Jedro

Ker je tožnik z delom in sredstvi ustvaril novo stvar, je v skladu z določbami 25. člena ZTLR pridobil tudi pravico na zemljišču in tudi na tistem manjšem delu, ki ni bil v lasti žene.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v celoti potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od obeh tožencev solidarno plačilo zneska 38.723,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in pod II ugodilo zahtevku in naložilo obema toženima strankama, da plačata tožeči stranki vsak po 13.219,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Toženima strankama je naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.497,66 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom o popravi je na podlagi 328. člena ZPP popravilo sodbo Okrožnega sodišča tako, da je v točki III namesto “U. D.” navedlo “M. H.” in v 6. točki obrazložitve tako, da je besedi “A. U.” nadomestilo z “D. U.”.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotni tožnik D. U. v času od 1988 do 1998 leta, ko je skupaj živel z O. U., zgradil na njenem zemljišču, kmetiji, novo stanovanjsko hišo ter obnovil gospodarska poslopja. Na celotni nepremičnini, ki je bila last O. U. do 27/28 sta na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je O. U. 26. 5. 2005 sklenila z obema tožencema, oba toženca s smrtjo O. U. (30. 12. 2007) pridobila lastninsko pravico. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob večkratnem zaslišanju izvedenca je sodišče prve stopnje zaključilo, da je znašala vrednost vlaganj D. U. v objekt in poslopja, ki so sedaj last tožencev, 26.438,32 EUR in je zato vsak od tožencev dolžan plačati ½ tega zneska. Kot pravno podlago je sodišče prve stopnje navedlo določbo 47. člena SPZ, določbe o neupravičeni pridobitvi (OZ) in določbo 59. člena ZZZDR. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

3. Oba toženca sta vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očitata, da je uporabilo napačno pravno podlago, saj ne bi smelo uporabiti določbe 268. člena SPZ, ki ima značaj procesne določbe, in da bi moralo uporabiti predpise, ki so veljali v času vlaganja v nepremičnino, to je v času od 1988 do 1998 leta, torej določbe ZTLR in določbe o gradnji na tujem svetu. D. U. na podlagi 271. člena SPZ ni mogel pridobiti lastninske pravice niti stavbne pravice. Sodišču prve stopnje očitata, da ni razčistilo stvarnopravnih razmerij in da jih je napačno tolmačilo. Obrazložitev v točki 9 sodbe je napačna. Ko je O. U. razpolagala z 27/28 premoženja, ni res, da bi razpolagala tudi z delom tožnika, saj D. U. ni pridobil nobenih lastninskih upravičenj na tem premoženju. Sodišču očitata nejasno obrazložitev glede navedb o skupnem premoženju, saj ni pojasnilo, kakšen lastnik je bil tožnik, tožnik pa tudi ni vložil pravde za skupno premoženje, niti svojih pravic ni uveljavljal ob smrti žene v zapuščinskem postopku. Bistveno vprašanje je, kdo je bil lastnik zemljišča, to pa sta bila O. U. do 13/14 in A. U. do 1/14, kasneje pa je polovico njegovega deleža podedovala toženka. Zato tožnik ni imel nobene pravice na teh nepremičninah. Ne drži, da bi bil z A. U. sklenjen dogovor o skupnem vlaganju. Sodišču v tem delu očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se o tem ni izjasnilo, sodba pa o teh dejstvih nima razlogov. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem dobre vere, ki jo ZTLR predpisuje pri gradnji na tujem zemljišču. Izpostavlja tudi delo priče Z. U., ki je financiral gradnjo. Kot izhaja iz njegove izpovedbe je šlo za dogovor o skupni gradnji in so zato zaključki sodišča glede dela te priče napačni. Meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je vlagala v tujo nepremičnino, čeprav je bilo na njej dokazno breme. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do tega, da naj bi bil zahtevek utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Izpodbija tudi zaključke sodišča povezane z ugovorom zastaranja in z zaključki do kdaj je D. U. imel v posesti to nepremičnino. D. U. ni imel pravice do stanovanja, posest pa je izgubil že v letu 2003. Sodišče bi moralo upoštevati petletni zastaralni rok, ki je začel teči z zaključkom vlaganja, zato je zahtevek zastaral. Sodišče je napačno uporabilo določbo 48. člena SPZ. Izpodbija tudi prisojeno višino in sodišču prve stopnje v tem delu očita nejasne razloge, saj se iz sodbe ne vidi kako je sodišče prišlo do takšnih zaključkov. Pri tem ponovno izpostavlja delež Z. U. in se ne strinja z neupoštevanjem le-tega. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba v prisodilnem delu spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, prav tako pa, da se razveljavi sodba v zvezi s sklepom o popravi tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške tožene stranke. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga toženca s pritožbo ne izpodbijata, je naslednje: - tožnik je bil od leta 1949 poročen z O. U., ki je v 1971. letu podedovala 17/18 kmetije, 1/18 pa je podedoval A. U. - O. U. je umrla 30. 12. 2007, tožnik pa tekom te pravdne zadeve - v času skupnega življenja in ko sta se 1978. leta zakonca preselila na kmetijo, sta tožnik in žena ves čas delala in v letih 1978 do 1988 zgradila nadomestno stanovanjsko hišo - tožnikova žena O. U. je brez vednosti tožnika z izročilno pogodbo za primer smrti z dne 26. 5. 2005 izročila celotno nepremičnino tožencema, le-ta sta pridobila vsak ½ lastninske pravice s trenutkom njene smrti to je po 30. 12. 2007 - zakonca sta gradila nadomestno stanovanjsko hišo v več gradbenih fazah in je bil ob vselitvi tožencu v to hišo zgrajen spodnji del hiše, ostalo pa do tretje gradbene faze - toženca sta se v objekt vselila z dovoljenjem obeh zakoncev v letih 2003 do 2004 in sicer v prvo etažo, ki sta jo sama dokončala, medtem ko sta zakonca U. živela v pritličju tega objekta.

7. Tega dejanskega stanja toženca s pritožbo ne izpodbijata. Izpostavljata le napačne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče Z. U. v delu, ko je priča povedala, da je sodelovala pri gradnji nove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo te priče v točki 13 sodbe in v točki 14, ko je obrazložilo zakaj tega dela ni moglo upoštevati. Argumentacija sicer res ni na mestu, vendar pa je odločitev pravilna. V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke, ki je temeljil na trditvah o tem, da sta z ženo v času trajanja zakonske zveze in življenjske skupnosti zgradila nov objekt do tretje gradbene faze. Z. U. ni stranka tega postopka. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati o njegovem deležu. Sicer pa je na takšne pritožbene navedbe tožencema še za odgovoriti, da je sodišče prve stopnje v sodbi pod točko 12 povzelo izpovedbo toženke J. M., ko je ta povedala, da so D. U. pri gradnji hiše pomagali sorodniki, predvsem Z. U.. Torej že iz izpovedbe toženke izhaja, da je ta priča pomagala tožniku, zato sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne pravne podlage, da bi to delo izločevalo iz te zadeve.

8. Pritožnika sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očitata, da ni navedlo (vso) pravilno pravno podlago in da ne bi smelo uporabiti 268. člena SPZ, vendar pa zgolj zaradi tega odločitev ni nepravilna. Sodišče prve stopnje ni vezano na pravno podlago, ki jo navedejo stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP), enako pa tudi ne pritožbeno sodišče ko odloča o pritožbi.

9. Navedbe v točki 8 sodbe, kjer sodišče razlaga na katere predpise se je oprlo, niso pravilne. 268. člen SPZ je procesni predpis, na kar toženca pravilno opozarjata in določa, da se postopki, ki že tečejo, nadaljujejo po določbah prej veljavnih predpisov. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2008, torej v času veljavnosti SPZ, teče postopek po SPZ. Za to razmerje je pomembna določba 266. člena SPZ, po kateri ostanejo stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino kot jo določa ta zakon. Tako ostane veljavna lastninska pravica, ki je bila pridobljena na podlagi gradnje na tujem svetu po pravilih ZZZDR in ZTLR. Ker je tožnik zatrjeval, da temelji njegov zahtevek na pridobljenem, ustvarjenem skupnem premoženju v času trajanja zakonske zveze in da je na zemljišču, ki je bilo v pretežnem delu last žene v letih 1988 do 1998 ustvaril novo stvar, je treba njegov zahtevek presojati po 59. členu ZZZDR in po 25. členu ZTLR, ne pa po 48. členu SPZ, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje.

10. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni pridobil nobene stvarne pravice, saj je to celo v nasprotju z navedbami obeh tožencev. Tožnik je zatrjeval, da sta z ženo na ženinem zemljišču in le v manjšem delu (1/14) na zemljišču tretjega postavila novo stvar. Vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze je treba presojati na podlagi določb ZZZDR in sicer na podlagi drugega odstavka 51. člena, ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po 59. členu ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Kaj sodišče upošteva v sporu o tem kolikšen je delež vsakega zakonca pa je določeno v drugem odstavku. Zato je potrebno presojati tožnikov zahtevek po določbah ZZZDR in sicer po tistih določbah, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci in ne po določbah ZOR (ali OZ) o neupravičeni obogatitvi .(1) Ker je tožnik torej z delom in s sredstvi ustvaril novo stvar, kar se pritožbeno ne izpodbija, je v skladu z določbami 25. člena ZTLR pridobil tudi pravico na zemljišču in tudi na tistem manjšem delu, ki ni bil v lasti žene. Po 25. členu ZTLR ima tudi v primeru, če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pravico uveljavljati zahtevke po tem členu, vendar pa je omejen z rokom treh let od dneva, ko je bila gradnja končana. Te pravice pa lastnik ni uveljavljal v treh letih in jo zato tudi njegov pravni naslednik ne more. Zato vsa pritožbena izvajanja, v katerih pritožnika navajata dejstva v zvezi z zemljiščem in izvajata posledice o tem, da tožnik ni mogel pridobiti nikakršne pravice niti na zemljišču niti na zgradbi, ki da ni vpisana v zemljiško knjigo, niso utemeljena.

11. Pritožnika s pritožbo izpostavljata dobro oziroma slabo vero graditelja in sodišču prve stopnje očitata, da je ni ugotavljalo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, še posebno pa ne glede na besedilo prvega odstavka 25. člena ZTLR. Sicer pa tako iz trditev tožencev kot tudi iz njunih izpovedb izhaja, da sta tožnika priznavala izgradnjo novega stanovanjskega objekta, kot tudi je bilo v pogodbi o izročitvi izrecno navedeno, da tožnik ni upravičenec po tej pogodbi. Toženca sta torej tista, ki glede tožnikovega deleža deleža nista bila v dobri veri, saj sta vedela, da je bil tožnik tisti, ki je z ženo zgradil nov objekt in na tak način pridobil (so)lastninsko pravico.

12. Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi moral D. U. svoje pravice uveljavljati v zapuščinskem postopku niti da bi moral zahtevek postaviti proti svoji sedaj že pokojni ženi. Zapuščinskega postopka ni bilo, pa tudi če bi takšen postopek bil, lastnik z neuveljavljanjem svojih pravic v takšnem postopku ne bi mogel izgubiti lastninske pravice. Tožnik tudi ni imel interesa uveljavljati takšen zahtevek proti svoji ženi, razen tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da vse do smrti žene ni vedel, da je ta s premoženjem razpolagala že za časa življenja in da je s pogodbo celotno premoženje izročila tožencema. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da je tožnik upravičen zahtevati svoj delež od tožencev, saj je pokojna O. U. razpolagala tudi s tistim delom premoženja, ki ga je ustvaril tožnik. Zato pritožba tožencev tudi v tem delu ni utemeljena. Res je sodišče pri razlagi uporabilo določbe 48. člena SPZ, vendar so zaključki tudi na podlagi določbe 51. in 59. členov ZZZDR in na podlagi določb ZTLR pravilni.

13. Pritožnika sodišču očitata bistveno kršitev določb postopka, ker da sodba nima razlogov glede deleža nepremičnine last A. U. Tekom postopka ni bila sporna okoliščina, da je bil A. U. solastnik do 1/14, pritožbeno sodišče pa je na te navedbe že odgovorilo v delu, ko je razlagalo pridobitev pravice po 25. členu ZTLR. Gre za pravilno uporabo materialnega prava in ne držijo pritožbene navedbe, da sodba o tem nima razlogov.

14. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče o vlaganjih D. U. odločalo na podlagi njegovih nekonkretiziranih trditev. Tožnik je v tožbi povedal kako je gradil nadomestno gradnjo, k svojim trditvam je predložil pred pravdo pridobljeno mnenje izvedenca gradbene stroke, ki predstavlja del njegovih pritožbenih navedb, sicer pa mu toženca tekom postopka nista zanikala dejstva te gradnje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo do katere faze sta zakonca zgradila novo stvar kot tudi pravilno upoštevalo nadaljevanje gradnje po obeh tožencih, zato očitana kršitev ob pravilni uporabi določb ZZZDR ni podana. Ker pa je pravna podlaga v določbah ZZZDR tudi ne držijo navedbe v pritožbi o tem, da bi tožnik moral dokazati in seveda tudi zatrjevati kakšna sredstva je vlagal. Premoženje, ki je bilo ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze je skupno premoženje, šteje pa se, da je delež obeh zakoncev enak.

15. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek ni zastaran, sicer z napačno pravno argumentacijo. Glede na uporabljeno pravno pravilo ZZZDR glede na to, da je tožnikov zahtevek lastninski zahtevek, takšna terjatev ni zastarala. Sicer pa je potrebno tožencema še odgovoriti, da tudi, če bi veljal rok petih let, ki je določen za zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, pa bi sodišče moralo uporabiti tudi določbo 358 in 361 člen OZ o zadržanju zastaranja med zakoncema. Zastaranje ne teče med zakoncema, začne pa teči takrat, ko vzrok preneha. Torej bi tudi v tem primeru zastaranje začelo teči s prenehanjem zakonske zveze, le-ta pa je prenehala s smrtjo tožnikove žene in do vložitve tožbe 5 letni rok še ni pretekel. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da zahtevek ni zastaral, pravilni.(2) S tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe v delu, ko toženca izpostavljata zastaranje in ko navajata več odločb. Za to pa tudi ni pomembno do kdaj je tožnik imel posest stanovanjske hiše, saj je pravilna ugotovitev glede na trditveno podlago in glede na nesporno ugotovljena dejstva, da je bil del stanovanjske hiše njegova last, lastnik pa ima pravico imeti stvar v posesti in z njo razpolagati (člen 37/1 SPZ).

16. Pritožnika s pritožbo izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče izračunalo višino deleža tožeče stranke in sodišču očitata, da se je oprlo na mnenje izvedenca in da argumentacija v tem delu ni dovolj jasna, saj iz nje ni razvidno, kako je izvedenec izračunal takšno višino. S tem sodišču smiselno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj trdita, da se sodbe ne da preizkusiti. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo le ugotoviti koliko je D. U. s svojimi vlaganji povečal vrednost tujih nepremičnin, saj tožnik zahteva tisto, kar je sam ustvaril. Če sta zakonca v času trajanja zakonske zveze zgradila novo hišo, sta upravičena zahtevati vrednost le-te oziroma je tožnik upravičen zahtevati ½, s tem da se mora odbiti tisto, kar je sodišče ugotovilo, da sta prispevala toženca in kar tekom postopka ni bilo nikoli sporno. Kot je bilo tožencema že odgovorjeno, sodišče pri ugotavljanju te vrednosti ni imelo pravne podlage, da bi odštevalo tisto, kar je s svojimi vlaganji ustvaril oziroma vložil Z. U.. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče pri tem moralo upoštevati dejstvo, da je bil takrat, ko se je začela graditi nadomestna stanovanjska hiša, solastnik še A. U.. Na te pritožbene navedbe je v sodbi že obrazloženo in sicer v delu, ko je pritožbeno sodišče razlagalo 25. člen ZTLR. Sodišče prve stopnje se je pri izračunu vrednosti oprlo na zadnjo mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je na podlagi vseh navedb ene in druge stranke potem, ko ga je sodišče tudi neposredno zaslišalo, saniral napake in v zadnjem mnenju 24. 12. 2013 obrazložil tisto, kar je od njega zahtevalo sodišče ob upoštevanju pripomb. Tako je izvedenec ugotovil vrednost nepremičnine po vlaganjih tožnika na dan izdelave mnenja in po stanju v letu 1998 pri tem pa navedel, da vrednost zemljišča ni zajeta v to vrednost in tudi ugotovil vrednost razlike vlaganj v objekt. Pri tem je upošteval vrednost vlaganja toženih strank ne samo v stanovanjski objekt pač pa tudi v zunanjo ureditev, upošteval pa je tudi vrednost strešne kritine na gospodarskem poslopju in zaključil, da glede na to, da je D. U. z vlaganji v novo hišo pričel leta 1988, znaša vrednost razlike vlaganj v objekt 26.438,32 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo zakaj je prišlo do razlike v vrednosti zneska in sicer zaradi diskontiranja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta toženca glede na to, da nista solidarna zavezanca, dolžna plačati tožniku vsak ½ takšne vrednosti.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine, zato je pravilno zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in sicer na podlagi določbe ZTLR in ZZZDR, pravilno pa je zahtevek tudi delno zavrnilo, kar se pritožbeno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, saj ima sodba razloge o tistih dejstvih, ki so bila odločilna glede na uporabljeno pravno podlago. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Iz enakih razlogov pa ni utemeljena pritožba zoper sklep s katerim je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 328. člena ZPP odpravilo očitne pisne pomote.

18. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154).

Op. št. (1): Pritožbi se zavrneta in se v celoti potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (2): tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 846/2008