Jedro

Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.

Izrek

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II./2., III., IV./2., V./2., VII/1. in VIII. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: - zavrne zahtevek iz IV./1. točke izreka glede odstranitve prodnega kamenja z nepremičnine z ID znakom parcela 000 003/1 južno vzdolž meje nepremičnine z ID znakom parcela 000 003/2 v širini cca 60 cm, - zavrne tožbeni zahtevek iz V./1. točke izreka glede prepovedi parkiranja in obračanja vozil drugega toženca na nepremičnini z ID znakom parcela 000 003/1, - v IX. točki izreka tožnikoma naloži, da sta drugemu tožencu dolžna povrniti 742 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožnika sta dolžna drugemu tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 812,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika kot lastnika sosednjih nepremičnin od tožencev v tem postopku zahtevata, da prenehata z vznemirjanjem njune lastninske pravice s prekomernim izvrševanjem stvarne potne služnosti z obračanjem, parkiranjem in pranjem vozila ter s sprehajanjem po nepremičnini ter da odstranita položene betonske plošče in prod ob fasadi. Prva toženka z nasprotno tožbo uveljavlja priposestvovanje stvarne služnosti za obračanje, parkiranje in pranje vozila ter pešpot v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine, sedaj v lasti tožnikov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in prvi toženki prepovedalo vznemirjanje njune lastninske pravice s pranjem vozil na parceli 000 003/1 (II./1. točka izreka), drugemu tožencu pa tudi parkiranje in obračanje vozil na omenjeni parceli (V./1. izreka) ter mu naložilo, da je dolžan odstraniti prodno kamenje, ki se nahaja na nepremičnini z ID znakom parcela 000 003/1 južno vzdolž meje z nepremičnino z ID znakom parcela 000 003/2 v širini 60 cm (IV./1. izreka). Zahtevek za odstranitev betonskih plošč, prepoved pranja vozila ter dnevne hoje po nepremičnini z ID znakom parcela 000 003/1 je zoper drugega toženca zavrnilo (V/2. izreka). Zavrnilo je tudi preostali del tožbenega zahtevka tožnice, saj je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter odločilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine z ID znakom 000 001 v lasti J. J. obstaja služnostna pravica obračanja in parkiranja vozil, vključno s parkiranjem vozil obiskovalcev, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 000 003/1, v obsegu, kot je razviden iz priložene skice (VII./1. izreka), obstaja pa tudi služnostna pravica pešpoti v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom parcela 000 003/1 last tožnikov po zahodnem delu te nepremičnine po celotni meji z nepremičnino z ID znakom parcela 000 003/2 v širini 50 cm (VIII. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IX. izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika in drugi toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Pritožbeni razlogi bodo v izogib ponavljanju povzeti v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

3. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da bo v nadaljevanju odločbe tako pri obravnavanju tožbe kot nasprotne tožbe termin tožnika uporabljalo za osebi B. Š. in Š. Š., termin prva toženka za osebo J. J. ter termin drugi toženec za osebo R. J. O pritožbi tožnikov:

6. V zvezi z uvodnimi komentarji tožnikov glede narave njunega tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določila 99. člena SPZ, ki ureja negatorno tožbo. Ker je v večjem delu ugotovilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na priposestvovanje stvarne služnosti v širšem obsegu, kot je bila pogodbeno ustanovljena, je tožbeni zahtevek tožnikov na prepoved vznemirjanja s parkiranjem in obračanjem vozil zavrnilo. Protipravnost takšnega posega namreč ni bila izkazana. Ob tem je ustrezno obrazložilo tudi, da tako priposestvovane služnosti tožnika z ugovorom ne moreta omejiti, temveč bi to lahko dosegla le z ustreznim tožbenim zahtevkom. Tega bosta lahko postavila kadarkoli, saj je služnost vedno mogoče tudi utesniti in ne zgolj ukiniti.1

7. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče svoje odločitve glede zavrnitve zahtevka na prepoved sprehajanja prve toženke po zemljišču parc. št. 003/1 ni obrazložilo. Razloge za zavrnitev zahtevka v tem delu je navedlo v 17. točki sodbe, ko je zapisalo, da tožnika trditev o vsakodnevnem sprehajanju prve toženke po služeči nepremičnini nista izkazala. Če vznemirjanja dejansko ni, s tožbenim zahtevkom na njegovo prepoved ni mogoče uspeti.

8. Glede vznemirjanja s parkiranjem in obračanjem vozil tožnika uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer grajata oceno dokaza z zaslišanjem toženke J. J. Pri tem zgolj selektivno povzemata njeno izpovedbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vpeto v dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov, pri čemer je zaključilo, da je tudi prva toženka, tako kot njeni obiskovalci, do svoje nepremičnine dostopala tako, da je na nepremičnini tožnikov obračala, občasno pa je tam tudi parkirala. Nenazadnje je takšno dejansko stanje ob zaslišanju potrdila tudi sama tožnica, ko je navedla, da prva toženka občasno pušča svoje vozilo pred vhodom v stanovanjsko hišo, vendar na zemljišču tožnikov, pa tudi, da prva toženka zapelje vzvratno do parkiranega vozila njenega moža in nato obrne na njihovem zemljišču2. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov, da prva toženka ravna tako, kot sta ves čas zatrjevala tožnika, ki pa sta svoje trditve v pritožbenem postopku spremenila in prilagodila obrambi pred nasprotno tožbo. Če prva toženka ne bi parkirala in obračala vozila na nepremičnini tožnikov, slednja za zahtevek na prepoved vznemirjanja ne bi imela razloga. Zgolj s sklicevanjem na uvodni del izpovedbe prve toženke, kjer je ta res zatrdila, da na parceli tožnikov ne obrača in ne parkira, ob naknadni spremembi njene izpovedbe, ki se ujema z ostalimi izvedenimi dokazi, pritožba ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti.

9. Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti3, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.

10. Pritožnika ne grajata zaključka sodišča prve stopnje, da je prva toženka od leta 1971, ko je postala solastnica parcele 598/2, sedaj dela 001, do leta 1980, služečo nepremičnino uporabljala brez nasprotovanja oziroma s soglasjem takratne lastnice M. J., uporaba s parkiranjem in obračanjem vozil po spornem dvorišču pa je bila na tej podlagi pravična, poštena in ni bila viciozna. Tudi v nadaljnjih letih je prva toženka nepremičnino uporabljala v enakem obsegu in je bila na prekomerno izvrševanje vknjižene služnosti opozorjena s strani J. M. šele v letih 2005 do 2006. Služnost parkiranja in obračanja vozil se je torej dejansko izvrševala brez nasprotovanja dvajset let vse do leta 1991, zato so nastopili pogoji za njeno priposestvovanje. Gre za originaren način pridobitve stvarne služnosti po samem zakonu, kot je to urejal takrat veljavni 54. člen ZTLR.

11. Tožnika v pritožbi postavljata novo trditev, da služnost, zajeta v nasprotni tožbi, ni mogla nastati s priposestvovanjem, temveč šele s pogodbo, vpisano v zemljiško knjigo v letu 2003. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi, saj so pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti nastopili že prej, preden je bil pravni posel sklenjen, in bistveno prej, kot je bil zemljiškoknjižno izveden. Trditev, da bi s pogodbo prva toženka naknadno omejila že priposestvovano služnost, tožnika v postopku nista postavila, temveč to smiselno zatrjujeta šele v pritožbi, kar je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Da do omejitve ni prišlo, pa kaže tudi njeno izvrševanje v enakem obsegu, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe, vključno z obračanjem in parkiranjem na služečem zemljišču. 12. Sodišče prve stopnje je prvi toženki priznalo služnostno pravico hoje v širini 50 cm po zahodnem delu parcele 003/1 po celotni meji s parcelo 003/2, ker tožnika trditvam o priposestvovanju tako izvrševane služnosti nista obrazloženo nasprotovala. Dejstev, da so bile betonske plošče položene ob objektu zaradi lažje hoje že od leta 1980 in je bila ta površina od takrat tudi uporabljena za hojo ob stanovanjski hiši in za zaščito objekta, namreč nista prerekala. Ker se dejstva, ki jih stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navedbe razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), jih posebej niti ni bilo treba dokazovati. Tožnika v pritožbi zatrjujeta, da gre za korist za stavbo v lasti drugega toženca, a sta s temi trditvami prekludirana, zato jih pritožbeno sodišče glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo. Stvarna služnost hoje, priznana prvi toženki, sicer ne pomeni nujno hoje po betonskih ploščah, vendar pa bo sodišče pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka na njihovo odstranitev obrazložilo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na pritožbene navedbe drugega toženca.

13. Sodišče drugemu tožencu ni prepovedalo dnevne hoje po nepremičnini 003/1 k. o. X, med obema stavbama, ker takšna hoja ni bila dokazana, kar je obrazložilo v 16. točki sodbe. Nejasna je zato njuna pritožbena navedba, ki odločitev pod točko V./2. povezuje z (ne)priposestvovanjem služnosti hoje po prodnatem kamenju oziroma s pogodbeno služnostjo vzdrževanja objekta.

O pritožbi drugega toženca

14. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporne, izhaja, da sta tožnika nepremičnino na parceli 003/1, k. o. X, kupila 10. 3. 2015, ko so bile na njej že položene betonske plošče v širini 50 cm ob zahodni strani stavbe na parcelah 001 in 003/2 (položene v letu 1980) in že nasuto prodnato kamenje na južni strani vzdolž meje s parcelo 003/2 (od leta 2008 dalje). Iz predložene kupoprodajne pogodbe4 izhaja, da sta tožnika nepremičnino kupila po načelu videno kupljeno, v stanju, v katerem se je nepremičnina nahajala v času podpisa pogodbe, na kar sta toženca opozorila že v odgovoru na tožbo. V pripravljalni vlogi z 22. 11. 2016 pa sta še navedla, da sta tožnika nepremičnino kupila vključno s položenimi betonskimi ploščami in nasutim prodom. Teh trditev tožnika nista nikoli prerekala. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje drugemu tožencu, da tožnika s tožbenim zahtevkom na prepoved vznemirjanja njune lastninske pravice zaradi nasutja proda (enako to velja tudi za betonske plošče) ne moreta uspeti. Omenjeni material je bil na parcelo napeljan s soglasjem takratnega lastnika, kasneje pa skupaj z nepremičnino prodan tožnikoma. Zato slednja njegove odstranitve z negatorno tožbo ne moreta zahtevati, imata pa možnost, da to storita sama. Vendar pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da ju veže temeljno načelo sosedskega prava iz 73. člena SPZ, da morajo lastniki sosednjih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pri tem se morajo pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Tožnika torej lahko zamenjata podlago betonskih plošč in proda, vendar na način, ki bo tožencema omogočal priposestvovano oziroma pogodbeno pridobljeno izvrševanje služnosti ter jima ne bo povzročal škode na fasadi njunega objekta.

15. Sodišče prve stopnje je v VII./1. točki izreka odločbe ugotovilo obstoj služnostne pravice obračanja in parkiranja vozil po služečem zemljišču tožnikov v korist nepremičnine parc. št. 000 001 v lasti prve toženke, kar velja tudi za njene obiskovalce. Drugi toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da kot sin prve toženke in njen skoraj vsakodnevni obiskovalec zato lahko uporablja služeče zemljišče v okviru priposestvovane služnosti ter je odločitev sodišča v V./1. točki izreka napačna. Njegova uporaba zemljišča tožnikov namreč ni protipravna.

Sklepno

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi drugega toženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na prepoved parkiranja in obračanja vozil drugega toženca po nepremičnini z ID znakom parcela 000 003/1 ter zahtevek na odstranitev prodnatega kamenja z že omenjene nepremičnine južno vzdolž meje z nepremičnino z ID znakom parcela 000 003/2 v širini 60 cm (358. člen ZPP), pritožbo tožnikov pa je zavrnilo in v preostalem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev. Ker tožnika s tožbenim zahtevkom zoper drugega toženca nista uspela, sta mu dolžna povrniti njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri njihovi odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo, da drugemu tožencu gredo zgolj stroški glavnega postopka in ne stroški nastali v postopku po nasprotni tožbi, kjer ni bil pravdna stranka. Pri odmeri je izhajalo iz predloženega stroškovnika pooblaščenca, upoštevajoč Odvetniško tarifo. Drugemu tožencu je priznalo zgolj stroške, ki so bili za to pravdo potrebni, in v polovičnem obsegu, saj je za njihovo plačilo zavezan v enakem delu kot prva tožena stranka. Podrobnejša odmera stroškov je razvidna na list. št. 151 spisa. Tožnika sta skupaj na račun stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje drugemu tožencu dolžna povrniti 742 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločitev, da sama krijeta svoje stroške, prav tako pa to velja tudi za prvo toženko glede njenega dela stroškov, ostaja nespremenjena.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika sta drugemu tožencu dolžna povrniti njegove stroške za sestavo pritožbe, povečane za administrativne stroške in DDV, ter sodno takso, v skupni višini 504,99 EUR, in stroške odgovora na pritožbo v višini 307,98 EUR. Skupaj sta mu dolžna povrniti torej 812,97 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka zaradi neuspeha v njem krijeta sama.

1 Primerjaj odločbo VSL I Cp 2308/2017. 2 Primerjaj zaslišanje tožnice na naroku 18. 4. 2018. 3 Primerjaj odločbe VSM I Cp 15/2019, VSL I Cp 2308/2017, VSL I Cp 3803/2011. 4 Primerjaj list. št. A35 v spisu P 126/2016.