Jedro

Tožnik je po osamosvojitvi Slovenije nadaljeval s službovanjem v JLA v Srbiji in se tam tudi upokojil. V Srbiji so za priznanje pravice do pokojnine in njene odmere upoštevali skupno pokojninsko dobo, vključno z dobo zaposlitve v JLA na teritoriju Slovenije, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za pridobitev starostne pokojnine pri tožencu (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavita toženčevi odločbi št. ... z dne 4. 12. 2006 in št. ... z dne 28. 3. 2007; zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do ustvarjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, kot zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine in naloži tožencu, da je dolžan takšno pravico priznati na podlagi ZPIZ-1. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/96 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je skupaj dosegel 38 let 3 mesece in 6 dni pokojninske dobe, od tega samo v Sloveniji 35 let 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe. Pri tožencu je bil iz naslova delovnega razmerja zavarovan 3 leta in 11 mesecev, dočim je bil zavarovan kot vojaški zavarovanec v trajanju 31 let 11 mesecev in 23 dni na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 in spremembe). Zavarovalna doba je bila dosežena do 18. 10. 1991, zaradi česar bi jo morala Republika Slovenija na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne in ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v celoti upoštevati. Gre za pridobljene pravice v nekdanji skupni državi, poleg tega so bili iz tega naslova poravnani vsi predpisani prispevki. Upokojen je bil s 1. 1. 1994 v Srbiji, to je v času, ko Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe) še ni bil uveljavljen. Takrat je bil prisiljen, da se upokoji, saj je imel nezakonito prepoved prihoda v Sloveniji, o čemer teče postopek na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Sedaj želi izkoristiti pravico izbire pokojnine v skladu z določbo 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1. Vse republike nekdanje skupne države so upoštevale vojaške zavarovance in doseženo delovno dobo v času skupne države. Samo v V. pozna pet primerov, ko je toženec priznal vojaškim zavarovancem takšno dobo. V njegovem sporu gre za enako zadevo kot v navedenih primerih. Njihova imena je pripravljen sporočiti sodišču. Opozarja na kršitev ustavne pravice iz določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz listinskih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen v JLA od 25. 7. 1966 do 31. 12. 1993, ko mu je aktivna vojaška služba prenehala v Vojski Jugoslavije. Nato je s 1. 1. 1994 pridobil status upokojenca na podlagi sklepa Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev pri Generalštabu Vojske Jugoslavije v Beogradu. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila pri tožniku za priznanje pravice do pokojnine in njene odmere upoštevana skupna pokojninska doba v trajanju 34 let 5 mesecev in 18 dni, kar pomeni, da se mu je med ostalim za priznanje pokojnine upoštevala tudi doba zaposlitve v JLA na teritoriju Slovenije. Tožnik ni državljan Republike Slovenije, vendar je bil poleg navedenega časa službovanja v JLA tudi v delovnem razmerju v Sloveniji in prijavljen v Zavarovanje pri tožencu od 20. 1. 1999 do 20. 5. 1999, od 1. 2. 2003 do 30. 6. 2006 ter od 1. 7. 2006 do 31. 8. 2006, to je v skupnem trajanju 3 leta in 11 mesecev. Gre za delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel kasneje, to je po datumu upokojitve v Srbiji.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do starostne pokojnine za pokojninsko dobo, ki jo je dosegel v času službovanja v JLA do 18. 10. 1991 na teritoriju Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, da je toženec v skladu z določbo 4. odstavka 2. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998) prevzel obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in zavarovanja. Ni pa toženec prevzel takšne obveznosti tudi za druge vojaške osebe, ki so nadaljevali z delom v JLA v Vojski Jugoslavije, bili zavarovani po tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter se kasneje pri njemu tudi upokojili. Zadnje je bilo v celoti izkazano pri tožniku, ki je po osamosvojitvi Slovenije nadaljeval s službovanjem v JLA v tuji državi in se tam s 1. 1. 1994 tudi starostno upokojil. Zato tožnik iz navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za pridobitev starostne pokojnine pri tožencu. Takšno stališče je sodna praksa že sprejela (Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sporih opr. št. VIII Ips 257/2008, VIII Ips 152/2007, VIII Ips 257/2007 in v drugih sporih).

Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnik glede na dopolnjeno delovno dobo v Sloveniji v trajanju 3 let in 11 mesecev ne izpolnjuje pogojev za pridobitev starostne pokojnine v skladu z določbo 36. člena ZPIZ-1, saj navedeno obdobje priznanega delovnega razmerja oz. zavarovanja pri tožencu ne predstavlja kvote najmanj 15 let zavarovalne dobe, na podlagi katere bi ob predpisani starosti lahko pridobil pravico do ustrezne starostne pokojnine.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).