Jedro

S tem ko je tožnik namesto datuma, kot je bil ugotovljen v postopku pri toženi stranki v zvezi s III. kategorijo invalidnosti, na zadnjem naroku za glavno obravnavo uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z datumom, ko je pri toženi stranki vložil vlogo, torej z 8. 8. 2008, namesto s 1. 8. 2003, kot je to uveljavljal s tožbo, je zgolj skrčil svoj tožbeni zahtevek, za kar pa privolitev tožene stranke ni potrebna, ker ne gre za spremembo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2010 in št. ... z dne 25. 9. 2009. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 8. 8. 2008 dalje in mu priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o višini, odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 471,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da se je strinjala z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in da je za usposobitev za delo na drugem delovnem mestu oziroma za drugo delo v polnem delovnem času z omejitvami potrebna poklicna rehabilitacija. Ne strinja pa se s trditvijo izvedenca, da poklicna rehabilitacija ni možna. Po mnenju tožene stranke je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in je za nadaljnjo odločitev o njegovih pravicah odločilna njegova starost ob nastanku invalidnosti. Vsi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se presojajo na dan nastanka invalidnosti. Z datumom invalidnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se tožena stranka ne strinja. Sodišče o datumu invalidnosti ne more odločati kot o pravici, temveč ga mora tudi ob upoštevanju načela materialne resnice ugotoviti kot dejstvo, torej po resnici in popolno. Datuma invalidnosti tožnik tudi ne more „prosto izbirati“ in z njim razpolagati. Tožnik je v sodnem postopku (preko tožbenega zahtevka) zatrjeval, da je invalidnost nastala 13. 5. 2003. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 20. 10. 2011 je preoblikoval tožbeni zahtevek tako, da je kot datum nastanka invalidnosti navedel 8. 8. 2008. Ker je datum invalidnosti dejstvo, ki ga je potrebno zatrjevati in dokazovati, zanj veljajo pravila postopka – 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki nalagajo (tudi) tožniku, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva in ponudi dokaze zanje. Tožnik je bil glede navedenega na zadnjem naroku za glavno obravnavo že prekludiran. Za takšno sprememba datuma invalidnosti šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa tudi ni bilo podlage niti v izvedenih dokazih niti v dotedanjih tožnikovih trditvah. Datum invalidnosti tudi ni bil sporen, razen tega tožnik na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ni podal pripomb in se je torej strinjal z ugotovljenim datumom invalidnosti. Tožena stranka nadalje meni, da takšna sprememba tožbenega zahtevka tudi ni dovoljena. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, temveč zgolj za zmanjšanje, za katerega ni potrebno soglasje tožene stranke. Gre za delni umik tožbe, ki pa je dopusten le pod pogoji iz 188. člena ZPP in je zanj potrebna privolitev tožene stranke. Le-ta je navedeni spremembi tožbenega zahtevka tudi izrecno nasprotovala na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2011. Po mnenju tožene stranke je torej podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP in tudi po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje (datum invalidnosti) ter zmotno uporabilo materialno pravo. Kot datum invalidnosti bi bilo potrebno upoštevati 13. 5. 2003. Ker je bil tedaj tožnik star 47 let, mu upoštevaje določbo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni mogoče priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker tožniku glede na navedeno ni mogoče priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kljub temu, da je bilo v sodnem postopku dejansko stanje drugače ugotovljeno (obstoj II. namesto III. kategorije invalidnosti), tudi v sodnem postopku ni mogoča drugačna odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka v izpodbijanih odločbah. To pomeni, da je potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, s tem pa tudi ni utemeljen zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 9. 2009. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovljena je bila III. kategorija invalidnosti od 13. 5. 2003 dalje zaradi posledic poškodbe na delu v tujini. Ker pri tožniku ni bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ni izpolnil dodatnih pogojev po 67. členu ZPIZ-1, je tožena stranka njegov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrnila. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je še pojasnjeno, da je tožnik v obdobju od 14. 4. 1977 do 23. 3. 1982 s prekinitvami dopolnil 7 let in 5 dni zavarovalne dobe (od tega znaša povečana zavarovalna doba 2 leti in 23 dni), v BiH pa v obdobju od 17. 4. 1982 do 31. 7. 2003 s prekinitvami 25 let, 8 mesecev in 20 dni. Upoštevaje določbe Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 – MP 10/08) tožnikova skupna pokojninska doba znaša 32 let, 8 mesecev in 25 dni.

Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 12. 8. 2011 izhaja, da je pri tožniku po nezgodi dne 17. 8. 2001 zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti za več kot 50 %. Njegova preostala delovna zmožnost bi bila podana le, če bi se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobil za delo na drugem delovnem mestu. To bi bilo lahko izključno sedeče delo, brez telesnih obremenitev, prisilnih drž ali potreb po prenašanju ali vstajanju z delovnega mesta. Usposobil bi se lahko le za ročno delo, ki bi zahtevalo preciznost in spretnost, za kar pa zavarovanec po dolgoletnem težkem fizičnem delu v rudniku ni bil več sposoben. Takšno delo bi bilo lahko izključno administrativne narave, za kar bi glede na njegovo izobrazbo – polkvalificiran kopač premoga, bilo edino možno s poklicno rehabilitacijo. Glede na dolgotrajno zdravljenje in druge okoliščine ter zavarovančevo starost, takšna rehabilitacija ni bila več mogoča, kar pomeni, da pri tožniku po koncu zdravljenja ni bilo več preostale delazmožnosti. Izvedenec ocenjuje, da je tožnik zaradi vsega navedenega invalid I. kategorije od 13. 5. 2003. Na omenjeno izvedensko mnenje je tožena stranka posredovala pripombe in sicer, da ne gre za I. kategorijo, temveč za II. kategorijo invalidnosti, s tem da bi bil tožnik zmožen s poklicno rehabilitacijo usposobiti se za delo na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času.

Na pripombe tožene stranke je sodni izvedenec sodišču posredoval pisno dopolnilno izvedensko mnenje, kjer ponovno pojasnjuje, da je bila njegova ocena, da tožnik ni več sposoben za pridobitno delo, podana na podlagi ugotovitve, da rehabilitacija ali prekvalifikacija, s katero bi bil teoretično usposobljen za katerokoli delo, glede na njegovo zdravstveno stanje in splošne delovne sposobnosti realno ni bila mogoča. Drži pa ugotovitev, da je pri tožniku od leta 2003 dalje podana II. kategorija invalidnosti.

Na glavni obravnavi je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 8. 8. 2008 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (sorazmernega dela invalidske pokojnine). Tožena stranka je takšni modifikaciji tožbenega zahtevka nasprotovala. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da gre pri tožniku za stanje po zlomu obeh stegnenic, za hude kontrakture v kolenskih sklepih in za nov zlom leve stegnice v letu 2005. Tekom zdravljenja je bila ves čas izražena hipotrofija obeh stegen, izraziteje desno ter kontraktura kolenskih sklepov ter znaki poškodbe desnega ishiadičnega živca. Tožnik je bil v BiH z odločbo z dne 4. 9. 2007 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 13. 5. 2003 dalje. Rojen je 15. 12. 1955 in kot izhaja tudi iz dokumentacije v upravnem spisu (fotokopija delovne knjižice) je tožnik po poklicu polkvalificirani kopač premoga.

ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da rehabilitacija ni več mogoča in da pri tožniku ni več podane preostale delovne zmožnosti. V tem primeru bi šlo celo za stanje, kakršno je urejeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena, kjer je določeno, da je I. kategorija med drugim podana tudi v primeru, če je pri zavarovancu podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno z 2. alineo 1. odstavka 61. člena je namreč preostala delovna zmožnost podana v primeru, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnem časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje menila, da je možna poklicna rehabilitacija, vendar s tem v zvezi ni predlagala nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje pa je glede na modifikacijo tožbenega zahtevka zadevo presojalo po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1. Tudi v tem primeru gre za vprašanje preostale delovne zmožnosti, ki bi bila podana le v primeru, če bi se s poklicno rehabilitacijo tožnik lahko usposobil za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Res je, kot to navaja tožena stranka, da je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja bistven datum nastanka invalidnost in da se na ta datum tudi preverjajo pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Vendar po stališču pritožbenega sodišča s tem, ko je tožnik na glavni obravnavi modificiral tožbeni zahtevek in uveljavljal ugotovitev II. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja šele od datuma vložitve vloge pri toženi stranki, torej od 8. 8. 2008 dalje, sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo modificirani zahtevek, ni kršilo določb postopka v smeri, kot se zavzema tožena stranka, niti ni bilo kršeno materialno pravo. V tem primeru namreč ne gre niti za delni umik tožbe, niti za spremembo tožbe po določbi 184. člena ZPP. Potrebno je namreč upoštevati naravo socialnih sporih, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. S tem ko je tožnik namesto datuma, kot je bil ugotovljen v postopku pri toženi stranki v zvezi s III. kategorijo invalidnosti, na zadnjem naroku za glavno obravnavo uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z datumom, ko je pri toženi stranki vložil vlogo, torej z 8. 8. 2008, namesto s 1. 8. 2003, kot je to uveljavljal s tožbo, je po stališču pritožbenega sodišča zgolj skrčil svoj tožbeni zahtevek, za kar pa privolitev tožene stranke ni potrebna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.