Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz materialno pravnega izhodišča, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013 glede pasivne legitimacije pri negatorni tožbi, kadar gre za posredno vznemirjanje lastninske pravice. Tako v tem primeru za pasivno legitimacijo ne zadošča, da prihaja protipravno vznemirjanje lastnika s strani tretjega, temveč mora imeti tretji zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti. Dejanje neposrednega motitelja (v predmetni zadevi voznikov tovornih vozil) mora tako tretji (v predmetni zadevi toženka) šteti kot svoje, zaradi pridobitve neposredne koristi. Nadalje je vrhovno sodišče še poudarilo, da je v tovrstnih zadevah lahko pomembno tudi, ali ima posredni motitelj (tretji) dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje. Pravilna ugotovitev tega pravnorelevantnega dejstva je tako temeljila na indičnem sklepanju, ki je v naši pravni teoriji in sodni praksi dopustno v primerih dokazne stiske, in je v tem primeru pri meritornem odločanju dopusten tudi nižji dokazni standard.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženi stranki prepoveduje neposredno in posredno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na njej lastni nepremičnini parc. št. 621/3 k.o. ... in je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na tej nepremičnini z vsemi vozili, zlasti je tožena stranka dolžna onemogočiti dostavo tovornim vozilom, ki v okviru toženkine dejavnosti, proizvodnje in prodaje prihajajo na njen industrijski kompleks na naslovu ... in iz njega odhajajo z vožnjami po nepremičnini parc. št. 621/3 k.o. ... ter se ji tudi prepoveduje vsakršno nadaljnjo poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na njej lastni navedeni nepremičnini, tožena stranka pa je dolžna tudi odstraniti ves nasuti material z dela parc. št. 621/3 k.o. ... ob asfaltni površini cestišča in vzpostaviti prejšnje stanje njivske površine parc. št. 621/3 k.o. ... (tč. I izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.991,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je občinska cesta dovolj široka, da lahko na dvorišče toženke tovorna vozila zavijajo na način, da ostajajo znotraj meja občinske ceste, da pa nima vpliva na to, kako nekateri vozniki tovornih vozil vozijo in koliko prostora si vzamejo za zavijanje na dvorišče toženke. Toženka sama nikoli ne vozi po nepremičnini tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) in tega tožnica toženki tudi ne očita, pri čemer je toženka pojasnila, da voznikom tovornih vozil ne nalaga, da vozijo čez mejo občinske ceste, prav tako njihovega početja z ničemer nikoli ni odobrila ali odobravala, kakor tudi ni imela od tega nobene koristi, saj bi vozniki tovornih vozil lahko dostopali do dvorišča toženke ob uporabi zgolj občinske ceste, ki je dovolj široka, prav tako je dostop z betonskimi stebri pravilno izveden ter se s tem omogoča neoviran dostop. Toženka tako niti neposredno, niti posredno ne vznemirja tožnice (tako tudi sodba VSL I Cp 1010/2014). Toženka tudi nima dejanske in pravne moči preprečiti voznikom tovornih vozil, da zavijajo na dvorišče toženke tako, da zapeljejo čez nepremičnino tožnice. Na parcelah, ki so na drugi strani ceste, toženka nima nikakršne pravice, saj le-te niso v njeni lasti in le tožnica lahko na svojem zemljišču z ustreznimi fizičnimi omejitvami, oznakami ali tehničnimi napravami zagotovi, da njene nepremičnine uporabljajo zgolj osebe, ki jim je zemljišče namenjeno, oziroma ki jim ona to dovoli. Tako ni podana pasivna legitimacija toženke. Glede utrjene bankine je toženka pojasnila, da je bankino naredila občina in jo že več let tudi vzdržuje, kar je potrdil tudi A. A. ter tako toženka z nasutjem materiala na nepremičnino tožnice nima nič, slednjega pa toženka v tem postopku tudi ni dokazala.

Tožnica tudi ni z ničemer dokazala, da bi naj toženka imela kakršen koli vpliv na vožnjo tovornih vozil, ki prihajajo na njeno dvorišče, kako slednji zavijajo, upoštevajo pravila cestno prometnih predpisov in ne vznemirjajo lastnikov sosednjih zemljišč. Tudi sodni izvedenec je v svojem mnenju na strani 25 zapisal, da toženka nima direktnega nadzora nad uvažanjem na njeno dvorišče. Toženka graja tudi dokazno oceno v zvezi z okoliščino, kdo je nasul material na bankino. Tako sta priči B. B. in A. A. povedali, da sama nikoli nista videla, da bi toženka na kakršen koli način vznemirjala tožnico, da pa je bankina obstajala že leta, in da je na bankini tudi plinska postaja, pa je potrdil predstavnik občine A. A. Ker sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstev, ki jih navaja tožnica, bi moralo sodišče prve stopnje sklepati o pomembnih dejstvih na podlagi pravila o dokaznem bremenu po 215. členu ZPP. Slednje je v tem primeru na tožnici, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek, ki ni z ničemer dokazan, v celoti zavrniti. Zgolj dejstvo, da se je sodišče prepričalo, da je na bankini uvoženi nasut gramoz, pa ne more dokazovati, da bi ga naj nasula toženka. Tega ni potrdila nobena priča in gre le za domnevo sodišča. Iz dokaznega postopka pa izhaja, da je priča B. B. izpovedal, da ni videl, kdo je gramoz nasul na bankino, prav tako tega nista videla ne tožnica in ne njen mož. Nadalje nimajo podlage v dokazih ugotovljena dejstva, da je bila bankina na tem delu široka le 50 cm in kdo bi jo naj razširil. Nadalje je tudi nepravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje v delu, da bi naj dejstvo, da voznik tovornjaka, ki bi naj po domnevi meril v dolžino 16 m, ni želel simulirati vožnje za potrebe tega postopka, pomenila, da je na strani toženke potreba po ureditvi bankine zaradi lažje vožnje tovornjakov. Tožnica bi ustrezno ureditev prometa morala zahtevati od občine in ne od toženke. Toženka je v postopku izpostavila tudi pomembno dejstvo, da meja od kod sega bankina in kje bi se naj začela nepremičnina tožnice, nikoli ni bila ugotovljena. Brez tega podatka pa ni mogoče govoriti o vprašanju vznemirjanja, če niti meje niso jasne. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da ima na območju bankine svojo postajo tudi plinovod, ki ima tudi vknjiženo služnost 5 m levo in desno od osi oziroma v skupni širini 10 m od osi plinovoda P-152. Glede na vse navedeno je napačen zaključek, da je podana pasivna legitimacija toženke, ter da naj bi tožnica uspela dokazati, da jo je toženka z nasutjem materiala in z vožnjo z tovornimi vozili vznemirjala v izvajanju lastninske pravice, kar predstavlja tudi bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni dokazano, da je toženka nasula material na sporno bankino, je tudi nepravilen zaključek sodišča, da je prav s tem dejanjem toženka spodbujala voznike k vožnji po nepremičnini tožnice.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračila stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da tovorna vozila na ugotovljen sporen način, s katerim se vznemirja njena lastninska pravica, vozijo v poslovni kompleks toženke, vse to dogajanje pa je povezano z izvajanjem gospodarske dejavnosti, s katero se ukvarja toženka. Tako ne vzdrži pritožbena navedba, da toženka nima nobene koristi od tega, da tovorna vozila vozijo v njen poslovni kompleks in iz njega izvažajo, saj brez dostave in brez odpreme blaga dejavnost toženke ni mogoča. Da vozniki s svojo vožnjo vznemirjajo tožnico, je bilo ugotovljeno v izvedenem dokaznem postopku, med drugim tudi z ogledom na kraju samem s postavljenim izvedencem, tekom katerega je v kompleks toženke uvažal tovornjak, ki ugotovljeno ni zmogel manevra za zavijanje na parcelo toženke, brez da bi prevozil del parcele tožnice. Tudi ne držijo navedbe toženke, da naj ne bi imela pravne in dejanske moči preprečiti uvažanje in izvažanje tovornih vozil. Toženka namreč v lasten kompleks lahko dovoli uvoz le vozilom določenih dimenzij, ostalim pa to prepove. Navedeno pa je gotovo v njeni, tako pravni kot dejanski moči. Druga možnost toženke pa je, da svoj uvoz v svoj poslovni kompleks uredi na način, da ne bo posegala v nepremičnino tožnice, pri čemer ima za takšno ureditev dovoza toženka dovolj lastnega prostora in več različnih možnih načinov, ki jih je predstavil tudi postavljeni sodni izvedenec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa in navaja, da naj bi le-ta bila podana, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov nepravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija toženke, pri čemer je predstavnik občine povedal, da je vzdrževanje bankine v pristojnosti občine, da ta obstaja že več let, da priče niso videle kdo je nasul gramoz, in da način vožnje s strani voznikov tovornih vozil po mnenju izvedenca ni pod neposrednim nadzorom toženke.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.1

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne navaja katere od zgoraj navedenih napak, ki predstavljajo kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa toženka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki predstavlja drug pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je zato zgoraj navedene pritožbene navedbe preizkušalo v smeri ugotavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava.

8. Negatorno tožbo, ki je bila vložena v obravnavani zadevi, ureja prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Slednji določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz materialno pravnega izhodišča, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013 glede pasivne legitimacije pri negatorni tožbi, kadar gre za posredno vznemirjanje lastninske pravice. Tako v tem primeru za pasivno legitimacijo ne zadošča, da prihaja protipravno vznemirjanje lastnika s strani tretjega, temveč mora imeti tretji zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti. Dejanje neposrednega motitelja (v predmetni zadevi voznikov tovornih vozil) mora tako tretji (v predmetni zadevi toženka) šteti kot svoje, zaradi pridobitve neposredne koristi. Nadalje je vrhovno sodišče še poudarilo, da je v tovrstnih zadevah lahko pomembno tudi, ali ima posredni motitelj (tretji) dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje.2

9. Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) in ugotovilo za predmetni spor odločilna dejstva. Tako držijo zaključki sodišča prve stopnje, da toženka vznemirja lastninsko pravico tožnice na njeni nepremičnini posredno, saj ima korist od voženj voznikov tovornih vozil do stavbe njenega podjetja, prav tako je pravilno zaključilo, da je toženka tista, ki lahko prepreči vožnjo voznikov preko njive tožnice, kar je potrdil v postopku postavljeni sodni izvedenec gradbene stroke C. C. Slednji je ugotovil, da bi lahko toženka vprašanje uvoza in izvoza v svoj kompleks rešila sama z razmaknitvijo stebrov oziroma povečanjem vhodnih vrat, ko je nato brez večjih manevriranj možno zapeljati noter oziroma ven. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo tudi na izpovedbe prič A. A., Č. Č. in B. B., ki so izpovedale, da ko je bila narejena nova ograja, kamioni niso mogli več normalno zaviti noter, in da pred postavitvijo nove ograje vozila niso vozila po njivi tožnice. Če bi torej toženka premaknila stebre in povečala vhodna vrata, kot je ugotovil sodni izvedenec, bi to vplivalo na način vožnje tako, da ta vozila več ne bi vozila po njivi tožnice. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da lahko toženka dovoli uvoz na svoj kompleks le vozilom določenih dimenzij (do 10 m po ugotovitvah izvedenca), ostalim pa prepove. Pritožbena zatrjevanja, da toženka naj ne bi imela nikakršnega vpliva na vožnjo tovornih vozil, ki prihajajo na njeno dvorišče, kako slednja zavijajo in upoštevajo pravila cestnoprometnih predpisov, so tako neutemeljena.

10. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je le-to ugotovilo, da je toženka nasula gramoz na obcestno bankino in na tožničino njivo. Materialno dokazno breme za ugotovitev tega dejstva je bilo glede na relevantno določbo 99. člena SPZ na tožnici. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi v tem delu ni oprlo zgolj na izpovedbo priče A. A., predstavnika občine, ki je izpovedal, da gramoza ni nasula občina, ki je poskrbela le za cesto in bankino, pač pa tudi na dva dopisa z dne 25. 5. 2020 in 8. 9. 2020, s katerima je tožnica od toženke zahtevala odstranitev gramoza in prenehanje vznemirjanj z vožnjo (dokaza A4 in A5). Dodaten indic, ki kaže na to, da je gramoz nasula toženka, je bil tudi ta, da slednja v komunikaciji s tožnico v odgovoru na njen dopis z dne 25. 5. 2020, v dopisu z dne 16. 6. 2020 (dokaz B2) ni zanikala, da je gramoz nasula. Pravilna ugotovitev tega pravnorelevantnega dejstva je tako temeljila na indičnem sklepanju, ki je v naši pravni teoriji in sodni praksi dopustno v primerih dokazne stiske, in je v tem primeru pri meritornem odločanju dopusten tudi nižji dokazni standard.3 Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje moralo odločitvi po pravilu o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP.4

11. Da je bil gramoz nasut tudi na tožničino njivo in ne samo na bankino, pa izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je nepremičnina tožnice obremenjena z nasutim gramozom 1,50 pa vse do 1,90 m. Tudi če del tega v naravi predstavlja bankino, ki je po ugotovitvah sodnega izvedenca v tem delu ceste bila široka 0,80 m (str. 9 izvedenskega mnenja), preostanek še vedno sega v tožničino nepremičnino. Za to ni potrebna ugotovitev meje med bankino in tožničino nepremičnino, za kar se prav tako neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Sodišče prve stopnje pa se je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno opredelilo do poteka plinovoda in vknjižene služnostne pravice na nepremičnini tožnice in zaključilo, da slednje ne omejuje tožnice pri izvrševanju njene lastninske pravice z obdelovanjem tega zemljišča. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v celoti povzema in zavrača pritožbena zatrjevanja o tem, da navedeno predstavlja nezanemarljivo dejstvo.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožnici povrniti njene pritožbene stroške, ki kot potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) v skladu z Odvetniško tarifo (OT) obsegajo: 375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 odvetniških točk za materialne stroške, priglašene kot 2 % skupne vrednosti storitev, skupaj tako 382,5 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 229,50 EUR. Temu je treba prišteti še 50,49 EUR kot povračilo za 22 % DDV. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

15. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov postopka ni priznalo priglašenih 50 odvetniških točk za posvet s stranko, saj je ta postavka že zajeta v priznani nagradi za sestavo pritožbe.

1 Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str. 312 in 313. 2 Enako stališče je zavzeto tudi v sodbah VSL I Cp 2026/2020 z dne 1. 2. 2021, I Cp 830/2017 z dne 30. 8. 2017 in I Cp 1010/2014 z dne 4. 6. 2014. 3 Tako sklep VSRS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, sodba VSRS II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015 in sklep VSRS II Ips 182/2013 z dne 24. 4. 2014. 4 215. člen ZPP določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.