Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 857/2007

ECLI:SI:VDSS:2008:PDP.857.2007 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja znaki kaznivega dejanja tihotapstvo
Višje delovno in socialno sodišče
26. avgust 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala očitanega ravnanja, to je, da je tožnik pomagal izvrševati kazniva dejanja tihotapstva oziroma da je imel namen preostalim članom tihotapske skupine odstraniti ovire pri izvrševanju kaznivih dejanj. Zgolj na podlagi dveh telefonskih sporočil, prijateljskih odnosov in neuporabnih podatkov v operativnem poročilu še ni mogoče zaključiti, da je tožnik zagrešil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva. Poleg tega tudi tožena stranka ni podala ustreznih navedb niti ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, pri katerem konkretnem kaznivem dejanju tihotapstva naj bi bil udeležen, kdaj, kako oziroma katere podatke naj bi članom tihotapske skupine sporočil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe delno spremeni, tako da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 853,96 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (namesto od 9. 5. 2007) do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep G. št. 100-1455/006/13 z dne 3. 8. 2006 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. 10051-678/2006 z dne 6. 9. 2006 in ugotovilo, da tožniku na njuni podlagi delovno razmerje ni prenehalo (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da ga pozove nazaj na delo, mu za čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med temi izplača izpadlo plačo (pravilno: nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter mu povrne stroške postopka v višini 853,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2007 do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, če bi B.S. sporočal podatke o varovanju državne meje na morju z namenom omogočiti nemoten prenos tihotapskega blaga čez carinsko črto. Zoper njega, enako kot zoper preostale člane tihotapske skupine, so se konec maja 2006 pričeli ukrepi tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so bili stiki med tožnikom in B.S. pogosti in prijateljski. Srečevala sta se na različnih krajih, tožnik je prejemal raznovrstno blago ter B.S. opozarjal, da ga išče policija, ter mu govoril, kdaj in kje bodo potekale policijske kontrole, iz česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da sta sicer imela neobičajen odnos. Navedene ugotovitve je nadalje ocenilo kot indice ter zaključilo, da ni mogoče šteti za dokazano, da je tožnik sporočal urnike policijskih kontrol oziroma da je ravnal z namenom odstranitve ovir pri izvrševanju kaznivega dejanja. O svojem delu je tožnik poročal nadrejenim, ki so mu odobrili nadaljnje zbiranje informacij, in sestavil operativno poročilo. Slednje je bilo informacijsko prazno oziroma je vsebovalo le splošno znana dejstva in podatke, ki niso bili aktualni. Iz pričanja D.G. celo izhaja, da je šlo za zavajajoče informacije, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki ne velja le za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi postopkovnih kršitev, ampak je namenjen situacijam, ko upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnik je delal kot policist, pri svojem delu se je bil dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi glede na naravo njegovega dela materialno ali moralno škodovala toženi stranki. Zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje pomoči pri tihotapljenju in da je bil član kriminalne združbe, je tožena stranka povsem izgubila zaupanje vanj.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navedel je, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla le, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, zgolj obstoj utemeljenega suma pa ne predstavlja zakonitega odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obtožba pred kazenskim sodiščem še ne dokazuje, da je prekršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, niti ni mogoče na podlagi dejstva, da operativno poročilo ni vsebovalo uporabnih informacij, sklepati, da je bil povezan s tihotapsko skupino. Omenjenega poročila tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bilo zelo pomembno. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa ni utemeljen, ker niso podane okoliščine, ki bi objektivno omogočale takšno odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka – materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev sklepov, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2006 je vložil pravočasno pritožbo, kot je določeno v 3. odstavku 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji). Sodno varstvo pa je skladno z določbo 2. odstavka 25. člena ZJU uveljavljal v tridesetdnevnem roku od dneva vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena.

ZJU specialnih določb glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje, v 1. in 3. odstavku 154. člena ZJU pa glede načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev napotuje na subsidiarno uporabo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo 2. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka.

Tožnik je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, torej zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in zaradi naklepne ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka mu je očitala, da je B.S. posredoval uradne policijske podatke, ki so se nanašali na varovanje državne morske meje med Slovenijo in Hrvaško, ter s tem omogočil ne le njemu, ampak tudi preostalim članom tihotapske skupine, varno izvrševanje kaznivih dejanj. Prekršil naj bi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer naj bi imelo njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva po določbi 1. odstavka 255. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji) v povezavi s 27. členom KZ oziroma naj bi ravnal v nasprotju s prepovedjo škodljivega ravnanja, določeno v 35. členu ZDR.

Za dokaz utemeljenosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebovanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je tožena stranka predlagala zaslišanje priče kriminalista D.G., predvsem pa se je sklicevala na vsebino obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v ... z dne 25. 10. 2006, iz katere izhaja, da je podan utemeljen sum, da je tožnik kot policist pomagal B.S. in ostalim članom tihotapske skupine, tako da jim je pri določenih kaznivih dejanjih tihotapstva predhodno dajal koristne informacije o razporedu službe na Policijski postaji v ..., času izplutja in vplutja policijskih čolnov ter njihovi navzočnosti na morju, da pri tihotapljenju blaga ne bi bili odkriti. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila tožnik in B.S. prijatelja, se pogosto srečala in si izmenjala raznovrstno blago, da mu je tožnik po telefonu rekel „Čuj, policija te išče tam, ki je treba spucat mandrač.“, B.S. pa članu tihotapske skupine „Čuj, pa to, zdaj ko je policist, ni težav.“ Iz izpovedbe komandirja Z.D. in njegovega začasnega namestnika A.T. pa je povzelo, da je tožnik o svojem delu poročal nadrejenim in da je imel dovoljenje za nadaljnje spremljanje dejavnosti v zvezi s tihotapljenjem blaga. V mesecu maju 2006 je sestavil operativno poročilo, ki pa je bilo glede na pričanje D.G. informacijsko prazno.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanega ravnanja, to je, da je tožnik pomagal izvrševati kazniva dejanja tihotapstva oziroma da je imel namen preostalim članom tihotapske skupine odstraniti ovire pri izvrševanju kaznivih dejanj. Zgolj na podlagi telefonskega sporočila „čuj policija te išče“, navedbe „sedaj, ko je policist, ni težav“ (pri čemer niti ne vemo, na katerega policista se nanaša), prijateljskih odnosov in neuporabnih podatkov v operativnem poročilu še ni mogoče zaključiti, da je tožnik zagrešil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva. Predvsem tožena stranka ni podala ustreznih navedb niti ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, pri katerem konkretnem kaznivem dejanju tihotapstva naj bi bil udeležen, kdaj, kako oziroma katere podatke je članom tihotapske skupine sporočil. Tudi vložena obtožnica oziroma obstoj utemeljenega suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva, ne zadošča za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. V individualnem delovnem sporu je glede ugotovitve dejanskega stanja kot podlage za uporabo materialnopravnih pravil, določen višji dokazni standard verjetnosti, to je gotovost oziroma prepričanje. Utemeljen sum, da je bilo očitano ravnanje storjeno, sicer pomeni visoko stopnjo verjetnosti, o prepričanju v obstoj kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja kot visoki stopnji zavesti o resničnosti pravotvornih dejstev materialnega prava, ki predstavljajo podlago za zaključek o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa govorimo šele ob višji stopnji skladnosti subjektivne predstave z dejstvi, torej ko o resničnosti ne dvomi več noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. Gre za zavest o resnici, pridobljeni na podlagi dokazovanja.

Ker na podlagi dokazovanja v presojanem primeru ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik očitana ravnanja pomoči pri izvrševanju kaznivih dejanj storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tako tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 3. 8. 2006 ter sklepa Komisije za pritožbe in delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 6. 9. 2006 kot za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi bil institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi predviden le za primere, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita zaradi formalnih nepravilnosti uporabe določb ZDR. Kljub temu pa je odločitev, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pravilna. Skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. To pomeni, da možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni vnaprej izključena v nobenem primeru, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita (pa so podane okoliščine in interesi pogodbenih strank, ki onemogočajo nadaljevanje z delovnim razmerjem). Kljub temu pa pod navedene okoliščine in interese pogodbenih strank ne moremo šteti očitanega ravnanja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za kar se zavzema tožena stranka, saj bi tako delavec ob sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izgubil zaposlitev iz istih razlogov, za katere je bilo ugotovljeno, da ne morejo predstavljati utemeljenega odpovednega razloga oziroma obstoja in resničnosti, katerih delodajalec v sodnem postopku ni uspel dokazati. Glede na to, da drugih relevantnih navedb (razen sklicevanja na obtožbo, iz katere izhaja utemeljen sum, da je tožnik zagrešil kaznivo dejanje), na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obstoje okoliščine in interesi pogodbenih strank, zaradi katerih s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja, tožena stranka niti ni podala, je odločitev, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, pravilna.

Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu stroškov postopka uporabilo določbe ZPP (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP): tožniku je priznalo le utemeljeno priglašene stroške postopka in odločilo, da mu jih je po načelu uspeha v postopku dolžna povrniti tožena stranka. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko mu je prisodilo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje izpodbijane sodbe do plačila, saj ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev določene dajatve, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero naloži stranki izpolnitev. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 2. odstavkom 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o povračilu stroškov v drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, tako kot je razvidno iz izreka.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi predmetnega spora.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia