Jedro

Pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP in določbe ZSV je kot upravičene administrativne prepovedi mogoče upoštevati le izplačano preživnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka podjetnika posameznika in osebnega stečaja. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku že z odločbo opr. št. Bpp 615/2009 z dne 27. 10. 2009 zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker ni izpolnjeval finančnega kriterija. Odločitev organa prve stopnje je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 2055/2009. Tožnik je v obravnavani prošnji navajal, da je potrebno ob odločitvi o njegovi prošnji upoštevati sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 62/2009, s katerim je okrajno sodišče odločilo, da se ga oprosti plačila sodnih taks v izvršilnem postopku, in sicer iz razloga, ker dejansko prejema le minimalni dohodek. Poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi, da je imel kot s.p. v letu 2009 davčno izgubo v znesku 4.938,28 EUR in negativni poslovni izid v znesku 8.516,00 EUR.

Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija. Pri tem se je oprla na določbo 1. odstavka 27.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zvezi s 14. členom ZBPP. Ugotovila je, da je tožnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč prejemal povprečno mesečno neto plačo v znesku 1.090,46 EUR. Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegov dohodek, pri čemer se od slednjega ne odštejejo njegove finančne obveznosti, saj se na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji) od lastnega dohodka odštejejo le izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova, kar pomeni, da je to edini dohodek, ki se pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca lahko upošteva. Na odločitev o (ne)izpolnjevanju finančnega kriterija ne vpliva dejstvo, da je imelo podjetje (s.p.), katerega nosilec je tožnik, izgubo. Podjetnik posameznik glede na 2. odstavek 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ni pravna oseba, temveč fizična oseba, skladno s 6. odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Glede na navedeno je tožena stranka finančni kriterij tožnika, ki nastopa kot podjetnik posameznik in kot fizična oseba, presojala na podlagi 2. odstavka 13. člena in 14. člena ZBPP.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave Republike Slovenije. Pojasnjuje, da je primoran vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, saj je v nevzdržni življenjski situaciji, v kateri se je kot podjetnik posameznik znašel zaradi plačilne nesposobnosti oziroma insolventnosti podjetja. Za vse obveznosti podjetja odgovarja osebno, z vsem svojim premoženjem, kar v posledici pomeni tudi z vsemi svojimi dohodki, torej tudi z osebnim dohodkom. Njegovi mesečni prejemki iz naslova osebnega dohodka pri delodajalcu znašajo približno 400,00 EUR mesečno, za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka pa bi moral založiti 3.620,00 EUR. Zato želi urediti nevzdržno situacijo in vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, za kar ima pravico na podlagi 231. člena ZFPPIPP. Meni, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, in sicer, da razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 1.060,00 EUR. Kot je že poudaril, prejema mesečno le 400,00 EUR, in to je dohodek, s katerim dejansko lahko razpolaga in katerega bi morala tožena stranka upoštevati pri presoji izpolnjevanja finančnega kriterija. Opozarja, da ga je Okrajno sodišče v Ljubljani, prav tako Okrajno sodišče v Kranju, oprostilo plačila sodnih taks iz razloga, ki ga navaja v tej tožbi. Glede na to, da gre v vseh primerih, in sicer tako pri odločanju oprostitve plačila sodnih taks, kakor tudi pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za ugotavljanje istega dejanskega in finančnega oz. premoženjskega položaja, bi morala tožena stranka upoštevati ugotovljeno dejansko stanje. Meni tudi, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Poudarja, da se po 13. členu ZBPP le „šteje“, da je socialno stanje prosilca ogroženo. Opozarja tudi na 12. člen ZBPP in 1. odstavek 13. člena ZBPP, ki govori o tem, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. To jasno pomeni, da je finančni položaj prosilca potrebno presojati kot celoto in ne zgolj po eni izmed zakonskih možnosti, ki je določena v 2. odstavku 13. člena ZBPP. Tudi 14. člen ZBPP govori le o smiselni uporabi določb ZSV, kar ne pomeni obvezne uporabe. Glavno vodilo tožene stranke bi tako moralo biti, da bi po uradni dolžnosti ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Ugovarja tudi kršitvam Ustave, in sicer 14. člena, 34., 49. in 50. člena Ustave RS. Meni, da je 2. odstavek 13. in 14. člena ZBPP v povezavi z ZSV v nasprotju z Ustavo RS zato predlaga, naj sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti citiranih določb. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in tožniku samo dodeli brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Svojo odločitev je oprla na določbo 2. odstavka 13. člena ZBPP.

Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (v nadaljevanju minimalni dohodek). Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja družine in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 38. in 1. odstavka 30.a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da tožnik prejema mesečno plačo v znesku 1.090,46 EUR, pri čemer je mišljena neto plača. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da prejema neto plačo približno 1.060,00 EUR, zmotno pa meni, da bi morala tožena stranka upoštevati administrativne prepovedi pri odločanju o njegovi prošnji. Tožena stranka je v odločbi tožniku pravilno pojasnila, zakaj se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP in določbe ZSV ne morejo upoštevati. Zato ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka upoštevati dejstvo, da prejema mesečno le 400,00 EUR, saj za takšno stališče ni podlage v določbah ZBPP in ZSV. O tem se je že izrekla sodna praksa, ko je izrazila stališče, da je kot upravičene administrativne prepovedi mogoče upoštevati le izplačano preživnino (I Up 318/04). Takšna ureditev sicer v konkretnem primeru pomeni, da je poseženo v pravni interes tožnika za izvedbo osebnega stečaja, ki ga tožnik lahko začne z vložitvijo predloga na pristojno sodišče (1. odstavek 383.a člena ZFPPIPP), vendar pa ne gre za poseg v ustavne pravice, saj sprožitev osebnega stečaja ni ne zakonska pravica niti zakonska obveznost dolžnika, saj se osebni stečaj vodi v interesu upnikov, da bi vsi upniki s premoženjem stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih do stečajnega dolžnika, hkrati in v enakih deležih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP), pri čemer je predlog za začetek postopka osebnega stečaja lahko sprožen tudi proti dolžniku (1. odstavek 384. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru gre torej le za zakonsko pravico tožnika iz 1. člena ZBPP. Zaradi tega sodišče ne vidi podlage, da bi bila predmetna ureditev v nasprotju s katero izmed ustavnih določb. Posledično je neutemeljen tudi tožbeni ugovor zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Iz opisanih razlogov sodišče ni prekinilo postopka in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe 2. odstavka 13. in 14. člena ZBPP v povezavi z določbami ZSV.

Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil v drugem postopku oproščen plačila sodnih taks. Gre za različna postopka ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, določena v Zakonu o sodnih taksah in izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, določena v ZBPP.

Sodišče je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).