Jedro

Če sprememba tožbenega zahtevka glede kasnejše uvrstitve tožnika v kategorijo invalidnosti ne vpliva na povečane obveznosti tožene stranke, ne gre za spremembo tožbe v smislu prvega in drugega odstavka 184. člena ZPP, niti za delni umik tožbe v smislu 188. člena ZPP.

ZPIZ-1 v drugi alineji 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star 50 let. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke, št. 7029288 z dne 11. 1. 2010 in številka 20 7029288 z dne 25. 9. 2009, s katerima je bilo odločeno, da tožnik nima pravic na podlagi invalidnosti. Hkrati je tožnika v skladu s končno oblikovanim zahtevkom razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 8. 8. 2008 dalje in mu priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, glede na to, da je tožnik od skupno preko 32 let pokojninske dobe v zavarovanju pri toženi stranki dopolnil 7 let in 5 dni zavarovalne dobe, ostalo zavarovalno dobo pa v zavarovanju v BiH. Odločitev o odmeri višine sorazmernega dela pokojnine in o njenem izplačevanju pa je naložilo toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Soglašalo je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku zaradi posledic poškodbe v rudniški nesreči v BiH ob ugotovljeni invalidnosti II. kategorije glede na njegovo zdravstveno stanje in splošne delovne sposobnosti poklicna rehabilitacija ali prekvalifikacija ni bila mogoča. Hkrati je soglašalo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo modifikaciji tožbenega zahtevka, ko je tožnik v tožbi najprej uveljavljal pravice na podlagi invalidnosti od 13. 5. 2003 dalje, pred zaključkom obravnave pred sodiščem prve stopnje pa uveljavljal priznanje invalidnosti le od 8. 8. 2008 dalje, ko je pri toženi stranki vložil ustrezno zahtevo. Štelo je, da takšna modifikacija zahtevka ni pomenila spremembe tožbe v smislu 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oziroma da ni šlo za delni umik tožbe in zato za tako ravnanje tožnika privolitev tožene stranke ni bila potrebna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kljub pravočasnim ugovorom tožene stranke neutemeljeno sledilo preoblikovanju tožnikovega tožbenega zahtevka, ko je kot datum nastanka invalidnosti zatrjeval datum 8. 8. 2008, namesto prvotnega uveljavljanja invalidnosti od 13. 5. 2003 dalje. Ker je datum nastanka invalidnosti dejstvo, ki ga mora stranka navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, je bil tožnik s takšnimi navedbami prekludiran. Tudi sicer pa tako ugotovljen datum nastanka invalidnosti nasprotuje ugotovitvam izvedenca, ki jih je sodišče sicer sprejelo. Z opredelitvijo sodišča, da je tožnik na tak način zgolj modificiral svoj tožbeni zahtevek glede nastanka invalidnosti v smislu skrčitve zahtevka, pa je sodišče kršilo določbe 188. člena ZPP. Dejansko je šlo za delni umik tožbe, ki je vezan na soglasje tožene stranke. Od datuma nastanka invalidnosti so lahko odvisne pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako se v tožnikovem primeru izkazuje, da ob nastanku invalidnosti v letu 2003, kot ga je uveljavljal v tožbi, tožnik ob ugotovljeni invalidnosti II. kategorije ne bi bil upravičen do invalidske pokojnine, ker takrat še ni bil star 50 let in bi bil zato upravičen do zagotovitve poklicne rehabilitacije. Zato je sodišče tožniku pravico do invalidske pokojnine tudi sicer neutemeljeno priznalo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija utemeljeno navaja, da je datum nastanka invalidnosti praviloma pravotvorno dejstvo, saj so nanj glede na opredelitev pravic iz invalidskega zavarovanja lahko vezane posamezne pravice zavarovanca. Zato to dejstvo v sodnem postopku ne more biti v enostranskem razpolaganju tožnika, kolikor to vpliva na povečane obveznosti tožene stranke. Če je to dejstvo uveljavljeno v smislu spremembe tožbenega zahtevka glede datuma uvrstitve zavarovanca v posamezno kategorijo invalidnosti, bo v tem primeru šlo za spremembo tožbe v smislu prvega in drugega odstavka 184. člena ZPP, za katero je potrebno soglasje tožene stranke, in ne zgolj za zmanjšanje tožbenega zahtevka. Če pa sprememba tožbenega zahtevka glede kasnejše uvrstitve tožnika v kategorijo invalidnosti ne vpliva na povečane obveznosti tožene stranke, dejansko ne gre za spremembo tožbe v smislu prvega in drugega odstavka 184. člena ZPP, niti za delni umik tožbe v smislu 188. člena ZPP.

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik invalid II. kategorije in da pri njem rehabilitacija ali prekvalifikacija ,,za katerokoli delo glede na njegovo zdravstveno stanje in splošne delovne sposobnosti realno ni bila mogoča."

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v 2. alineji 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star 50 let. Tožena stranka navedeno določbo ZPIZ-1 zmotno razlaga tako, da je do invalidske pokojnine pod navedenimi pogoji upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti. Navedeno določbo je potrebno razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Enako formulacijo uporabi ZPIZ-1 tudi v 3. alineji istega člena, ki določa pravico do invalidske pokojnine vsakemu invalidu II. in III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev (torej s preostalo delovno zmožnostjo), ,,ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska)". Tudi te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti ob navedenih pogojih invalid druge ali tretje kategorije že ob nastanku invalidnosti star 63 oziroma 61 let, saj takrat na podlagi prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 sploh ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti.

9. Ker je tožnik (po ugotovitvah sodišča rojen 15. 12. 1955) že pred 8. 8. 2008 dopolnil 50 let starosti, glede na navedene določbe ZPIZ-1 sprememba tožbenega zahtevka v tem smislu, da ga sodišče razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 8. 8. 2008 dalje, ni mogla pomeniti spremembe tožbe v škodo tožene stranke, temveč je po vsebini dejansko šlo za zmanjšanje tožbenega zahtevka v smislu tretjega odstavka 184. člena ZPP.

10. Zato je sodišče utemeljeno štelo, da ni šlo za tako spremembo tožbe, ki bi bila v skladu z določbami 184. in 188. člena ZPP vezana na soglasje tožene stranke. Glede na to sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je sledilo takemu tožbenemu zahtevku, hkrati pa sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe materialnega prava ni zmotno uporabilo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.