno v Sloveniji. Tako formalno stalno prebivališče pa ni identično stalnemu prebivališču, kot ga opredeljuje od leta 2001 veljavni ZPPreb, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov. Tožnik je sicer obdržal formalno stalno prebivališče v Sloveniji, od uveljavitve ZPPreb pa je njegovo stalno prebivališče vsebinsko Singapur, ne pa Slovenija. Ker ZPPreb v svojih prehodnih in končnih določbah ni imel posebnih določil, po katerih bi moral tožnik poskrbeti za formalno odjavo stalnega prebivališča, kot ga določa ZPPreb, tožnik ni bil dolžan poskrbeti za tako odjavo. Zato je bilo, glede na navedeno pri odločanju zmotno ugotovljeno dejansko stanje in tudi napačno uporabljeno materialno pravo, ker odločitev temelji izključno na podlagi besedne interpretacije 1. točke 6. čl. ZDoh-2. Iz ostalih podatkov, ki so bili pred odločanjem posredovani, je evidentno, da tožnik dejansko stalno prebiva v Singapurju, ki je tudi središče njegovih življenjskih interesov že več kot 15 let. Poudarja, da je v Singapurju: - stalno, redno in polno zaposlen že preko 15 let; - registrirano tožnikovo stalno prebivališče in tam tudi dejansko živi; - od leta 1992 dalje tožnikovo običajno bivališče in tam preživi pretežni del davčnega leta; - zavezanec za plačilo dohodnine (davka od svetovnega dohodka); - od 1992 dalje središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov. V Sloveniji se je v letu 1992 odjavil, se preselil v Singapur in od takrat prihaja v Slovenijo zgolj v času dopusta. Ker preživi v Singapurju veliko večino svojega časa, od 1992 dalje Slovenija ni več središče njegovih vitalnih interesov. Glede vključenosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v RS in lastniško bivališče poudari, da gre pri teh dveh okoliščinah zgolj za posledico nekdanjega rezidentstva. Pred izselitvijo iz Slovenije je bil tožnik vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v RS in bi v primeru, če tega ne bi ohranil, izgubil pravice iz tega naslova. Lastniško bivališče pa je bilo pridobljeno še pred njegovo odselitvijo v letu 1992. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno med postopkom, med strankama pa tudi ni sporno, je imel tožnik v letu 2010 (kar je navedel tudi v vprašalniku z dne 21. 6. 2010) prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji.

Pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru je ZDoh-2, in sicer 6. člen ZDoh-2, ki je uvrščen med določbe II. Poglavja z naslovom „Zavezanec za dohodnino in obseg davčne obveznosti“, na katerega se pravilno sklicujeta že oba davčna organa. Po 6. členu ZDoh-2 je zavezanec (med drugim) rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (1. točka 6. člena ZDoh-2). Dejanska podlaga za odločitev so okoliščine, ki jih je (v vprašalniku) navedel tožnik, in tiste, ki jih je davčni organ zbral po uradni dolžnosti, in ki so bile v davčnem postopku nesporne.

Prej navedeni 6. člen ZDoh-2 določa, katere fizične osebe se štejejo za rezidenta Slovenije za davčne namene. Oseba se šteje za rezidenta, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v omenjenem členu. V konkretnem primeru tožnik, glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje že kriterij iz 1. točke, saj ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Pri tem navedbe, glede tega, koliko časa tožnik dejansko biva v Sloveniji, niti niso pomembne. Glede tožbene navedbe, da je tožnik sicer obdržal formalno stalno prebivališče v Sloveniji, od uveljavitve ZPPreb pa je njegovo stalno prebivališče vsebinsko Singapur, sodišče še pripominja, da gre v obravnavanem primeru za določitev rezidenta Slovenije za davčne namene in da so v tem primeru relevantne določbe ZDoh-2, ta pa, kot je že navedeno v 1. točki 6. člena določa, da je zavezanec rezident Slovenije, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Prav tako ob navedeni določbi iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 tudi ni pomembno, kateri predpis je določal oziroma določa, na kakšen način se ugotavlja oziroma izvaja prijava bivališča v Sloveniji. Po oceni sodišča je prvostopenjski organ v tem primeru pravilno uporabil določbe 6. člena ZDoh-2 v tem smislu, da je pri določanju rezidentstva izhajal iz taksativnih določb tega člena, ta pa za ugotovitev, da je zavezanec za davčne namene rezident RS postavlja na prvo mesto uradno stalno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo in je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.