Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Če revident pomembnega pravnega vprašanja ne konkretizira in v zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje tudi ne predloži odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 1002-1463/2010/1(1502-10) z dne 24. 11. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 10051-1384/2010/2 z dne 19. 1. 2011, s katero je bila revidentova pritožba zavrnjena. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se revident z dnem premestitve imenuje v uradniški naziv VII. stopnje: policijski inšpektor I. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident opravljal naloge na delovnem mestu policijski inšpektor specialist v nazivu VII. stopnje: policijski inšpektor specialist I. Zaradi delovnih potreb je bil s sklepom, št. 1002-1436/2010/2(1502-10) z dne 24. 11. 2010, premeščen na delovno mesto policijskega inšpektorja. Zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na tem delovnem mestu je bil z izpodbijano odločbo imenovan v uradniški naziv VII. stopnje: policijski inšpektor I. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija odločbo o imenovanju v naziv. V tej odločbi revidentova obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednost, zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. V prejšnji točki te obrazložitve opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. V reviziji je navedel samo to, da gre za razrešitev pomembnega pravnega vprašanja - glede pravice države do spreminjanja nazivov svojih uslužbencev in da o spornem vprašanju ni enotne sodne prakse, ker je Upravno sodišče v zadevi I U 1479/2009 z dne 14. 7. 2010, odločilo, da je odločitev o imenovanju v naziv posledica odločitve o prerazporeditvi in je zato postopek v upravnem sporu prekinilo zaradi rešitve predhodnega vprašanja. S to navedbo pa revident pomembnega pravnega vprašanja ni konkretiziral na zgoraj opisani način, saj pravnega vprašanja ni niti definiral niti izpostavil. Ker tudi ni predložil odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, pa upoštevaje trditveno in dokazno breme in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 109/2009, X Ips 159/2009, X Ips 107/2010, X Ips 284/2010, X Ips 442/2010), tudi ni izkazal zatrjevane neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje. Zato uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revident je v zvezi s tem navedel, da razporeditev v nižji plačilni razred in degredacija zanj predstavljata zelo hude posledice.

12. S temi navedbami, ki ostajajo na pavšalni ravni, revident zelo hudih posledic ni izkazal. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).