Jedro

Ker je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode že dne 28. 7. 1995, ko je škoda tudi nastala, tožbo pa je vložil šele dne 7. 1. 2011 (torej več kot 15 let kasneje), je odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja pravilna. Zastaranje ni začelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom zoper tožnika, ampak takrat, ko je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode. Očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) se nanaša izključno na ravnanje toženkinih organov in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal povrnitev premoženjske škode in izgubljenega dobička, ki sta mu nastala, ko mu je policija v okviru predkazenskega postopka dne 28. 7. 1995 zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili protipravno zasegla in uničila nasade konoplje, ki jo je vzgajal za namen nadaljnje prodaje. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 157/2006 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 558/2007 z dne 9. 1. 2008) oproščen obtožb, saj ni vzgajal substance, ki bi bile razglašene za mamilo. Pred tem je bil dvakrat obsojen, a sta bili obe sodbi razveljavljeni. Toženka je ugovarjala zastaranje, saj je tožnik zvedel za škodo in njenega povzročitelja že dne 28. 7. 1995, ko so bili uničeni nasadi konoplje.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 743.806,72 EUR in 760.600,00 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka. Zaključilo je, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen, saj je bila tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe že zastarana.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ponovno navaja, da tožnik ni mogel vložiti tožbe v času trajanja kazenskega pregona (kazenskega postopka), saj ni bil izpolnjen element protipravnosti ravnanja organov toženke. Šele s pravnomočno sodbo višjega sodišča v kazenskem postopku, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, so nastopile vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in temelj za vložitev tožbe. Šele takrat je bilo potrjeno in ugotovljeno protipravno ravnanje toženkinih organov. Sodbi obeh sodišč v tem delu nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Poseg v tožnikovo premoženje in sam kazenski postopek sta enovita in nedeljiva celota ravnanja organov odkrivanja in pregona, državno tožilstvo bi lahko ves čas trajanja kazenskega postopka spremenilo obtožnico ali jo v tožnikovo škodo razširilo. Tožnikova civilna tožba bi bila, če bi bila vložena pred koncem kazenskega postopka, zavržena, saj dokler teče kazenski postopek ni mogoče v civilnem postopku uveljavljati protipravnosti ravnanja toženkinih organov. Sodišče v pravdnem postopku je vezano tudi na pravnomočni obtožni akt. Nepravilno je zato stališče obeh sodišč, da je zastaralni rok začel teči že 28. 7. 1995, sodbe pritožbenega sodišča pa ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja tudi kršitev 22. in 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki predlaga zavrnitev revizije. Toženka se strinja z razlogi obeh sodišč in dodaja, da z oprostilno sodbo tožnika v kazenskem postopku, v katerem se je ugotavljalo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni bila ugotovljena protipravnost toženkinega ravnanja, ampak je bil tožnik oproščen kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje. Takšna razsodba sama po sebi še ne pomeni protipravnosti. Toženkino ravnanje je bilo zakonito, saj je bila toženka dolžna zavarovati predmete, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku in je bila zato dolžna zaseči sadike konoplje.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena naslednja relevantna dejstva, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Dne 28. 7. 1995 so toženkini organi (policija) tožniku uničili nasade konoplje.

- Tožnik je bil ob žetvi prisoten in je istega dne izvedel, da je bila konoplja požeta, da zaradi zasega sadik ne bo možna prodaja avtohtonih vrst podjetju D. in da ne bo možna nadaljnja proizvodnja eteričnega olja in posledično prodaja podjetju D., ki je bilo pripravljeno odkupiti celotno količino eteričnega olja. Znana mu je bila količina prodane oziroma s strani podjetja D. naročene konoplje in eteričnega olja ter znesek, ki naj bi ga tožnik prejel. - Tožnik je odškodninski zahtevek pri toženki podal dne 23. 12. 2010, tožbo pa je vložil dne 7. 1. 2011. 8. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 360. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (362. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).

9. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (na primer v zadevi II Ips 1202/2008) zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja.

10. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je glede na to, da je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode že dne 28. 7. 1995, ko je škoda tudi nastala, tožbo pa je vložil šele dne 7. 1. 2011 (torej več kot 15 let kasneje) neutemeljen. Odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja je pravilno. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11. Pritožbeno sodišče je tožniku pravilno pojasnilo, da se očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) nanaša izključno na ravnanje toženkinih organov in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne. Obe sodišči sta obrazložili, da zastaranje v obravnavani zadevi ni začelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom, ampak takrat, ko je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode, torej dne 28. 7. 1995. Navedli sta tudi, da je tožnik povračilo škode zahteval po določbah ZOR in ne določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti prvega odstavka 539. člena ZKP v zvezi s 538. členom ZKP(1), saj škoda ni nastala zaradi neupravičene obsodbe ali neupravičenega odvzema prostosti. Tudi ne gre za uporabo 377. člena ZOR(2), ker je kazenski postopek tekel zoper tožnika in ne zoper toženkine odgovorne osebe. Revizijske navedbe, da sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti in da nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede ugotovitve protipravnosti šele s pravnomočno oprostilno kazensko sodbo), s katerimi tožnik uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (neobrazloženost), glede na navedeno niso utemeljene.

12. Sklepno revizija zatrjuje tudi kršitev ustavnih pravic (22. in 26. člen URS) in kršitev konvencijske pravice (6. člen EKČP). Njuna vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njegovo zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen v primerih: 1) če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker pregon ni več dopusten zaradi zastaranja po krivdi obsojenca ali ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oziroma umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem; 2) če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.

Op. št. (2): Po prvem odstavku 377. člena ZOR, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.