Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja (ne)obstoja nasprotja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o utemeljenosti zahtevka in glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča o utemeljenosti tega (dela) tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja (ne)obstoja nasprotja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o utemeljenosti zahtevka za plačilo 2.668,20 EUR s pripadki in glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča o utemeljenosti tega (dela) tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških postopka za dopustitev revizije se pridrži za odločitev o reviziji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnikoma znesek 3.800,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 1996 do 31. 12. 2001 in znesek 2.668,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v istem znesku; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem opozarja, da je pravnomočna sodba obremenjena z več bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, vse skupaj pa poraja več pravnih vprašanj, pomembnih za enotno uporabo prava in zagotovitev pravne varnosti. Vztraja, da bi moralo sodišče sprejeti sklep in o spremembi tožbe odločiti, to je sporočiti svojo odločitev o tem, ali oziroma da se sprememba dovoli. Z opustitvijo sprejema takšnega sklepa je sodišče toženki onemogočilo enakopravno obravnavanje. Predpostavka vsakega obravnavanja je namreč jasnost predmeta obravnavanja. Poleg tega v konkretnem primeru ne gre za procesno situacijo iz 190. člena ZPP, saj toženka nepremičnine ni odtujila. Zmoten je nadalje zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba z namenom prodaje nepremičnine. Toženka opozarja, da sta tožnika izrecno zatrjevala, da v konkretnem primeru ne gre za predpogodbo, ampak za „pravo” kupoprodajno pogodbo za nepremičnino, ki pa je brez zemljiškoknjižnega dovolila (III. točka pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2005). Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage tožnikov, ki sta ves čas postopka vztrajala, da gre za kupoprodajno pogodbo, odločilo, da gre za predpogodbo in nanjo vezalo pravne posledice, ki so za toženko neugodne. Sodišče druge stopnje je sicer potrdilo toženkine pritožbene navedbe v tej smeri, vendar zaključilo, da okoliščina, ali je šlo za pogodbo ali predpogodbo, ni relevantna za odločitev v zadevi, saj je pomemben zgolj pogodbeni namen oziroma volja strank ob njeni sklenitvi. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presodili dokaze v zvezi z vprašanjem resnične pogodbene volje pravdnih strank in zmotno ugotovili, da je bila ta usmerjena v prodajo in ne v najem sporne nepremičnine. Sodišči sta pri tem spregledali najemno pogodbo z dne 12. 5. 1992 in dejstvo, da je pomen fingiranega posla ravno v tem, da ima po obliki in vsebini vse „prave” elemente, le volja strank ne ustreza formalno sklenjenemu poslu, temveč prikritemu. Iz zapisa na zadnji strani predkupne pogodbe z dne 20. 11. 1996, da je prvi tožnik s to pogodbo ugodil očetu g. I. N., prodajalka in kupec pa sestavita pogodbo po dogovoru obeh, je razvidno, da sta pravdni stranki sporno predpogodbo dejansko sklepali zaradi najema. Sodišči toženki očitata, da ni predložila originala in s tem izkazala verodostojnosti omenjenega zapisa, s čimer obe dokazno breme v zvezi s tem nepravilno prevalita nanjo. Tožnika sta bila namreč tista, ki sta zatrjevala dejstvo neverodostojnosti zapisa. Prav tako sta sodišči napačno dokazno ocenili izpovedbe prič I. N. in A. H. ter nista upoštevali dokaza v prid toženkinim navedbam, to je dopisa z dne 21. 10. 1997. Na naroku 9. 9. 2005 sta tožnika izrecno pojasnila temelj svojega zahtevka, in sicer da je to predkupna pogodba z dne 20. 11. 1996. Ta pa nikjer ne predvideva nobenega plačila, ki bi ga bila toženka dolžna tožnikoma. Tožnika v postopku nista zatrjevala niti, da je bila toženka neupravičeno obogatena, niti, da je v njuni sferi prišlo do prikrajšanja. Na omenjenem naroku je bilo celo kot nesporno ugotovljeno, da je znesek 10.000 DEM (sedaj 3.800 EUR) toženki izročil oče prvega tožnika, kar že pomeni neutemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve toženke na škodo tožnikov. Opozoriti je tudi treba na nasprotovanje v razlogih sodbe v delu, ki se nanaša na neupravičeno uporabo sporne nepremičnine s strani tožnikov. Tožnika sta vseskozi bivala v nepremičnini, takrat toženkini lastnini, pri čemer sodišči ugotavljata, da nikoli nista postala njena lastnika. Opisano dejansko stanje vodi k zaključku, da sta tožnika uporabljala sporno nepremičnino brez pravne podlage in zato ne moremo govoriti o nikakršnem prikrajšanju na njuni in obogatitvi na toženkini strani, kar je ta izrecno uveljavljala na naroku 9. 9. 2005. Z zneskom 2.668,20 EUR naj bi bil po mnenju sodišča pobotan zadnji del kupnine, kar je v direktnem nasprotju z nesporno ugotovljenim dejstvom, da preostanek kupnine v višini 20.000 DEM do vključno 31. 12. 1998 toženki ni bil izročen; v tem delu obstaja nasprotje z vsebino zapisnika o naroku z dne 9. 9. 2005. Stališče, da sta tožnika lahko znesek 2.668,20 EUR, izplačan toženki iz naslova požarnega zavarovanja, uveljavljala v pobot, je tudi materialnopravno zmotno. Pogoj za pobot je namreč obstoj medsebojnih terjatev pravdnih strank. Sodišče ne pove, na čem temelji zaključek o obstoju terjatve tožnikov do toženke v omenjeni višini. Konstrukt tožnikov, ki mu sodišče sledi, pomeni, da sta tožnika terjatev toženke do zavarovalnice „pretvorila” v svojo terjatev do toženke, za kar pa ni nobene pravne podlage. V zvezi s tem je podano tudi nasprotje v razlogih pravnomočne sodbe, ki na eni strani ugotavlja, da tožnika nista upravičenca do zavarovalnine (ker nista lastnika nepremičnine), hkrati pa na drugi strani zaključuje, da ta isti znesek (glede katerega je sodišče predhodno ugotovilo, da tožnikoma ne pripada) lahko uveljavljata v pobot. Toženka kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine in upravičenka do izplačila zavarovalnine za znesek te v višini 2.668,20 EUR nikakor ni mogla biti neupravičeno obogatena.

3. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

5. Odločitev o stroških, ki jih je toženka priglasila v predlogu za dopustitev revizije, je Vrhovno sodišče pridržalo za odločitev o reviziji.