Jedro

Tožnik je navajal, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji oziroma takoj po prihodu v Slovenijo zato, ker ni bil seznanjen, da za tako zaščito lahko zaprosi. Ta izjava je bila po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenjena kot neverodostojna, saj bi tožnik v treh mesecih po odhodu iz matične države lahko poizvedel o možnosti mednarodne zaščite pred zatrjevano diskriminacijo s strani hrvaških pravosodnih organov. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnikovo ravnanje kaže, da Republika Slovenija zanj ni bila ciljna država, na kar kaže tudi njegova navedba, da je prišel v Republiko Slovenijo le zato, da bi si uredil dokumente, nato pa odšel nazaj v Italijo, kjer je že bival tri mesece. Zato je utemeljeno sklepanje tako tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po nastanitvi v centru za tujce, zaprosil za zaščito zato, da iz države ne bi bil prisilno odstranjen in izročen Republiki Hrvaški. S tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-80/2012/2(135-12) z dne 24. 4. 2012. S tem sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov za omejitev gibanja, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 18. 4. 2012 do 18. 7. 2012. Tožniku je z izpodbijanim sklepom gibanje omejila iz razlogov iz 5. in 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa. Tožnik ni prišel v Slovenijo zato, da zaprosi za mednarodno zaščito, temveč iz drugih razlogov, za mednarodno zaščito je zaprosil tudi zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, ob prihodu v Slovenijo pa ni v najkrajšem možnem času izrazil namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v celoti, pri tem pa ne navedene pritožbenih razlogov. Podrobno navaja, zakaj niso podani razlogi iz 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Tožena stranka se niti ni opredelila do tožnikove navedbe, da ni vedel, da ima možnost zaprositi za mednarodno zaščito in zato seveda tudi ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. Mednarodna zaščita ni splošno znan pojem, kot to navaja sodišče prve stopnje. Zato je treba presoditi od primera do primera, ali je nepoznavanje postopkov mednarodne zaščite opravičljivo ali ne. Prošnje za mednarodno zaščito ni vložil zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države, pač pa ravno zato, da bi v Sloveniji dobil mednarodno zaščito in preprečil odstranitev v državo, kjer so mu kršene človekove pravice. Pa tudi sicer mu je bil ukrep omejitve gibanja izrečen le ustno in je prejel pisni sklep šele nekaj dni po nastanitvi v centru za tujce.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se bivanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče v primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. V obravnavanem primeru je bil tožnik prijet 16. 4. 2012, v Republiko Slovenijo pa je prišel po lastni navedbi 14. 4. 2012 brez veljavnega osebnega dokumenta, in sicer iz Italije, kjer naj bi prebival tri mesece. Tožnik je sicer navajal, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji oziroma takoj po prihodu v Slovenijo zato, ker ni bil seznanjen, da za tako zaščito lahko zaprosi. Ta izjava je bila po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenjena kot neverodostojna, saj bi tožnik v treh mesecih po odhodu iz matične države lahko poizvedel o možnosti mednarodne zaščite pred zatrjevano diskriminacijo s strani hrvaških pravosodnih organov. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklenilo, da je iz tožnikovega ravnanja mogoče sklepati, da je vložil prošnjo z namenom, da bi onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnikovo ravnanje kaže, da Republika Slovenija zanj ni bila ciljna država, na kar kaže tudi njegova navedba, da je prišel v Republiko Slovenijo le zato, da bi si uredil dokumente, nato pa odšel nazaj v Italijo, kjer je že bival tri mesece. Zato je utemeljeno sklepanje tako tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po nastanitvi v centru za tujce, zaprosil za zaščito zato, da iz države ne bi bil prisilno odstranjen in izročen Republiki Hrvaški. S tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Ker pritožba nima pritožbenih razlogov, se je Vrhovno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, omejilo le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava in, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb ZPP iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem preizkusu je Vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba z navedenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka ni obremenjena, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZMZ.

10. Ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.