Jedro

Upoštevaje, da je tožena stranka pravna oseba, je za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje. Iz tega razloga za začetek teka roka ne zadošča, da je bil z nekaterimi dejstvi seznanjen eden izmed članov poslovodstva, ampak je rok začel teči, ko je poslovodstvo tožene stranke prišlo do prepričanja o obstoju razloga za podajo odpovedi in o storilcu , kar je bilo, ko ga je prej omenjeni član s tem seznanil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 nezakonita, tako da se razveljavi, in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, da v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 5. 4. 2008 do 31. 5. 2008 (2. točka izreka), da obračuna bruto nadomestilo plače v višini 3.307,35 EUR, od bruto zneska 1.603,92 EUR odvede davke in prispevke ter izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2008 do plačila, od bruto zneska 1.703,43 EUR pa odvede davke in prispevke ter izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2008 do plačila (3. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa v višini 114,33 EUR, odvede davke in prispevke ter izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne stroške predhodnega postopka v višini 165,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.342,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (6. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so razlogi med seboj v nasprotju, tako da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Odločitev, ki temelji na presoji, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da v sodnem postopku ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, je zmotna. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, subjektivni rok za podajo odpovedi ne začne teči z nastankom razloga za odpoved ali s seznanitvijo z indici, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, ampak šele z ugotovitvijo razloga za odpoved in storilca. Tek roka je odvisen od vedenja delodajalca. V konkretnem primeru je treba upoštevati specifičnost kršitve, ki je ni enostavno ugotoviti. Rok za podajo odpovedi zato ni začel teči z dnem, ko je Z.S. A.P. sporočil, da je prejel sporne dokumente (kot naj bi izpovedala priča Z.S., kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je za razlog za odpoved izvedela šele, ko je ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni mogoče. Pred 30. 1. 2008 se je seznanila le s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja tožnika v zvezi z Navodili za ... in Navodili za ..., sprožila je disciplinski postopek. Šele s pisno izjavo Z.S., ob primerjavi svojih dokumentov z dokumenti družbe R. (R.), s preverjanjem možnosti povezanosti tožnika in po prejemu mnenja glede pomena in nastanka navodil, je izvedela za razlog za odpoved. Tedaj je uvedla postopek odpovedi. Slednje je mogoče razbrati iz vabila na zagovor, odpovedi in izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, predvsem iz izpovedi prič I.H., A.P. (članov poslovodstva tožene stranke) in J.P. (ki je bil pooblaščen za vodenje postopka odpovedi). Nenazadnje takšen zaključek potrjuje opis disciplinskih kršitev v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, kjer dokumenti, ki so zajeti v odpovedi, niso omenjeni. Tožena stranka tedaj za te dokumente še ni vedela, sicer bi jih vključila v disciplinski postopek oziroma bi začela s postopkom odpovedi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je sklepalo, da je A.P. nekaj dni pred 30. 1. 2008 vedel za dokumente družbe R., ki so predmet odpovedi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A.P. pred izjavo vedel za sporne dokumente in za dejstvo, da je kot avtor naveden tožnik. Tedaj dokumentov še ni prejel, tako da jih ni mogel primerjati z dokumenti tožene stranke. Prav tako tedaj še ni prejel mnenja strokovnjakov o pomenu navodil za opravljanje dejavnosti tožene stranke in o verjetnosti, da je tožnik sodeloval pri izdelavi, shranjevanju ali prenosu. Niti A.P. niti ostali člani poslovodstva tožene stranke, ki so poleg generalnega direktorja, ki je bil edini upravičen za samostojno zastopanje, skupno upravičeni zastopati toženo stranko, niso mogli brez konkretnih podatkov in mnenj ter pregleda dokumentov ugotoviti ne razloga za odpoved ne storilca. Tožnik na zagovoru ni navedel razloga, zakaj je družba R. (oziroma njihov predstavnik I.N.) posredovala dokumente, na katerih je navedeno njegovo ime (oziroma označba tožene stranke). Njegov zagovor, da je mogoče navedbo avtorja spreminjati, ni prepričljiv, sodišče prve stopnje mu – ne da bi pridobilo mnenje strokovnjakov računalniške stroke – ne bi smelo verjeti. Na zagovor je tožnik prinesel izpise dokumentov, kar pomeni, da jih je imel shranjene v računalniku. Ni pojasnil, zakaj je njegov nekdanji sodelavec in prijatelj I.N. poslal dokumente na domači naslov Z.S.. Šele ob vložitvi tožbe je podal navedbe v zvezi z domnevno zaroto Z.S., ki se je ob upoštevanju izpovedi slednjega izkazala za neresnično. Stališče sodišča prve stopnje, da primerjava dokumentov tožene stranke in družbe R. in mnenje strokovnjaka M.J. o tem, kaj pomeni oznaka „avtor“, nista bistveni, je zmotno. Zmotna je obrazložitev, da so bila navodila tožene stranke objavljena na internetu, objavljena so bila na intranetu. Priča I.H. je razložila pomen in nastanek spornih dokumentov, priča Z.S. pa je sodišču prve stopnje predložila primerek navodil, ki po vsebini predstavljajo interni akt tožene stranke. Primerjava dokumentov tožene stranke in dokumentov družbe R. je odločilna za preverjanje izpovedi Z.S., kot avtor je bil naveden tožnik. Za preverjanje avtorstva se zahteva strokovno znanje in ni dopustna laična ocena. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati strokovnjaka M.J. ali drugega izvedenca, ki bi ugotovil, kdo je dokumente spreminjal in zakaj je zapisano ime tožene stranke („C.“). Tožnik je bil nedvomno udeležen v eni izmed faz prenosa, sicer se njegovo ime ne bi pojavilo. Sodni izvedenec bi ugotovil, da se tožnikovo ime ni umetno kreiralo. Priča Z.S. je bila prepričljiva, iz njenega pričanja izhaja, da je dokumente z navedbo tožnika kot avtorja prejela. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izpovedi ni verjelo oziroma se do izpovedi ni opredelilo. Verjelo pa je priči I.N., ki ob soočenju ni bila bolj prepričljiva. Iz tega razloga je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala razloga za odpoved. Dejstvo, da je kot avtor na dokumentih naveden tožnik, potrjuje, da so bili dokumenti ustvarjeni s programsko opremo, ki je registrirana na njegovo ime. V izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da se je tuja programska oprema registrirala na ime tožnika, vsak lastnik programske opreme ima interes, da se ta registrira na njegovo ime. Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da so bili dokumenti tožene stranke posredovani s strani tožnika po elektronski pošti. Zatrjevala je le, da so bili posredovani. Navedba tožnika kot avtorja v dokumentih pomeni, da so se v določeni fazi dokumenti nahajali pri njem, ti dokumenti so se kasneje znašli na domačem računalniku Z.S.. S tem je podana kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, kršitev ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe. Nenazadnje ima lahko znake drugega kaznivega dejanja, sodišče na pravno kvalifikacijo v odpovedi ni vezano. Vezano je le na opis kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Za ugotovitev obstoja znakov kaznivega dejanja bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dodatne dokaze, predvsem dokaz z zaslišanjem izvedenca B.K., katerega je določilo kazensko sodišče v fazi preiskovanja suma kaznivega dejanja. Na podlagi njegovega mnenja je državno tožilstvo ovadbo sicer zavrglo, vendar sklep o zavrženju ovadbe temelji le na ugotovitvi, da tožnik ni poslal dokumentov po elektronski pošti s pomočjo računalnika, ki ga je uporabljal na delovnem mestu. Pri toženi stranki programska oprema ni registrirana na tožnikovo ime, ne glede na zaključke državnega tožilstva je mogoče, da je tožnik dokumente družbi R. posredoval na drugačen način. Pri toženi stranki postopek v zvezi s spornimi dokumenti še ni zaključen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi priče I.N. in tožnika, ne pa izpovedim prič Z.S., A.P., J.P. in I.H.. Takšna dokazna ocena je zmotna, priča I.N. ni verodostojna, ker dela skupaj s tožnikom pri družbi R.. Iz tega razloga njena izpoved ni objektivna. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku. Moralo bi upoštevati navedbe tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja glede na izgubo zaupanja ni mogoče. Neutemeljeno ni dovolilo vprašanj tožniku v zvezi z višino plače pri novem delodajalcu družbi R., njegov dober položaj kaže na nesmiselnost tožbenega zahtevka za vrnitev na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nelogičnosti v izpovedi tožnika, njegova izpoved je v nasprotju z izpovedjo priče Z.S.. Upoštevaje, da je tožnik zagrešil hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima velike posledice za toženo stranko in za vse pri njej zaposlene, je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da na pritožbeni obravnavi dopolni postopek, tako da izvede dokaz z zaslišanjem izvedenca B.K..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Citirano pravilo ni kršeno, če se stranki zdi dokazna ocena sodišča prve stopnje vsebinsko neprepričljiva, tako da pritožbeni očitki, ki so s tem povezani, niso utemeljeni.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem M.J. (strokovnjaka za informatiko, zaposlenega pri toženi stranki) in B.K. (sodnega izvedenca za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ki je podal mnenje v okviru predkazenskega postopka, ki se je končal z zavrženjem kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe) ter z določitvijo sodnega izvedenca, ki bi ugotovil pomen navedbe avtorstva na dokumentih družbe R.. 2. odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznega predloga določbe postopka niso kršene. Z odločitvijo, da se zgoraj omenjeni dokazi ne izvedejo, pritožbeno sodišče soglaša, saj ne bi pripomogli k popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi predloženih listin in z zaslišanjem prič I.H., I.N., Z.S., J.P. in A.P. ter tožnika, ki so bili pred zaslišanjem skladno z 2. odstavkom 238. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP opomnjeni na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjeni na posledice krive izpovedi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kaj je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v listine in ocene posameznih izpovedi ugotovilo, pojasnilo je, v katerem delu je verjelo kateri izmed prič in zakaj. Glede sprejete dokazne ocene je navedlo zadostne in prepričljive razloge. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v določenem delu ne bi smelo verjeti priči I.N., ker dela skupaj s tožnikom pri družbi R., niso utemeljene. Zgolj na podlagi slednjega namreč ni mogoče šteti, da izpovedi ni mogoče verjeti. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo znanja za preverjanje resničnosti očitkov, ki jih je tožena stranka naslovila na tožnika, saj konkretni primer posebnega strokovnega znanja ne zahteva.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno in utemeljeno odločitev.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na 2. odstavek 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se po 2. odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na stani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), pa se pogodbo o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivni rok je določen kot čas, ko je možen kazenski pregon, teči pa začne, ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Dejstvo, da ta rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen, je nesporno. Vprašanje pa ostane, kdaj je začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem. Upoštevaje, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 18. člena ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca – pravne osebe – nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje. Iz tega razloga ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za začetek teka roka zadošča, da je bil z nekaterimi dejstvi (z navedbo avtorstva tožnika na spornih dokumentih) seznanjen eden izmed članov poslovodstva A.P..

Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, ki teče od seznanitve z razlogom za odpoved in s storilcem, utemeljilo na presoji, da je tožena stranka podala odpoved na podlagi dejstev o ravnanju tožnika, ki jih je poznala že pred 30. 1. 2008, torej da je za obstoj zakonskega razloga za odpoved vedela že pred omenjenim datumom. Pri tem je štelo, da se je seznanila z razlogom za odpoved, ko je član poslovodstva A.P. izvedel za navedbo avtorstva tožnika na spornih dokumentih, kar je bilo, preden je Z.S. pozval, naj o navedbi avtorstva tožnika na spornih dokumentih poda pisno izjavo. Dejstvo, da je tožena stranka šele kasneje izvedela za pomen in namen dokumentov, je ocenilo za nebistveno, ker gre za interne akte tožene stranke, ki bi jih morala poznati. Za enako nebistveno je ocenilo primerjavo dokumentov tožene stranke in družbe R. (ker naj bi bili dokumenti objavljeni na spletu), in vsebino zagovora tožnika (katerega je tožena stranka ocenila kot neprepričljivega).

V zvezi s seznanitvijo z razlogom za odpoved in s storilcem je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je 1. 2. 2008 poslovodstvo prejelo izjavo Z.S., da je na podlagi izjave zaradi podobnosti dokumentov družbe R. z njenimi dokumenti angažiralo direktorja področja za informatiko M.J. za podajo mnenja o pomenu izpisov o avtorstvu oziroma lastnostih spornih dokumentov. Poleg tega je pridobilo pojasnilo o pomenu navodil o opravljanju dejavnosti s strani direktorjev poslovnih enot T. S.Ž. in V. V.O.. Na podlagi navedenih dokazil se je odločilo, da so podani pogoji za uvedbo postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, 20. 2. 2008 je pripravilo pisno obdolžitev in jo z vsemi prilogami vročilo tožniku ter za postopek in podajo odpovedi pooblastilo J.P.. Enako je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2008, dejstvo pridobivanja dodatnih mnenj in prejema izjave Z.S. so potrdile priče, kot je razvidno iz zapisnikov o izpovedih v postopku.

V času podaje odpovedi je v imenu tožene stranke nastopalo poslovodstvo, ki je pooblastilo za postopek in podajo odpovedi podelilo J.P.. Poslovodstvo tožene stranke je lahko prišlo do prepričanja o obstoju razloga za podajo odpovedi in o storilcu šele po tem, ko jih je A.P. seznanil z vsebino izjave Z.S. z dne 30. 1. 2008, in po opravi dodatnih poizvedb, ki so potrdile obstoj razlogov za odpoved. Šele tedaj, ko se je tožena stranka celovito seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem, je začel teči subjektivni rok. To je bilo, kot je razvidno na podlagi dejstev, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor in ko je J.P. pisno pooblastila za postopek in podajo odpovedi, to je 20. 2. 2008, ali pa celo na zagovoru tožnika, to je 27. 2. 2008. Določbe zakona, kdaj delodajalec izve za razlog za odpoved in za storilca, namreč ni mogoče tolmačiti, tako kot jo je tolmačilo sodišče prve stopnje, to je, da že v trenutku, ko delodajalec izve prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, in v zvezi s storilcem. V določenih primerih je razumno, da po prejemu prvih informacij opravi dodatne poizvedbe in nato preveri še tožnikovo verzijo spornih dogodkov, kar se naredi na zagovoru.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neutemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 naredilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR in da v sodnem postopku ni dokazala resničnosti očitkov v odpovedi, torej da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, kot se zahteva v 2. odstavku 82. člena ZDR. Kljub temu, da je presoja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi prekoračitve subjektivnega razloga za podajo odpovedi, zmotna, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na podlagi zaključka, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega zakonsko določenega razloga za odpoved, utemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da na podlagi izvedenih dokazov ni podlage za zaključek, da je tožnik zagrešil očitano kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008, podani zaradi kršitve, opredeljene v 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR – kršitve druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja – navedla: „delavec I.Š. je posredoval družbi R. akte, pri tem pa neupravičeno uporabil splošne akte C. (Navodilo za ... in Navodilo za ...), ki urejajo opravljanje prevozne dejavnosti C. v RS in ki so pogoj za opravljanje te dejavnosti ter pogoj za pridobitev varnostnega spričevala in so mu bile zaupane v zvezi z njegovim delom, pri tem pa ima ta kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ.“ Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da tožena stranka resničnosti očitkov o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala. Slednja se je postavila na zmotno stališče, da bi moral tožnik pojasniti, zakaj se je njegovo ime pojavilo v navedbi avtorstva na spornih dokumentih, tožnik tega ni bil dolžan dokazati, ampak je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati – ne le, da je tožnik naveden kot avtor pri Navodilih za ... in Navodilih za ..., ampak tudi, da je sporna navodila on posredoval konkurenčni družbi R.. Slednjega izvedeni dokazi ne potrjujejo, sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče I.N. ugotovilo, da avtor spornih dokumentov družbe R., ki so po vsebini enaki dokumentom tožene stranke, ni tožnik, ampak so jih izdelale strokovne službe družbe, in da so dokumente tožene stranke prejeli preko Agencije za ... oziroma preko Z.S.. Navedeno je potrdila priča Z.S., izpovedala je, da je dala zgoščenko s štirimi navodili tožene stranke družbi R. in sicer navodila o evidencah in o opravljanju storitev.

Dejstvo, da je ob spornih dokumentih družbe R. kot ime avtorja navedeno tožnikovo ime, dokazuje le, da so se dokumenti nahajali oziroma da so bili ustvarjeni na programski opremi, ki je registrirana na njegovo ime, ne pa, da jih je izdelal tožnik in še manj, da jih je on posredoval družbi R.. Za takšno presojo sodišče prve stopnje ni potrebovalo strokovnega znanja (iz tega razloga je utemeljeno zavrnilo dokaz tožene stranke za določitev sodnega izvedenca ustrezne stroke) niti ni bilo treba zaslišati dodatnih prič, ki bi pojasnile pomen navedbe avtorstva (M.J.) ali ki bi pojasnile načine oziroma pomene registriranja programske opreme (B.K.). Na pravilnost zaključkov v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ne vpliva, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da so bili sporni dokumenti tožene stranke objavljeni na spletu. Četudi so bili objavljeni le na njeni interni strani, tako da niso bili dostopni splošni javnosti ampak le zaposlenim, je imel do njih dostop širok krog oseb, ne le tožnik, poleg tega pa je imel dostop do dokumentov tudi Z.S. v okviru Agencije za ... (ki jih je tudi posredoval družbi R.).

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Iz tega razloga se z znaki kaznivega dejanja utemeljeno ni ukvarjalo. Prav tako pravilno se kljub obširnim navedbam tožene stranke ni odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi je urejena v 118. členu ZDR. Skladno s 1. odstavkom tega člena ZDR lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved nezakonita in da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ osemnajst plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, lahko sodišče po 2. odstavku 118. člena odloči enako ne glede na predlog delavca.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da narava očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerje in tožnikov zagovor dokazujeta neprimeren odnos do delodajalca, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri tem se sicer ni izrecno sklicevala na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma na 118. člen ZDR. V prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2009 je ponovno navedla, da ni možnosti za vrnitev tožnika na delo, v drugi pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2009 je dodatno pojasnila, da je zaupanje do tožnika dokončno porušeno, da bi bilo za zaščito tožene stranke kot gospodarskega subjekta in z vidika preostalih lojalnih zaposlenih popolnoma nesprejemljivo, če bi se tožnik vrnil na delo. Iz tega razloga je predlagala, da sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2009 zaslišalo pričo A.P. (delavskega direktorja pri toženi stranki) in tožnika, priča je izpovedala, da tožnik v primeru morebitne vrnitve na delo v kolektivu ne bo sprejet, da ne vidi možnosti za vrnitev na delo tudi, ker tožnik pri konkurenčni družbi zaseda višje delovno mesto. Na vprašanje svoje pooblaščenke je tožnik izpovedal, da vztraja pri reintegraciji, ker je vso delovno dobo opravil pri toženi stranki, da je pa v sporu z A.P., ki izvira iz časa, ko je bil predsednik sindikata. Spor je nastal zaradi različnih interesov in nepripravljenosti podvreči se političnim zahtevam.

Na podlagi izpovedi tožnika in priče se sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je prav tako utemeljeno upoštevalo interese obeh strank – tožene stranke, ki je navedla, da zaradi narave očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi nove zaposlitve tožnika pri konkurenčni družbi ni zaupanja med strankama, tako da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, in tožnika, ki je bil celotno delovno dobo do odpovedi zaposlen pri toženi stranki. Presodilo je, da je delovno razmerje med strankama mogoče nadaljevati, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, še zlasti, ker so očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeni, tako da ne morejo predstavljati razloga za zatrjevano izgubo zaupanja v tožnika in v njegovo lojalnost do delodajalca – tožene stranke. Dejstvo, da se je po odpovedi tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, pravilnosti opisane odločitve sodišča prve stopnje ne spremeni, kot zmotno meni pritožba. Kljub temu se ima zaradi ugotovitve, da presojana odpoved ni zakonita, pravico vrniti na delo k toženi stranki.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.