Jedro

Tožnik ni prišel v Slovenijo zato, da zaprosi za mednarodno zaščito, temveč iz drugih razlogov; izvorne države ni zapustil zato, ker bi potreboval zaščito. Za mednarodno zaščito je zaprosil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo, česar pa ni storil niti dne 14. 4. 2012, ko je bil prijet s strani policije niti takoj po prihodu v Center za tujce v Postojni, ampak šele 16. 4. 2012, medtem ko bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito.

Pri presoji utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja se preverja zgolj to, ali so podani razlogi za omejitev gibanja, v tem postopku se torej ne odloča o tem, ali bo tožnik odstranjen na Hrvaško. Šele v postopku o reševanju prošnje za priznanje mednarodne zaščite se bo ugotavljalo, ali je tožnik na Hrvaškem dejansko preganjan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 18. 4. 2012 od 14:15 ure do 18.7.2012 do 14:15 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 18. 4. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na razloge za omejitev gibanja iz 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožnik je vložil prošnjo šele 16. 4. 2012. Dne 14. 4. 2012 pa je brez veljavnega osebnega dokumentna prišel iz Italije v Slovenijo na obisk k svojemu stricu. Trdi, da so mu dokumente ukradli med njegovim bivanjem v Italiji. Iz policijske depeše izhaja, da tožnik izginotja dokumentov ni prijavil pristojnim organom. V depeši je tudi navedeno, da ga je policija želela legitimirati, a ni imel osebnih dokumentov in je bil to razlog, da so ga nastanili v Centru za tujce. Povedal je, da je v Slovenijo prišel z namenom, da obišče strica in si v Mariboru uredi nove osebne dokumente in se potem vrne nazaj v Italijo k svojim sorodnikom. Iz navedenega izhaja, da ni prišel v Slovenijo zato, da zaprosi za mednarodno zaščito, temveč z željo, da si uredi kakšen osebni dokument za svoje nemoteno bivanje v Italiji pri sorodnikih in da izvorne države ni zapustil zato, ker bi potreboval zaščito. Iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem pravnomočno obsojen zaradi več tatvin avto radijev. V Republiki Hrvaški je razpisana lokalna tiralica, saj bi moral biti tožnik v zaporu še tri leta. V prošnji je navedel, da je mnenja, da je dobil tako dolgo zaporno kazen zaradi tega, ker je po narodnosti Rom. Navedel je, da mednarodno zaščito zahteva predvsem zaradi tega, ker se ne želi vrniti na Hrvaško in tam odslužiti svoje zaporne kazni. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi odložil odstranitev na Hrvaško, kjer je pravnomočno obsojen. Iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo. Tega pa ni storil dne 14. 4. 2012, ko je bil prijet s strani policije niti takoj po prihodu v Center za tujce v Postojni, ampak šele 16. 4. 2012, ko je napisal lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Resnično ogrožena oseba bi nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito, ne pa da je ilegalno prehajala državne meje. V konkretnem primeru je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil dne 14. 4. 2012 v stalnem stiku s policisti, in sicer ob prijetju s strani policistov, kot tudi od nastanitve v Centru za tujce naprej. Tožnik pa bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Italiji, kjer je bival tri mesece, a tega ni storil. Tožena stranka ugotavlja, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bi bilo upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo. Tudi sam navaja, da prosi za mednarodno zaščito zato, ker ne želi odslužiti zaporne kazni na Hrvaškem. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja iz 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. V konkretnem primeru zlorabe postopka ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi ga tožena stranka nastanila v kateremkoli drugem oddelku azilnega doma, bi lahko tožnik brez težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom in tako toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da sem jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi organu onemogočilo meritorno odločanje o njegovi prošnji. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegove navedbe kažejo na begosumnost, zato meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite. Pri tej odločitvi je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal v Italiji.

Tožnik v tožbi navaja, da je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite povedal, da ni že prej podal prošnje zato, ker ni vedel za obstoj instituta azila. Do tega argumenta pa se tožena stranka ni opredelila. Morala bi se do tega opredeliti bodisi v smislu, da tožniku ne verjame, bodisi v smislu, da mu verjame. Pri tem bi morala upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in tako ugotoviti, ali je bila domnevna zamuda pri vložitvi prošnje opravičljiva ali ne. Razen tega prošnja ni bila vložena prepozno, saj zakon nikjer ne določa, da bi bilo potrebno besedno zvezo „v najkrajšem možnem času“ tolmačiti kot takoj ob prijetju s strani policije ali pa še isti dan po prijetju policije. Tožnik je prošnjo vložil takoj, ko je za to možnost izvedel. Tožnik v času bivanja v Italiji pred prihodom v Slovenijo nikoli ni prišel v stik z italijanskimi oblastmi, zato v Italiji ni izvedel za azil in tam ni vložil prošnje. Šesta točka prvega odstavka 55. člena ZMZ pa se ne nanaša na prosilčevo situacijo. Tožnik namreč poskuša preprečiti odstranitev (izročitev) državi, za katero navaja, da je tam preganjan zaradi svoje narodnosti. Ugotoviti, ali so prosilčeve trditve resnične in prosilca obvarovati pred odstranitvijo, pa je prav namen ZMZ. Tožnik je pri podaji prošnje navedel, da je bil v kazenskem postopku na Hrvaškem diskriminiran. Šele, ko bo postopek za mednarodno zaščito izveden, bo mogoče odgovoriti na vprašanje o tem, ali je v konkretnem primeru odstranitev tujca na Hrvaško dopustna ali ne. Hrvaška je bila že obsojena zaradi diskriminacije nad Romi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Tolmačenju tožene stranke, da naj bi bila vložitev prošnje za mednarodno zaščito v tem primeru zloraba postopka mednarodne zaščite, ni mogoče slediti. Tožnik je bil pozvan, naj pridobi kazensko-pravno dokumentacijo iz svoje zadeve. Šele po preučitvi kazenske oziroma kaznovalne prakse v hrvaških kazenskih postopkih bo tožena stranka lahko zaključila, da je prošnja za mednarodno zaščito neutemeljena. Do takrat pa tožena stranka nima razlogov za takšno domnevo in ne more tožniku omejevati gibanja. Sicer pa ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ni upravičen, saj za izrek takega ukrepa ne zadostuje zgolj ugotovitev, da so podani razlogi oziroma dejstva, zaradi katerih je mogoče gibanje omejiti in razen tega je pred vsakim posegom potrebno ugotoviti tudi, ali ni mogoče enakega namena doseči še s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. V tožnikovem primeru sploh ne gre za zavajanje in zlorabo postopka, v konkretnem primeru pa bi bilo mogoče prisotnost tožnika zagotoviti tudi na drug način, brez posega v prosilčevo pravico do svobode gibanja. Tožnik je verodostojno pojasnil, zakaj ni že prej vložil prošnje za mednarodno zaščito, poleg tega je verodostojno opisal, zakaj je zapustil Hrvaško, pa tudi svojo pot od dne, ko jo je zapustil. Sklep tožene stranke, da je tožnik begosumen in da je edini način, da se z omejitvijo gibanja zagotovi njegova prisotnost, je napačen. Razen tega bi moral biti pisni odpravek sklepa v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ izdan v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa, tožniku pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni. Pisni odpravek sklepa bi moral biti izdan do 20. 4. 2012, iz samega pisnega odpravka pa izhaja, da je bil izdan 24. 4. 2012. Sklep je tudi iz tega razloga nezakonit. Tožnik predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Na glavni obravnavi je tožeča stranka k tožbi še dodala, da tožnik prihaja iz Hrvaške in da je za osebe, ki so od tam, manj verjetno da poznajo institut azila V Slovenijo je prišel zato, da bi si uredil dokumente, kar je delovanje v smeri zaščite v tujini, le da ni vedel, kako ti postopki potekajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 5. 2012 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je v Slovenijo prišel iz Italije. V Italiji še ni vedel za možnost zaprositi za azil, to je izvedel šele v Sloveniji v Centru za tujce in to je tudi razlog, zakaj ni takoj zaprosil za azil. Za možnost prositi za azil mu je povedal neki Maročan v Centru za tujce. V Italijo se je iz Hrvaške pred tem pripeljal z avtobusom in takrat je še imel dokumente. V Slovenijo je odšel zato, ker so ga povabili bratranci, ki imajo hišo v Tuheljskih toplicah. Klicali so ga v Ljubljano, kjer je v zaporu oče. V Slovenijo je prišel brez dokumentov, ker so mu jih ukradli, ko je bival pri stricu v Italiji, okradel ga je nekdo iz družine in zato ni kraje v Italiji prijavil policiji. Iz Hrvaške ni poskušal dobiti osebnih dokumentov, dogovoril pa se je, da mu bo sestra poslala potrdilo o državljanstvu in rojstni list. Ko so ga prijeli policisti, ni omenil svojih problemov na Hrvaškem in da je za njim razpisana lokalna tiralica, ker ga to niso spraševali, le poslali so ga v Center za tujce in niso mu povedali, da ga bodo deportirali. V Centru za tujce je tretji ali četrti dan prišel k njemu nek fant iz Tunizije, katerega ni razumel, nakar je vzel nožič in grozil, da se bo porezal in rekel, da mu je tožnik to storil, samo zato, da ne bi dobil azila.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu v prvem odstavku med drugim določa, da se lahko prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je med drugim to potrebno tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2. ali 3. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

V obravnavani zadevi tudi po mnenju sodišča obstajata razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. V 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ je določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko je v 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče sledi sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja teh dveh razlogov, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz vsega navedenega izhaja, da tožnik ni prišel v Slovenijo zato, da zaprosi za mednarodno zaščito, temveč iz drugih razlogov ter da izvorne države ni zapustil zato, ker bi potreboval zaščito. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo, kar pa ni storil niti dne 14. 4. 2012, ko je bil prijet s strani policije niti takoj po prihodu v Center za tujce v Postojni, ampak šele 16. 4. 2012, medtem ko bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil dne 14. 4. 2012 v stalnem stiku s policisti, in sicer ob prijetju s strani policistov, kot tudi od nastanitve v Centru za tujce naprej, razen tega pa bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Italiji, kjer je bival tri mesece, a tega ni storil. Po mnenju sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bi bilo upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo. Sodišče tudi soglaša s stališčem tožene stranke, da če bi bil nastanjen v kateremkoli drugem oddelku azilnega doma, bi lahko tožnik brez težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije.

Glede tožbenega očitka, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikove navedbe o tem, zakaj je podal prošnjo za mednarodno zaščito šele 16. 4. 2012 in ne prej, sodišče meni, da to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo potrebno zaradi tega sklep odpraviti. Tožnik je pri podaji prošnje zares navedel, da ni vedel, da obstaja institut azila in to navedel kot razlog za zamudo. To je povedal tudi na zaslišanju na sodišču. Vendar pa sodišče meni, da zaradi tega še vedno obstaja sum, da je podan razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to pa iz razloga, ker je splošno znano, da lahko kdorkoli, ki meni, da je v svoji izvorni državi preganjan, v drugi državi prosi za azil, saj je pojem azila tako splošno znan pojem, da praviloma skoraj nikomur ni neznan. Iz navedenega razloga sodišče ne more upoštevati tega razloga kot opravičljivega za zamudo zaradi pozneje vložene prošnje.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, iz katere smiselno izhaja, da je prošnja bila dejansko vložena v najkrajšem možnem času, ne more pa se strinjati zato, ker tožnik niti ob prijetju s strani policistov ni izrazil želje po vložitvi prošnje, niti ob nastanitvi v Centru za tujce dne 14. 4. 2012, ampak šele 16. 4. 2012. Ravno tako pa prošnje ni podal že prej, ko je bival v Italiji. Sodišče ne more upoštevati tožbene navedbe, da v Italiji nikoli ni prišel v stik z italijanskimi oblastmi in da zato ni izvedel za azil in tam ni vložil prošnje. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, meni, da azil tožniku ne more biti neznan institut in bi moral vsak prosilec, ki meni, da je preganjan, sam iskati stik z predstavniki oblasti.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da se razlog iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne nanaša na tožnikovo situacijo. Pri tem razlogu gre pri taki opredelitvi, kot je določena v zakonu, za to, da nekdo vloži prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, pri čemer ni nikjer v tem določilu določeno, v katero državo naj bi bil prosilec odstranjen, ampak je zgolj govora o odstranitvi. Pri presoji utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja se preverja zgolj to, ali so podani razlogi za omejitev gibanja in v tem postopku se ne odloča o tem, ali bo tožnik odstranjen na Hrvaško, saj v izreku sklepa o omejitvi gibanja to nikjer ni navedeno. Šele v postopku o reševanju prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa se bo ugotavljalo, ali je tožnik na Hrvaškem dejansko preganjan. V postopku o omejitvi gibanja se ne odloča o odstranitvi tožnika na Hrvaško. Tožbene navedbe o tem, da bo šele po preučitvi kazenske oziroma kaznovalne prakse v hrvaških kazenskih postopkih možno zaključiti, ali je prošnja za mednarodno zaščito tožnika (ne)utemeljena, po mnenju sodišča niso povezane s postopkom, v katerem se preverja zakonitost sklepa o omejitvi gibanja, saj je to že stvar odločitve o sami prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

Sodišče tudi meni, da tožena stranka tožniku ni omejila gibanja zgolj zaradi obstoja zakonsko določenih okoliščin in da toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi prezrla ugotavljanje, ali ni mogoče enakega namena doseči s kakšnim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. Tožena stranka je v sklepu dovolj podrobno pojasnila, zakaj je bilo potrebno tožniku gibanje sploh omejiti oziroma zakaj ga je bilo potrebno omejiti na objekt Centra za tujce, saj je navedla, da če bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi lahko brez težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije in bi tako toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. To pa ni v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila, da je najpomembneje prosilcem zagotoviti osnovno oskrbo in zaščito, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da je v obravnavani zadevi edini način ta, da se z omejitvijo gibanja zagotovi tožnikova prisotnost v času postopka mednarodne zaščite.

Glede tožbenega očitka, da je bil prepozno izdan pismeni sklep o omejitvi gibanja, pa sodišče meni, da to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti. Iz zapisnika o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja izhaja, da je bil tožnik 18. 4. 2012 ustno seznanjen z ukrepom o omejitvi gibanja, v njem je tudi navedeno, da bo v roku 48 ur izdan pisni odpravek sklepa. V ZMZ sicer res piše, da se pismeni sklep izda v 48 urah od ustnega izreka sklepa (četrti odstavek 51. člena ZMZ), pismeni sklep je bil dejansko izdan 24. 4. 2012 in ne 20. 4. 2012. Ne glede na navedeno, pa je pravna podlaga za omejitev gibanja obstajala od izreka ustnega sklepa dalje, saj je v samem sklepu navedeno, da omejitev gibanja velja od 18. 4. 2012 dalje, torej od ustnega izreka sklepa.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.