Jedro

Ponovna prodaja nepremičnine, na kateri je lastnik z izročitvijo v dejansko posest tretjim izgubil vsa lastninskopravna upravičenja, je v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu določbe 2. odst. 4. člena ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama znesek 38.031.623,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 1.212.826,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila. Hkrati je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke na plačilo uporabnine stanovanjske hiše v Ljubljani, v obdobju od 7.10.1994 do 8.7.1999 po 1.300 DEM mesečno, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila taks in naložilo M.L., da plača sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 150.000,00 SIT v štirih obrokih po 37.500,00 SIT. Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov, ki so navedeni v 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožena stranka je prepričana, da v spornem primeru ne obstaja nikakršna pravna ali dejanska podlaga za ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe z dne 28.9.1994. Gre za tipičen primer odgovornosti prodajalca za pravne napake stvari, ki je bila predmet prodaje (člen 508 ZOR). Meni, da je glede na pravnomočno sodbo v pravdnem postopku pod opr. št. I P 109/96 moč ugotoviti, da je šlo za primer prodaje tuje stvari. V skladu z določili 509. do 515. člena ZOR je imela tožeča stranka možnost od tožene stranke zahtevati, da predmet pogodbe - nepremičnino v primernem roku oprosti zahtevka tretjih oseb, v tem primeru M.Ž.. Tožeča stranka je imela kot kupec možnost uveljavljanja pravic pravnih napak v okviru 6 mesečnega roka po pravnomočno končanem sporu pod opr. št. I P 109/96. Tožeča stranka ni izkoristila navedenih zakonskih možnosti, zato je izgubila pravico do uveljavljanja pravnih napak. Sodišče je zmotno presodilo, da naj bi bila tožena stranka nepoštena pridobiteljica sporne nepremičnine. Iz vpogleda pravdnega spisa pod opr. št. I P 109/96 kaže ravno nasprotno, in sicer, da je bila tožena stranka ves čas zaključka tega pravdnega postopka v dobri veri, da pogodba z M.Ž. ni bila veljavno sklenjena, in da je torej veljavna menjalna pogodba s tožnikoma, ki je bila sklenjena 28.9.1994. Tožnika sta namreč v postopku pod opr. št. I P 109/96 zatrjevala, da je tožena stranka obvestila M.Ž. oz. njenega moža, da z njimi ne želi sklepati nikakršne pogodbe. Z njimi se je dogovorila za datum, ko naj pride po vračilo zneska 40.000,00 DEM, kar je bilo dokazano s tem, da je tega dne tudi dejansko naročila dvig navedene vsote v banki ter čakala na moža M.Ž., da pride po denar. Tožena stranka z M.Ž. ni kontaktirala in je za sporno pogodbo izvedela šele po vložitvi tožbe dne 1.10.1994, ko je pretekel rok za izpolnitev. Tožena stranka je imela pred sklenitvijo menjalne pogodbe le izvod nepodpisanega koncepta pogodbe z M.Ž. in je bila prepričana, da takšna pogodba ne more ustvarjati nikakršnih pravnih posledic. Enako naj bi izhajalo iz izpovedbe priče V.S., da od začetka julija do konca septembra ni več videla Ž. oziroma se ta ni oglasil. Revizijsko sodišče je priznalo veljavnost prodajni pogodbi, ki je bila pretežno izpolnjena. Navedeno naj bi kazalo, da je toženi stranki mogoče očitati nezadostno previdnost in nepoznavanje prava, česar pa nikakor ni mogoče enačiti s slabo vero in domnevno nepoštenostjo pri sklepanju menjalne pogodbe. Tožnika naj bi pred sklenitvijo menjalne pogodbe vedela za obstoj predhodnih dogovorov, saj jima je toženka pokazala osnutek kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni izvajalo nikakršnih dokazov v smeri ugotavljanja domnevne nepoštenosti tožene stranke, saj je zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ko ni ugodilo predlogu tožene stranke za preložitev obravnave. Tožena stranka se naroka ni mogla udeležiti zaradi poškodbe in pritožbi prilaga novo zdravniško potrdilo. Pooblaščenec tožene stranke je prejel pripravljalno vlogo tožeče stranke le 6 dni pred razpisano glavno obravnavo. Ker je zaradi poškodbe tožene stranke bila onemogočena priprava na glavno obravnavo, je tudi sam v zvezi z naknadnimi navedbami tožene stranke predlagal preložitev glavne obravnave. Meni, da bi bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja nujno potrebno njeno zaslišanje. Tožeči stranki sta kot stranska intervenienta v postopku P 109/96 izpodbijala obstoj predhodno sklenjene pogodbe ter poudarjala, da tožeča stranka ni imela veljavnega pravnega naslova za vselitev in pridobitev lastninske pravice. Meni, da ni razlogov, da je sodišče toženo stranko štelo za nepošteno pridobiteljico ob sklepanju sporne menjalne pogodbe. V skladu z določilom 214. člena ZOR bi bila tožeča stranka torej upravičena zahtevati vračilo kupnine z obrestmi le od dneva vložitve tožbenega zahtevka dalje. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena stranka prejela del kupnine po sklenjeni menjalni pogodbi v gotovini, del pa v obliki nepremičnin. Ob tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko tožena stranka vrne tožnikoma nepremičnini, ki ju je v naravi prejela po sklenjeni menjalni pogodbi. V primeru razdrtja bi bila namreč upravičena zahtevati vrnitev tistega, kar je po tej pogodbi izročila toženi stranki. Sodišče se je zadovoljilo zgolj s trditvami tožeče stranke, da je tožena stranka nepremičnini prodala, navedene okoliščine pa naj ne bi opravičevale uveljavljanja tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Od nedenarnega zahtevka ni moč uveljavljati zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke ter ni izvajalo dokazov glede možnosti vrnitve nepremičnin v naravi. Sodišče naj bi protislovno ugotovilo, da naj bi terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo šele 15.1.1999, ko naj bi imela tožnika razlog terjati vračilo. Ob taki ugotovitvi naj bi sodišče povsem nerazumljivo in v nasprotju z določili ZOR priznale tožečima strankama pravico do zamudnih obresti, ki naj bi tekle že od 28.9.1994. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja vtoževanih terjatev. S sporazumom z dne 14.7.1999 se je tožena stranka obvezala le, da bo tožnikoma poleg kupnine povrnila še stroške deložacije oziroma selitve, ki so tožnikoma nastali v zvezi s predhodnim sporom, ter škodo, ki je tožnikoma nastala zaradi deložacije na pohištvu oziroma predmetih v stanovanjski hiši. Meni, da bi tožena stranka ob podpisu sporazuma zapisala, če bi želela pripoznati kakršnekoli zamudne obresti in je omenjeni zahtevek zastaral v okviru triletnega zakonskega roka. Glede zamudnih obresti navaja, da tožnika do prejema sodbe Vrhovnega sodišča nista ničesar zahtevali, saj je bila tožena stranka prepričana, da bo menjalna pogodba med pravdnima strankama v celoti ostala v veljavi ter izpolnjena. Šele po prejemu sodbe sta se torej pravdni stranki pričeli pogovarjati o načinu in rokih vrnitve kupnine po sklenjeni menjalni pogodbi, pri čemer sta terjatve tožene stranke sporazumno preračunali v DEM in se torej tako dogovorili, da jima bo tožena stranka vrnila kupnino, preračunano po tečaju DEM, kot je bila določena v menjalni pogodbi in ob upoštevanju tečaja na dan vrnitve. Iz pravdnega spisa tudi izhaja, da sta bila tožnika J.K. in M.K. tudi ustrezen čas pred sklenitvijo sporne menjalne pogodbe seznanjena s tem, da se je toženka glede prodaje nepremičnine pogovarjala z Ž.. Obe pravdni stranki naj bi bili prepričani, da dogovor z M.Ž. ni bil veljavno sklenjen. Tožnik je po sklenjeni menjalni pogodbi izročil toženi stranki v posest stanovanje in garažni boks v Ljubljani v mesecu januarju 1996, s 14-mesečno zamudo glede na določila menjalne pogodbe, pri čemer naj bi ji pred izročitvijo v posest povedal, da se je prepričal o uspehu v pravdi. Omenja prijavo Policijski postaji z dne 16.1.1996 o vlomu v navedeno stanovanje, ki naj bi izkazovala, da se tožnik v mesecu januarju 1996 ne bi obrnil na upravitelja, če bi bile resnične trditve tožnikov, da sta omenjeno stanovanje izročila toženi stranki. Enaka dejstva izhajajo tudi iz pisnega opomina pred tožbo družbe M.d.o.o. z dne 4.2.1996 Sklicevanje izpodbijane sodbe na prijavo prebivališča, kot izhaja iz osebne izkaznice tožnice, naj bi bilo nerelevantno in zmotno. Po mnenju tožene stranke je namreč znano, da prijava stalnega prebivališča ni dokaz o dejanskem bivanju. Nadalje pojasnjuje, da je pri sedanjem Telekomu Slovenije bil podpisan sporazum o menjavi telefonskih priključkov, po katerem je bil M.L. dodeljen telefonski priključek v stanovanju na P. trgu, v zameno pa je tožena stranka plačala V.S. vrednost njenega priključka v njenem novem stanovanju. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke na povračilo koristi, ki sta jih tožnika uživala v času uporabe stanovanjskih prostorov po sklenjeni menjalni pogodbi. Tožnika sta brez kakršnegakoli nadomestila uporabljala hišo na B. ulici za dobo 58 mesecev, prav tako pa je po sklenitvi sporne menjalne pogodbe brezplačno uporabljala še stanovanje na P. trgu, in sicer do januarja 1996. Meni, da je zaradi neuporabe nepremičnine tožena stranka upravičena uveljavljati od tožeče stranke regres v višini ekonomske najemnine za dve stanovanji in kletno stanovanje, kar je izkazano s predložitvijo sporazuma. Zgolj ob upoštevanju uporabnine za uporabo stanovanjske hiše pa znaša nasprotna terjatev tožene stranke znesek v približno enaki višini. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo predlog tožene stranke, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. Toženka poudarja, da se obvestilo davčne uprave o višini katastrskega dohodka nanaša na stanovanjsko hišo na B. ulici 14 v Ljubljani, ki je bila predmet sporne menjalne pogodbe. Tožena stranka navedene nepremičnine nima v zakupu in tudi ne pridobiva nikakršnega dohodka. Toženka prejema cca. 87.000,00 SIT neto pokojnine ter zatrjuje, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oziroma njena družina. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnika nista odgovorila na vročeno pritožbo. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da niso podani uveljavljani in ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 38.031.623,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje do plačila. Za obravnavanje spora je uvodoma rečeno pomembno izhodišče sodišča prve stopnje: da je pravdna zadeva nadgradnja pravnomočno zaključene zadeve, opr. št. I P 109/96, v kateri je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka M.Ž. kot kupec uspela s tožbo zoper toženo stranko M.L. kot prodajalko na ugotovitev veljavnosti prodajne pogodbe z dne 27.7.1994, katere predmet je bila ista nepremičnina na naslovu B. ulica (dalje: hiša), ki je bila pozneje predmet menjalne pogodbe z dne 28.9.1994. Strinjati se je tudi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, s katero je v razlogih zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke na plačilo uporabnine hiše za čas od 7.10.1994 do 8.7.1999 po 1.300 DEM mesečno. Neutemeljene so ponovne trditve pritožnice o upravičenosti pobotnega ugovora. Za vtoževano obdobje tožena stranka ni imela več pravnega naslova za povračilo koristi od tožnikov. Pravnomočna sodba v zadevi opr. št. 109/96 je vzdržala v veljavi prodajno pogodbo, po kateri je dne 27.7.1994 M.Ž., ki je pozneje začela izvrševati na hiši tudi posest, postala lastnica hiše, s čimer je bila tudi veljavno odvzeta aktivna legitimacija toženi stranki za postavljeni pobotni ugovor. Sodišče druge stopnje ne sledi naziranju tožene stranke o tem, da sodišče ni imelo nobene pravne ali dejanske podlage za ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe z dne 28.9.1994. Zlasti pa v obravnavanem primeru niso uporabljive določbe o odgovornosti prodajalca za pravne napake po določbi 508. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (in ostalih do 515. člena ZOR), ki varuje kupca po prodajni pogodbi in določa obvezo prodajalca v primeru, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, pri čemer to pravilo ne more veljati za dvojno prodajo iste stvari oziroma poznejšo menjavo prej prodane (drugima kupcema) iste stvari. Tožena stranka je z isto nepremičnino razpolagala pri dveh pravnih poslih, enkrat, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju s stvarnopravno pravico razpolaganja. Brez ustrezne dejanske podlage ostanejo tako citirana določila ZOR o razdrtju pogodbe z dne 28.9.1994, nanašajoč se v pritožbi na sočasno vračanje že prejetih nepremičnin po menjalni pogodbi, in ki jih tožena stranka nima več v posesti, saj gre za njeno absolutno neveljavnost, ki jo pravilno narekuje prvostopna razlaga ničnostne sankcije prvega odstavka 103. člena ZOR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je v času sklepanja menjalne pogodbe dne 28.9.1994, ko je tožena stranka tožečima zagotavljala, da je lastnica hiše, to že prodala M.Ž. (27.7.1994), od katere je prejela tudi delno plačilo. Sodišče prve stopnje je oprlo svoje razloge na ugotovitve v spisu, opr. št. I P 109/96, kjer je nenazadnje tudi revizijsko sodišče poudarilo, da je neoblično sklenjeno pogodbo z dne 27.7.1994 pretežno realizirala zlasti tožena stranka M.L., ki je dne 8.8.1994 z izročitvijo ključev in gradbenega načrta prvotnim kupcem izročila nepremičnino v posest. Ne gre za osamljen primer v sodni praksi, ki posledično odkazuje na ničnost druge (menjalne) pogodbe, saj je ponovna (iz)menjava oziroma dvakratna prodaja nepremičnine, na kateri je lastnik z izročitvijo v dejansko posest tretjim izgubil vsa lastninskopravna upravičenja, v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; v prepovedanem pravnem položaju se je tako tožena stranka, po opravljenih konkludentnih dejanjih prve prodaje, v slabi veri znašla že v fazi stavljenja ponudbe tožnikoma na sklenitev menjalne ponudbe. Ob takem težišču dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki v tej smeri gradi na izkazani nedobrovernosti tožene stranke, in spremlja pravno usodo konvalidirane prodajne pogodbe (za nazaj), se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica, in v smislu določbe 214. člena ZOR v zamudi z vračilom, že od dne prejetja kupnine po nični menjalni pogodbi v vrednosti 14.338.500,00 SIT, katero sta tožnika v tej pravdi v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPP obračunala z zakonitimi zamudnimi obrestmi v kapitalizirano glavnico na dan vložitve tožbe. Ob tem se namreč pokaže, da sta tožnika ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do zamudnih obresti od zneska kupnine od dne 28.9.1994, ko je bil dan toženki na razpolago, medtem ko neodvisno od tega, sporazum z dne 14.7.1999, s katerim je toženka zatrjevano pripoznala neobrestovano glavnico, pomeni lahko le pretrganje zastaranja v smislu določbe 387. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, potem ko je ugotovilo, da je bila tožba vložena dne 19.11.1999, dobre štiri mesece po ponovnem začetku zastaranja. Tudi sodišče druge stopnje ne sledi toženkinim navedbam o tem, da sta ji tožnika prepustila v posest menjani nepremičnini na P. trgu šele januarja 1996. Ob že sprejeti dokazni oceni se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožnikoma, da je toženka prejeti nepremičnini (stanovanje in garažo) takoj po izmenjavi, ko ju je prejela v posest, vnovčila. Okoliščine, ki naj bi dozdevno kazale na omenjeni časovni zamik pri izročitvi nepremičnin toženki (obvestilo upravitelju, plačevanje telefonskega priključka, opomin pred tožbo družbe M.d.o.o.) ostajajo glede na določen obseg dokazovanja (glej dokazni sklep) na ravni brezpredmetnih trditev ter so dejansko pavšalnega pomena ob neizpodbijanem dejstvu, da je tožena stranka le-te prodala tretjim, ko je hkrati po nični menjalni pogodbi neupravičeno razpolagala s kupnino, s čimer je bila tako na nepravi način okoriščena še na račun vrednosti menjanih nepremičnin. Končno je neutemeljena tudi graja pritožnice, da je sodišče prve stopnje storilo očitano bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, ki je bila pravilno vabljena na narok z dne 5.6.2000. Kljub predložitvi zdravniškega potrdila tožena stranka ni navedla relevantnega razloga za njen izostanek, zaradi česar sodišče druge stopnje sprejema argumente sodišča prve stopnje, ki je sprejelo meritorno odločitev na podlagi ostalih dokazov. Pritožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST. Ob tem je smiselno upoštevna tudi določba drugega odstavka 169. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 168. člena ZPP, po katerem lahko sodišče dovoli obročno plačilo, če stranka ne bi zmogla plačila v enem obroku in ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse. S tem v zvezi se sodišče druge stopnje pridružuje sodišču prve stopnje. Navkljub pavšalnim trditvam o tem, da se višina katastrskega dohodka nanaša na nepremičnino, ki je bila predmet menjalne pogodbe, so podatki o njeni pokojnini, dveh članih skupnega gospodinjstva, od katerih je enega prijavila kot davčno olajšavo, dovolj nazorni, da glede na njen premoženjskopravni položaj sodišče ni ugodilo njenemu predlogu, temveč je taksno obveznost razdelilo na obroke; tako, da s plačilom posamičnega obroka v znesku 37.500,00 SIT toženki še vedno ostane dovolj sredstev za preživljanje sebe in njene družine. Sodišče druge stopnje ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in je po določbi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.