Jedro

Ker sta toženca solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi izročilne pogodbe (sklenjene z O. U., ki je enostransko razpolagala s skupnim premoženjem), ki ni bila nikoli izpodbita, nista pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 51. in 59. člena ZZZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Podredni tožbeni zahtevek se tudi v delu, ki glasi: Toženi stranki sta dolžni plačati tožnici vsak po znesek 13.219,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, zavrne.“ Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 4.680,20 EUR ter pritožbene stroške v višini 2.016,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi sodbe do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti revizijske stroške v višini 2.671,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od obeh tožencev solidarno plačilo zneska 38.723,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (točka I izreka), pod točko II izreka delno ugodilo zahtevku in naložila toženima strankama, da plačata tožnici vsak po 13.219,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; v presežku je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom o popravi je sodišče na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) popravilo sodbo Okrožnega sodišča tako, da je v točki III namesto „D. U.“ navedlo „M. H.“ in v 6. točki obrazložitve tako, da je imeni „A. U.“ nadomestilo z „D. U.“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 96/2015 z dne 21. 5. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da pravno podlago tožnikovega zahtevka za povrnitev vlaganj predstavljajo določila 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Navedbe revidentov

4. Toženca sta zoper pravnomočno odločitev v obsodilnem delu vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da sta pravnoposlovna pridobitelja nepremičnin in zato nista pasivno legitimirana za zahtevke D. U. v zvezi z ugotavljanjem deleža na skupnem premoženju, ustvarjenim z O. U., niti za izplačilo vrednosti tega deleža. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, na kateri pravni podlagi so zahtevki iz zakonske zveze med D. in O. U. prešli nanju. Izpostavljata, da tožnik pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nikoli izpodbijal, niti ni uveljavljal zahtevka zoper O. U. Navajata, da je zmotna tudi presoja o pravočasnosti uveljavljanja zahtevkov tožnika zoper njiju na podlagi določbe o zadržanju zastaranja zahtevkov med zakoncema. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavljata bistveno kršitev določb postopka. Menita, da je pritožbeno sodišče navedlo novo pravno podlago povsem samovoljno, zgolj v luči cilja ugoditve tožbenemu zahtevku, vsled česar zatrjujeta kršitev ustavnih pravic. Predlagata, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnica je dedinja po D. U., prvotnemu tožniku, ki je zoper toženca zahteval plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj v nepremičnino, sorazmerno z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. Trdil je, da sta z ženo O. U. vlagala v stanovanjsko hišo, stoječo na nepremičninah v L., ki so bile v solasti nje in svaka A. U. Ugotovljeno je bilo, da je bil D. U. od leta 1949 poročen z O. U., ki je leta 1971 po svojih starših podedovala 13/14-ski solastniški delež na treh nepremičninah, vpisanih v vl. št. 49 v L. (njen brat A. U. pa je podedoval 1/14-ski solastniški delež; po njegovi smrti v letu 1990 je 1/18 podedovala toženka, 27/28 pa O. U.). Zakonca U. sta med leti 1988 in 1998 na podedovanih nepremičninah zgradila nadomestno (dvoetažno) stanovanjsko hišo ter obnovila gospodarska poslopja. Spodnja etaža novozgrajene hiše je bila v celoti izdelana, ostali del pa do tretje gradbene faze. Toženca sta se v hišo vselila med letoma 2003 in 2004 z dovoljenjem zakoncev U. Živela sta v stanovanju v prvi etaži, ki sta ga sama dokončala, zakonca U. pa sta stanovala v pritličju. O. U. je brez moževe vednosti s tožencema v letu 2005 sklenila izročilno pogodbo za primer smrti, katere predmet so bile navedene nepremičnine. V letu 2007 je umrla. Toženca sta sedaj vsak do ½ solastnika spornih nepremičnin.

8. Po presoji pritožbenega sodišča tožničin zahtevek temelji na določilih 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ne pa na določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni obogatitvi. Zakonca U. sta po prepričanju višjega sodišča s skupnimi vlaganji ustvarila novo stvar. Ne drži, da bi moral tožnik povračilni zahtevek uveljavljati zoper ženo. Ker je tožnikov zahtevek lastninski, ta tudi ni mogel zastarati (zastaranje tudi sicer ne teče med zakoncema).

9. Revizijska trditev o pomanjkanju pasivne legitimacije tožencev je utemeljena. Toženca sta solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene z O. U., ki je enostransko razpolagala s skupnim premoženjem. V skladu z ustaljeno sodno prakso(1) je pravni posel, ki ga glede stvari, ki spada v skupno premoženje zakoncev, sklene le en zakonec, pa za to nima soglasja drugega zakonca, izpodbojen, če je kupec nedobroveren. Če je bil pridobitelj v dobri veri, ima prikrajšani zakonec možnost od svojega zakonca zahtevati, da v skupno premoženje spada pridobljeno premoženje (npr. kupnina). Zoper pridobitelja prikrajšani zakonec tako nima zahtevka za plačilo denarnega zneska, ki ustreza denarni vrednosti vlaganj, sorazmerni z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, ki je bilo neupravičeno odsvojeno. V primeru pridobiteljeve nedobrovernosti lahko prikrajšani zakonec izpodbija le pravni posel, ki je predstavljal podlago za premik premoženja. V konkretni zadevi je tako pravno odločilno, da sta toženi stranki izkazali veljavni pravni temelj(2) za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki ni bil nikoli izpodbit. 10. Vrhovno sodišče je že odločilo, da je pravni posel glede (posamezne) stvari iz skupnega premoženja, ki ga sklene le en zakonec brez soglasja drugega, izpodbojen, in še to zgolj ob nedobrovernosti pridobitelja, ne pa ničen(3). Gre namreč za ravnanje zakonca v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR. Ker tožeča stranka pravnega posla, na katerem temelji lastninska pravica tožencev, ni izpodbijala, je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno zmotna. Pasivno legitimirana za zahtevek tožeče stranke na podlagi 51. in 59. člena ZZZDR bi lahko bila zgolj O. U. (oz. po smrti njeni dediči). Glede na opisan način pridobitve solastninske pravice tožencev na nepremičnini, ki je bila predmet (neizpodbijane) pogodbe, pa je odvečno in neupoštevno tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na enega od tedanjih zakonsko predvidenih originarnih načinov pridobitve lastninske pravice pravnega prednika tožnice po 25. členu ZTLR.

11. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo treba reviziji toženih strank na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugoditi in odločiti, kot izhaja iz I. točke izreka.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP sta toženca upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov ter stroškov pritožbenega in revizijskega postopka (sestava predloga za dopustitev revizije in revizije). Odločitev o višini temelji na izračunu sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe pod točko 30, stroškovniku na l. št. 239 ter 264, ter plačanih taksah za pritožbo v višini 741,00 EUR, za predlog za dopustitev revizije v višini 342,00 EUR in za revizijo v višini 741,00 EUR.

Op. št. (1): VS RS II Ips 786/2009, II Ips 382/2011, II Ips 842/2009, II Ips 25/2011. Op. št. (2): Kar izključuje tudi tožbeni zahtevek za neupravičeno obogatitev na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (3): Glej odločbo VS RS II Ips II Ips 30/201, II Ips 382/2011.