Jedro

Stranki sta medsebojno menjalno pogodbo sporazumno razdrli. Posledica razdrtja pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je dobila. Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (drugi in peti odstavek 132. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 38.031.623,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.212.826,20 SIT z obrestmi. Gre za vračilo kupnine po nični menjalni pogodbi, skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od dneva, ko je toženka prejela kupnino. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da listine in podatki v spisu dokazujejo, da je tožena stranka od tožeče na podlagi menjalne pogodbe z dne 18.9.1994 prejela denarni znesek 4.987.199 SIT dne 18.9.1994, prejela pa je tudi dve nepremičnini, vendar datum izročitve ni bil s strani tožeče stranke ne zatrjevan in ne dokazan. Tožena stranka je dokazovala, da vsaj do 11.1.1996 nepremičnin, do katerih je postala upravičena na podlagi menjalne pogodbe, ni prejela v posest. V opisanem procesnem položaju je sodišče prve stopnje sklenilo, da je zadeva zrela za odločanje in zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke. Neutemeljeno ni sprejelo zdravniškega opravičila z dne 29.5.2000 in ko je opravilo obravnavo ter zaključilo zadevo brez navzočnosti tožene stranke, je kršilo določbo prvega odstavka 5. člena ZPP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledica zavrnitve omenjenega dokaznega predloga je v tem, da je datum izročitve stanovanja in garaže toženi stranki ostal neugotovljen. Trditve tožene stranke o tej okoliščini so bile ocenjene kot pavšalne, kar ne drži, saj so bile dokumentirane z dvema listinama, podpisanima s strani tretjih oseb. Nanašale so se na dokazovanje datuma neupravičene pridobitve, kar je odločilno.

Glede na to so razlogi sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni oziroma v nasprotju z listinami, zaradi česar je v prvostopenjskem postopku prišlo do bistvene kršitev določb pravdnega postopka, določene v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče pa z izpodbijano sodbo ni saniralo nobene od navedenih kršitev. Poleg tega sta sodišči nepravilno ugotovili oziroma nepravilno obrazložili ugotovitev datuma zapadlosti tistega dela obveznosti tožene stranke, ki se nanaša na prejete nepremičnine. Terjatev iz neupravičene pridobitve nepremičnin ni čista denarna terjatev, zaradi česar je potrebno vrednost konkretne koristi, ki jo je dosegla tožena stranka, presojati v času odločanja o njej. Zaradi tega je vse, kar tožena stranka dolguje tožeči stranki na račun neupravičenega prejema nepremičnin, njuna dejanska protivrednost na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z nadomestilom za njuno uporabo po tržnih cenah za čas dejanske uporabe. To je vsa korist, ki jo je tožena stranka s prejemom omenjenih nepremičnin dosegla.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V uvodnem delu revizija razglablja o tem, kdaj sta po menjalni pogodbi z dne 18.9.1994 tožnika toženki izročila nepremičnini, kaj se je dokazovalo in kaj je po njenem dokazano, kar vse pomeni polemiziranje z dokazno oceno sodišča, kar pa predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kot bistveno kršitev določb 5. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tožena stranka okoliščino, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženke, čeprav je ta opravičila odsotnost z zdravniškim spričevalom; s tem je onemogočilo toženi stranki dokazovanje, da vsaj do 11.1.1996 zamenjanih nepremičnin ni prejela v posest. Datum izročitve stanovanja in garaže je tako ostal neugotovljen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje zdravniškega spričevala, ki naj bi opravičevalo toženkino odsotnost, ni sprejelo kot utemeljenega in pritožbeno sodišče se je s to oceno strinjalo. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da je zaslišanje toženke nepotrebno in da ostali dokazi omogočajo odločitev o zadevi. Pritožbeno sodišče je to potrdilo, ker je bilo dejansko stanje ustrezno ugotovljeno. Obe sodišči sta torej utemeljili nezaslišanje toženke zaradi odsotnosti. Na glavni obravnavi je bil navzoč pooblaščeni odvetnik toženke, tožena stranka je takrat in pred tem imela možnost, da se lahko o vsem izjavi, ni ji bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. V zvezi z zaslišanjem toženke kot stranke pa je kot odločilno poudariti, da tožena stranka vse do konca postopka na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja toženke kot stranke zaradi dokazovanja dneva izročitve nepremičnin toženki, kar je bistveni očitek tožene stranke nižjima sodiščema. Po 236. členu ZPP, ki se uporablja tudi za zaslišanje strank (263. člen ZPP), mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši, poprej navesti, o čem naj priča. Toženka pa je bila v tem postopku predlagana za zaslišanje kot stranka na list. št. 30 do 32 in 44 ter 45 zaradi dokazovanja drugih dejstev.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ponovno opredeljena kot 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi ni podana s tem, ko naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma v nasprotju z listinami. Kot to kršitev tožena stranka obravnava razne dokaze in zaključke dokazovanja o datumu neupravičene pridobitve, vendar očitek ni utemeljen, saj gre dejansko za nasprotovanje dokazni oceni. Sodba sodišča prve stopnje ima izčrpne in logične razloge, v katerih so obravnavani vsi relevantni dokazi, zato očitkov nejasnosti oziroma nasprotij ni mogoče sprejeti. Končno pa je še ugotoviti, da tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ni podana, saj ni z ničimer konkretizirana.

V okviru zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka zatrjuje, da terjatev iz neupravičene pridobitve nepremičnin ni čista denarna terjatev, zaradi česar tožena stranka dolguje tožeči stranki njuno dejansko protivrednost na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje skupaj z nadomestilom za njuno uporabo, ne pa obresti, ki bi tekle od izročitve nepremičnine. Tako stališče tožene stranke ni pravilno. Obe nižji sodišči sta odločili materialnopravno pravilno. Ugotovili sta, da je toženka dvakrat prodala oziroma odtujila isto nepremičnino in ocenili menjalno pogodbo med strankami kot nično. To izhodišče je delno materialnopravno zmotno. Obe sodišči namreč ugotavljata, da sta pravdni stranki med seboj dne 14.7.1999 sklenili sporazum, v katerem se je toženka zavezala vrniti vso kupnino in poravnati vse stroške ter škodo, ki je nastala v zvezi z menjalno pogodbo, torej sta medsebojno menjalno pogodbo sporazumno razdrli. Posledica razdrtja pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je dobila (drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 132. člena ZOR). Tako je odločilo tudi prvostopenjsko sodišče, sodišče druge stopnje pa odločitev potrdilo, pri čemer sta se ob ugotovitvi toženkine nepoštenosti pri sklepanju pogodbe oprli na smiselno enako določbo 214. člena ZOR v zvezi z 210. členom ZOR. Način vrnitve neupravičene pridobitve z vrnitvijo kupnine in s plačilom denarne koristi, ker vrnitev izročenih nepremičnin ni mogoča, je pravilen. Revizijsko sodišče zato nima pomislekov proti načinu ugotovitve zneska ter višini zneska, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v povračilo tistega, kar je prejela po razdrti menjalni pogodbi. Pri tem je kot osnova pravilno upoštevan v menjalni pogodbi določeni znesek kupnine 4.987.199 SIT in v menjalni pogodbi določena vrednost nepremičnin, ki jih je prejela tožena stranka (9.351.301 SIT). Glede na ugotovitve o dnevu izplačila oziroma izročitve nepremičnin, na katere je revizijsko sodišče vezano, so torej pravilno prisojene zakonske zamudne obresti od navedenega datuma dalje v kapitalizirani obliki, kar je računsko preizkusilo prvostopenjsko sodišče. Revizijski očitek, da bi smelo sodišče ugotoviti protivrednost nepremičnin na dan izdaje sodbe in le tak znesek prisoditi tožnikoma, pa je neutemeljen, saj se je v menjalni pogodbi določena vrednost nepremičnin, ki jih je prejela tožena stranka, štela kot kupnina, predvsem pa se v sporazumu med pravdnimi strankami dne 14.7.1999 vrednost nepremičnin izrecno tretira kot denarna kupnina, saj se je toženka zavezala, "da bo povrnila vso kupnino, sklenjeno z menjalno pogodbo". Sodbi ugotavljata, da je toženka prejeti nepremičnini nemudoma prodala tretji osebi, tako da ju ni mogoče vrniti, in je glede na prej navedeno enačenje dejanske kupnine in v nepremičninah izročene kupnine utemeljeno. Zato so za celotno kupnino, ki jo je v denarju in nepremičninah prejela toženka, nepremičnine pa takoj odtujila, pravilno prisojene zakonske zamudne obresti po petem odstavku 132. člena ZOR od dneva prejema plačila.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da niso podani uveljavljani revizijski razlogi, zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).