Jedro

Predpogodba je pogodba kot vsaka druga, le da izpolnitev obveznosti iz te ne prestavlja izvršitve kakšne dajatve ali storitve, temveč je obveznost pogodbenih strank v tem, da sklenejo glavno pogodbo. Četudi je bila ob sklenjeni predpogodbi dogovorjena ter hkrati izvršena že delna izpolnitev na račun obveznosti iz glavne pogodbe, je v primeru, ko predpogodba za pogodbene stranke ni več zavezujoča, potrebno vrniti prejeto korist, saj je odpadla pravna podlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati denarni znesek v višini 3.800,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1996 do 31.12.2001 ter znesek 2.668,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini, ki je enaka znesku glavnice. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti od prisojenih zneskov glavnice zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo še, da mora tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 2.134,60 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Med pravdnimi strankami je sporna pravna narava dne 20.11.1996 sklenjene „predkupne pogodbe“, katere predmet je nepremičnina parc. št. ... ter parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. S.. in v naravi prestavlja stanovanjsko hišo z gospodarskih poslopjem ter dvoriščem, od te pa je odvisna utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka zatrjuje, da je sporna pogodba kupna pogodba, medtem ko tožena stranka temu nasprotuje in trdi, da gre za navidezno pogodbo, ki prikriva najemno pogodbo, dejansko sklenjeno med pravdnimi strankami.

3. Z izpodbijano sodbo je bilo na prvi stopnji odločeno tretjič, pri čemer pregled obravnavanja zadeve natančneje izhaja že iz prvega odstavka obrazložitve sodbe. Tožeča stranka je nasproti toženi stranki sprva zahtevala ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po tem ko je bila sporna nepremičnina, katere zemljiškoknjižna lastnica je bila tožena stranka, prodana v izvršilnem postopku zaradi poplačila hipotekarno zavarovane terjatev, pa je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 6.12.2007 (drugo sojenje na prvi stopnji), ker izpolnitev obveznosti tožene stranke po sporni pogodbi ni bila več mogoča, prvotno postavljeni tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala vrnitev denarnega zneska, plačanega na račun kupnine po sporni pogodbi v višini 10.000,00 DEM (sedaj 3.800,26 EUR) ter znesek toženi stranki izplačane zavarovalne premije po zavarovalni polici, ki jo je sklenila tožeča stranka, v višini takratnih 639.408,00 SIT (sedaj 2.668,20 EUR), za katerega tožeča stranka zatrjuje, da ga je pobotala s preostankom toženi stranki dolgovane kupnine, in je torej tožena stranka oba navedena zneska neupravičeno pridobila z namenom plačila kupnine.

4. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila predkupna pogodba z dne 20.11.1996 med pravdnimi strankami sklenjena z namenom nakupa oziroma prodaje spornih nepremičnin, ter zavzelo stališče, da gre v danem primeru za predpogodbo, ki pa z ozirom na to, da tožeči stranki sklenitve glavne pogodbe nikoli nista zahtevali, prav tako pa zaradi nezmožnosti izpolnitve dogovorjenih obveznosti, nastale po sklenitvi pogodbe, pravdne stranke ne veže, oziroma je razvezana že po samem zakonu, kar ustreza primeru iz četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki predvideva obveznost vrnitve ali nadomestitve vrednosti, ki je bila dana glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (kondikcija), in je tožena stranka zato dolžna vrniti tožeči stranki znesek 10.000,00 DEM (sedaj 3.800,26 EUR), ki ga je ob sklenitvi pogodbe prejela kot delno izpolnitev na račun kupnine, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z zneskom zavarovalnine v višini 2.668,20 EUR, ki je bil s strani zavarovalnice izplačan toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da kljub temu, da je bila zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin tožena stranka, predkupna pogodba, glede na namen njene sklenitve, predstavlja zadostno pravno podlago, da je kot upravičenca do izplačila zavarovalnine šteti tožečo stranko, ki je zavarovanje sklenila in nepremičnine po požaru tudi obnovila. Glede na navedeno je bila tožena stranka z izplačilom zgornjega zneska neupravičeno obogatena in je zato tudi ta znesek, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, dolžna povrniti tožeči stranki.

5. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP s tem, ko ni s sklepom odločilo o spremembi tožbe in jo bodisi dovolilo ali ne, s tem pa je toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, saj ta ni vedela, kaj je sploh tema obravnavanja in je bila s tem seznanjena šele z izpodbijano sodbo. Dodaja še, da v konkretnem primeru ne gre za procesno situacijo iz 190. člena ZPP, saj tožena stranka nepremičnin ni odtujila. V zvezi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pogodba z dne 20.11.1996 predstavlja predpogodbo za nakup spornih nepremičnin, pritožba zatrjuje, da je to prekoračilo okvire trditvene podlage, saj je tožeča stranka ves čas postopka vztrajala pri stališču, da gre za kupoprodajno pogodbo, čemur pritožba sicer nasprotuje, saj vztraja, da predkupna pogodba ni bila sklenjena z namenom prodaje nepremičnine in je takšno nepravilno stališče posledica nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava. Tudi ob sicer nepravilni ugotovitvi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba za nakup nepremičnine, je odločitev sodišča, ki je toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.800,26 EUR, zmotna, saj Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR v primeru nesklenitve glavne pogodbe drugi pogodbeni stranki ne daje denarnega zahtevka, temveč le zahtevek na sklenitev glavne pogodbe, ki pa ga tožeča stranka ni podala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati ali je prišlo do sklenitve predpogodbe ali kupne pogodbe, saj je od tega odvisno, kakšen zahtevek bi morala postaviti tožeča stranka. Pritožba izpostavlja, da je tožeča stranka na naroku dne 9.9.2005 zatrjevala, da je temelj tožbenega zahtevka predkupna pogodba z dne 20.11.1996, le-ta pa ne predpostavlja kakršnegakoli obveznosti plačila tožene stranke nasproti tožeči stranki. Zatrjuje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena in zato tudi ni jasno, na kakšni pravni podlagi sodišče utemeljuje svojo odločitev v zvezi s plačilom 3.800,26 EUR in izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče prve stopnje naj bi prekoračilo trditveno podlago tudi zato, ker tožeča stranka nikdar ni zatrjevala, da zahteva vračilo danega, prav tako pa ni niti zatrjevala niti dokazovala obogatitve tožene stranke in svojega prikrajšanja. Pri tem ne gre spregledati, da sta obe tožeči stranki vseskozi bivali v nepremičnini last tožene stranke, zaradi tega o kakšnem prikrajšanju oziroma obogatitvi ni mogoče govoriti, kar je tožena stranka uveljavljala že tudi na naroku dne 9.9.2005. V zvezi s prisojenim zneskom v višini prejete zavarovalnine tožena stranka meni, da je taka odločitev sodišča v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe, saj ob tej sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ni moglo priti do zaključka, da tožena stranka dolguje tožeči stranki iz naslova prejete zavarovalnine znesek 2.668,20 EUR. Sodišče sicer ugotavlja, da se je požar na nepremičnini (8.4.1999) zgodil še v času veljavnosti predpogodbe, vendar je zmotno stališče, da sklenjena predpogodba predstavlja zadostno pravno podlago za upravičenje tožeče stranke do izplačila zavarovalnine, tožeča stranka pa ob tem niti ne zatrjuje, v čem je njeno prikrajšanje. Iz izreka izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, od kdaj je sodišče štelo, da tečejo zamudne obresti od zneska 2.668,20 EUR, zaradi česar je sodba v tem delu brez razlogov. Pritožba graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, prereka vse priznane stroške za odsotnost iz pisarne in potne stroške pooblaščenke tožeče stranke, saj zatrjuje, da je ta iz M... in ji ti stroški niso nastali. Ne strinja se s priznanimi stroški za narok dne 8.6.2009, saj je bil na tem sprejet le dokazni sklep, prav tako pa zatrjuje, da ni jasen strošek za vloge z dne 13.10.2005, 9.5.2005 in 21.12.2005. Tožeči stranki priznane stroške prereka kot previsoke. Glede na predstavljeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zgornja izvajanja tožene stranke zavrača kot neutemeljena. V zvezi s spremembo tožbe izpostavlja, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje, ne da bi predhodno spremembi tožbe nasprotovala. Vztraja pri stališču, da je sporna pogodba z dne 20.11.1996 dejansko kupna pogodba, v zvezi z zneskom toženi stranki izplačane zavarovalnine pa poudarja, da ga je uveljavljala v pobot terjatvi tožene stranke za plačilo preostanka kupnine. V zvezi z grajo stroškovne odločitve pa le pripomni, da je njena pooblaščenka vse do 1.12.2009 imela sedež svoje odvetniške pisarne v Rušah. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, priglaša pa tudi stroške postopka s pritožbo, ki jih naj pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa niso podane kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je sprejeta odločitev tudi materialnopravno pravilna, razen, da jo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 2.668,20 EUR, utemeljujejo razlogi, kot izhajajo iz spodnje obrazložitve. V dejanskem in materialnopravnem pogledu pa je pravilna tudi prvostopenjska stroškovna odločitev, tako da se tudi preostala pritožbena razloga ne moreta uveljaviti.

9. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V danem primeru namreč gre za procesno situacijo iz 186. člena ZPP, torej za primer t.i. privilegirane spremembe tožbe, kjer privolitev tožene stranke v spremembo ni potrebna. To je kadar tožeča stranka spremeni tožbeni zahtevek tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, kar povsem ustreza položaju v danem primeru, ko je po vložitvi tožbe dne 9.4.2002 bila sporna nepremičnina prodana v izvršilnem postopku in se je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini z učinkom od 1.6.2007 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru o izročitvi nepremičnine kupcu z dne 12.10.2006 opr. št. In 1996/00066, In 1994/00088 in Z 202/00632 vpisala lastninska pravica na ime S.R. (razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi C6), tožeča stranka pa je v posledici navedenega s pripravljalno vlogo z dne 6.12.2007 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala vračilo tistega, kar je bilo na podlagi predkupne pogodbe izpolnjeno toženi stranki, saj je jasno, da s prvotnim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, glede na to, da je tožena stranka s prodajo nepremičnine v izvršbi izgubila razpolagalno sposobnost, v pravdi ne bi uspela. Četudi bi v danem primeru bila potrebna privolitev tožene stranke v spremembo tožbe, bi morali šteti, da je v spremembo privolila, saj se je po vročitvi zgoraj navedene pripravljalne vloge tožeče stranke dne 13.12.2007 (vročilnica pripeta k list. št. 107) na glavni obravnavi dne 21.4.2008 spustila v obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, brez da bi spremembi pred tem nasprotovala (drugi odstavek 185. člena ZPP). Procesni sklep sodišča v tem primeru ne bi bil potreben, pritožba pa spregleda, da v zadevi VSL sklep I Cp 1861/99 z dne 11.3.1999, na katero se sklicuje, ne gre za primer privilegirane spremembe tožbe, prav tako pa je tožena stranka v tem primeru spremembi tožbe nasprotovala. Zadeva I Cp 1609/2005 z dne 7.9.2005 pa se nanaša na (delni) umik tožbe po tem, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje, kjer pa soglasja tožene stranke, potrebnega v skladu z drugim odstavkom 188. člena ZPP, sodišče s sklepom niti ne more nadomestiti.

10. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da gre v primeru sporne pogodbe za kupoprodajno pogodbo, vendar ob tem, ko je tožbeni zahtevek utemeljen tako v primeru, če je sporna pogodba po svoji naravi predpogodba kot tudi če gre za kupno pogodbo, da le izraža namen pravdnih strank za nakup oziroma prodajo spornih nepremičnin, sodišče prve stopnje, s tem, ko v izpodbijani sodbi zaključi, da je bila med strankami sklenjena predpogodba z namenom prodaje nepremičnin, ne stori tolikšne kršitve določb postopka, da bi ta lahko vlivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve in se kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more uveljaviti. Stališču pritožbe, da ZOR v primeru sklenjene predpogodbe ne daje podlage za vrnitev neupravičeno pridobljenega, temveč je možno zahtevati le sklenitev glavne pogodbe, ni mogoče slediti. Tudi predpogodba je pogodba kot vsaka druga, le da izpolnitev obveznosti iz te ne prestavlja izvršitve kakšne dajatve ali storitve, temveč je obveznost pogodbenih strank v tem, da sklenejo glavno pogodbo. Četudi je bila ob tako sklenjeni predpogodbi dogovorjena ter hkrati izvršena že delna izpolnitev na račun obveznosti iz glavne pogodbe, je v primeru, ko predpogodba za pogodbene stranke ni več zavezujoča, potrebno vrniti prejeto korist, saj je vendar odpadla pravna podlaga, lahko pa gledamo tudi širše, da se pravna podlaga, s katero so računale pogodbene stranke, ni uresničila, saj glavna pogodba ni bila sklenjena (četrti odstavek 210. člena). Za primer razdora pogodbe (v danem primeru bodisi predpogodbe ali glavne pogodbe) pa vrnitev tistega kar je bilo na podlagi takšne pogodbe dano, predvideva že tudi drugi odstavek 132. člena ZOR.

11. Po zgoraj predstavljenem se kot bistveno za pravno presojo v zadevi zato izkaže le vprašanje, ali je bila pogodbena volja pravnih strank ob sklenitvi predkupne pogodbe z dne 20.11.1996 usmerjena v prodajo oziroma nakup spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku na to vprašanje odgovarja pritrdilno, razloge izpodbijane sodbe pa v tem obsegu v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in jih povzema kot svoje, medtem ko ga izvajanja pritožbe ne prepričajo. Da je tožena stranka dejansko prejela znesek v višini 10.000,00 DEM niti ni sporno, namen pogodbenih strank za prodajo nepremičnin pa izhaja že iz same vsebine sporne pogodbe, pri čemer dejstvo, da je volja pogodbenih strank izražena v tej pogodbi, odraz resnične volje, potrjujejo v postopku na prvi stopnje izvedeni dokazi. Ob tem, ko je tožeča stranka uspešno dokazala, da je prvotožeča stranka v namen poplačila preostanka dolgovane kupnine za sporne nepremičnine pri Stanovanjskem skladu RS uredila namensko posojilo (priloga A 21), katerega sprejem pa je tožena stranka dvakrat zavrnila in je tudi priča I.N.(oče prvotožeče stranke) potrdil, je tožena stranka še tudi po tem, ko je sin dosegel podaljšanje odobritve kredita (priloga A 22), dejala, da nepremičnine ne bo prodala, in ko namen prodaje izhaja že iz potrdila o prejemu prvega obroka kupnine v višini 10.000,00 DEM z dne 28.10.1996 (priloga A 20), kjer je navedeno, da je tožena stranka ta denarni znesek, ki ga je tožečima strankama posodil I.N., prejela kot akontacijo za nakup sporne nepremičnine, ter glede na dejstvo, da je tožeča stranka v sporno nepremičnino vlagala in po požaru na novo postavila gospodarsko poslopje ter obnovila hišo, poplačala pa je tudi terjatev, zaradi zavarovanja katere so bile sporne nepremičnine hipotekarno obremenjene (odstopne izjave v prilogi A 18 in A 23), zatrjevanjem tožene stranke, da je sporna pogodba fiktivna in je prikrivala najemno pogodbo, znesek 10.000,00 DEM pa je bil izročen na račun najemnine, ni mogoče slediti.

12. Ob zgoraj predstavljenem se argumentacija sodišča prve stopnje, da določila v zvezi s premičninami in v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše v sporni pogodbi, v kolikor bi bila fiktivna, ne bi bila zapisana, v zvezi s čemer tožena stranka izpostavlja, da je take določbe vsebovala že tudi najemna pogodba z dne 12.5.1992 (priloga B 3), niti več ne izkaže kot potrebna, saj so že ostali v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi dovolj zanesljiva opora za sprejeto odločitev. Obe tožeči stranki sta že pred sklenitvijo predkupne pogodbe živeli v stanovanjski hiši tožene stranke in obstoj najemne pogodbe iz leta 1992 tudi priznavata, določila v zvezi z inventarjem ter vzdrževanjem pa so za to vrsto pogodbe povsem običajna, prav tako pa ni nenavadno, da je takšna določila vsebovala tudi predkupna pogodba z dne 20.11.1996, saj bi glede na določila pogodbe o plačilu preostanka kupnine (II. točka pogodbe) prenos lastninske pravice lahko bil odložen kar za obdobje dveh let po njeni sklenitvi. Prvostopenjske dokazne ocene ne more omajati niti sklicevanje na predpogodbo iz leta 1994 (priloga B 4). Tožeča stranka tudi to pogodbo priznava, in navaja, da je to prvotožeča stranka dejansko potrebovala zaradi svojega očeta ter ne gre za navidezno pogodbo, pravilno pa tudi izpostavlja, da nima vseh sestavin prodajne pogodbe, za razliko od pogodbe z dne 20.11.1996, ki ni bila sklenjena z istim namenom. V prid tožene stranke ne pretehta niti zapis na zadnji strani sporne pogodbe, ki jo je v fotokopiji priložila tožena stranka (priloga B 10), da je »Gospod N.M. s to pogodbo ugodil očetu g. N.I.. Prodajalka in kupec pa sestavita pogodbo po dogovoru obeh.« Samega zapisa z zgoraj navedeno vsebino in podpisa prvotožeče stranke pod njim tožeča stranka niti ne prereka, vendar meni, da kaj takega na kupno pogodbo niso zapisali, lahko pa je to bilo pripisano na posebnem papirju, v dokaz pa predloži tudi original predkupne pogodbe (priloga A 24), kjer tega dostavka na zadnji strani ni. Tožena stranka svojega izvoda originala pogodbe po pozivu tožeče stranke ni predložila (po njenem zatrjevanju ji je bil originalni izvod ukraden), pri čemer zmotno meni, da je dokazovanje nepristnosti predložene kopije na strani tožeče stranke, saj vendar s svojim izvodom originalnega dokumenta razpolaga sama in je jasno, da tega tožeča stranka ne more predložiti. Tudi sicer pa zgornjemu pripisu na sporni pogodbi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati takšnega pomena, da bi lahko vplival na dokazno oceno in s tem na sprejeto odločitev, saj iz tega niti ni razvidno v kakšnem smislu naj bi prvotožeča stranka ugodila svojemu očetu, ta pa je kot priča tudi potrdil, da je tožečima strankama posodil 10.000,00 DEM za plačilo kupnine, denar pa je toženi stranki tudi osebno izročil, želel pa je imeti neko potrdilo. Navzoč je bil tudi ob notarski overitvi podpisa tožene stranke na sporni pogodbi in bi navedeno tudi utemeljevalo sklep, da je bila sporna predkupna pogodba s toženo stranko sklenjena po dogovoru obeh, prvotožeče stranke ter njenega očeta I.N., kakor to izhaja iz pristavka k pogodbi. Morebitno interno razmerje med prvotožečo stranko in njenim očetom v zvezi s sklenitvijo predkupne pogodbe z dne 20.11.1996 pa na odločitev v predmetni zadevi ne more imeti vpliva.

13. Tudi dejstvo, da tožena stranka ni znala pojasniti, ali ji je tožeča stranka ob izročitvi zneska v višini 10.000,00 DEM sploh dolgovala kaj na račun najemnine in ali je s tem denarjem bila poplačana zaostala najemnina, ali pa najemnina za vnaprej, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ovrednotilo v prid tožeče stranke. Da je bil namen pogodbenih strank prodaja nepremičnine, pa v nasprotju s stališčem pritožbe izhaja tudi iz dopisov pooblaščenca tožene stranke tožeči stranki, predvsem dopisa z dne 14.1.1998 in z dne 19.5.1999, katerih vsebino pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe. V primeru, da si je tožena stranka premislila v zvezi s prodajo nepremičnin tožeči stranki, pa to na pogodbeno voljo strank ob sklenitvi predkupne pogodbe ne vpliva, s tem pa tudi ne na utemeljenost zahtevka za vrnitev tistega, kar je na račun kupnine že bilo izročeno.

14. V zvezi z izpovedbo priče A.H., brata drugotožeče stranke (zaslišan 27.1.2006), da se je s sestro pred letom dni pogovarjal, da bi rada odkupila hišo, kakor to izpostavlja pritožba, pa velja le dodati, da je razumljivo, če se je tožeča stranka še tudi takrat zavzemala za odkup nepremičnin, saj ji je bilo vsaj od vložitve tožbe dalje (9.4.2002) znano, da na osnovi sporne pogodbe lastninske pravice ni pridobila. Glede na pravkar navedeno pa tudi interes tožene stranke, da tožeči stranki po sklenitvi predkupne pogodbe ponovno ponudi odkup, ne preseneča, saj je z dopisom z dne 21.10.1997 nepremičnine ponujala za skoraj trikrat višjo kupnino (85.000,00 DEM), kot tisto ki je bila dogovorjena po sporni pogodbi.

15. Tožena stranka v pritožbi povzema, da je tožeče stranka na naroku dne 9.9.2005 navajala, da je temelj tožbenega zahtevka predkupna pogodba z dne 20.11.1996 in nadaljuje, da ta pogodba nikjer ne predpostavlja kakršnega koli plačila, ki bi ga bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, navedeno pa kaže, da pritožba pravne narave tožbenega zahtevka, ki je sedaj predmet obravnave, ne razume pravilno. Drži sicer, da je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala s predkupno pogodbo z dne 20.11.1996, vendar to velja za zahtevek, ki ga je v predmetnem postopku prvotno uveljavljala, ko je na podlagi sporne pogodbe, za katero je trdila, da je kupna pogodba, zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v svojo korist, prav tako pa drži, da iz sporne pogodba za toženo stranko ne izhaja obveznost kakšne denarne dajatve, vendar je tožeča stranka v tem smislu tudi ne uveljavlja. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 6.12.2007 modificirala prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, njen zahtevek, ki je po spremembi tožbe predmet obravnave, pa je kondikcijski zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva vračilo tistega, kar je sama izpolnila na podlagi pravnega temelja, ki je kasneje odpadel oziroma se ni uresničil. Tožeča stranka torej ne uveljavlja izpolnitev kakršnih koli obveznosti iz pogodbe, temveč uveljavlja zgolj pravne posledice, ki so v skladu s pravili materialnega prava predvidene v primeru, da odpade pravna podlaga, na osnovi katere je bila izvršena kakšna izpolnitev. Zahtevek tožeče stranke je tako utemeljen v določilih drugega odstavka 132. člena ZOR oziroma splošneje četrtega odstavka 210. člena ZOR, o čemer ima prvostopenjska sodba razloge v zadnjem odstavku na strani 4 ter prvem odstavku na strani 5 obrazložitve in zato ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. V zvezi s tožbenim zahtevkom po spremenjeni tožbi je tožeča stranka tudi povsem zadostila trditvenemu bremenu, ko je navajala, da zato ker izpolnitev obveznosti tožene stranke po sporni pogodbi ni več mogoča, po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ) o vračanju zahteva vračilo tistega, kar je dala z namenom plačila kupnine in sodišče prve stopnje s tem, ko je tako postavljen zahtevek tožeče stranka obravnavalo in mu ugodilo, trditvene podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, ni prekoračilo, tako da tudi zatrjevana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V zvezi z izvajanji pritožbe, da tožena stranka spornega denarnega zneska ni neupravičeno pridobila, saj sta obe tožeči stranki ves čas bivali v njeni nepremičnini, pa velja pojasniti le, da tožena stranka kakšnega koli zahtevka iz naslova plačila za uporabnino v predmetnem postopku nasproti tožeči stranki bodisi v obliki pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe ni uveljavljala, svoje morebitne terjatve pa tudi sicer ni z ničemer opredelila (obdobje za katero uveljavlja uporabnino ter njeno višino).

17. V zvezi z odločitvijo sodišča o plačilu zneska v višini prejete zavarovalnine, to je 2.668,20 EUR, je sicer pritrditi pritožbi, da med pravdnimi strankami sklenjena predpogodba ne predstavlja zadostne pravne podlage, da bi tožečo stranko upravičevala do izplačila zneska zavarovalnine v že zgoraj navedeni višini, saj gre uničenje substance stvari vselej v breme njenega lastnika in gre plačilo zavarovalne vsote, ne glede na to, če sam zavarovanja ni sklenil, posledično njemu v korist, pri čemer je nesporno, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih nepremičninah nikoli ni pridobila. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pa je ne glede na navedeno materialnopravno pravilna, razloge za to pa je potrebno prvenstveno iskati v trditvah tožeče stranke. Le-ta je ob spremembi tožbe navedla, da zahteva vse, kar je tožena stranka neupravičeno pridobila z namenom plačila kupnine, nato pa pojasnila, da to predstavlja znesek 10.000,00 DEM, ki ga je že plačala, ter nadalje del kupnine, ki ga je toženi stranki plačala z uveljavljanjem v pobot terjatve v višini 2.668,20 EUR (prej 639.408,00 SIT), ki je bila toženki kot zemljiškoknjižni lastnici izplačana kot zavarovalnina iz požarnega zavarovanja, čeprav je tega sklenila prvotožeča stranka. Tožeča stranka je še pripomnila, da je bil preostali del kupnine prav tako plačan s pobotanjem terjatve, ki jo je tožeča stranka imela nasproti toženi stranki iz naslova cesije hipotekarno zavarovane terjatve v znesku takratnih 3.450.750,00 SIT, ki pa jo je uspela uveljaviti v izvršilnem postopku (kjer so bile sporne nepremičnine prodane), zato je v tem postopku ne uveljavlja. Iz predstavljenih trditev tožeče stranke izhaja, da znesek 2.668,20 EUR ne uveljavljata kot vračilo toženi stranki izplačane zavarovalnine, za katerega bi bila neupravičeno obogatena (prvi odstavek 210. člena ZOR), temveč zaradi pobota vzajemnih terjatev pravdnih strank, do katerega je prišlo izven predmetnega pravdnega postopka, kot znesek delnega plačila kupnine. Tožena stranka trditvam tožeče stranke o poravnani kupnini z izvršenim pobotom ni nasprotovala in je zato ob vsem povedanem potrebno zaključiti, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska v višini 2.668,20 EUR utemeljen iz povsem enakih razlogov kot zahtevek za plačilo 3.800,26 EUR.

18. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.668,20 EUR ni mogoče preizkusi. Sodišče prve stopnje je tek zakonskih zamudnih obresti od zgoraj navedenega zneska omejilo v skladu s pravilom ne ultra alterum tantum, saj je ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti, ki so tekle od 31.1.2000 do dneva uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A) dne 22.5.2007, ki pravilo, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, ohranja le še za pogodbene obresti, dosegle glavnico in so zato prenehale teči. Ker so sodišču v času sprejetja izpodbijane odločitve bili poznani vsi elementi, potrebni za odločitev o višini zakonskih zamudnih obresti, saj ta več ni bila odvisna od trenutka plačila, je pravilno, da je po tem, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da tožeči stranki pripadajo le zakonske zamudne obresti v višini, ki je enaka glavnici, toženi stranki v izreku sodbe tudi naložilo, da povrne ta znesek obresti. Svojo odločitev je v razlogih izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti, toženi stranki pa je s tem omogočena učinkovita pritožba. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

19. Pritožba neutemeljeno prereka tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, saj so bili tožeči stranki stroški njene pooblaščenke priznani skladno z Odvetniško tarifo (OT). Pooblaščenki tožeče stranke je bilo zaradi udeležbe na narokih za glavno obravnavo dne 9.9.2005, 11.11.2005, 27.1.2006 in 11.4.2006 vsakokrat priznanih 40 točk za odsotnost iz pisarne ter potni stroški v skupni višini 36,05 EUR. Vsi navedeni naroki so bili opravljeni v okviru prvega sojenja na prvi stopnje, da je pooblaščenka tožeče stranke v tem obdobju imela sedež odvetniške pisarne v Rušah, pa je razvidno iz žiga odvetnice na pritožbi tožeče stranke z dne 17.7.2006 zoper prvostopenjsko sodbo opr. št. II P 703/2002 z dne 11.4.2006, tako da so ji bili stroški za odsotnost iz pisarne ter potni stroški priznani utemeljeno. Pravilno je sodišče prve stopnje priznalo tudi stroške zastopanja za narok dne 8.6.2009, in sicer 200 točk po drugem odstavku tar. št. 20 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT, saj je šteti, da je bil na navedenem naroku, ob tem, ko so pravdne stranke povzele svoje navedbe v dosedanjih postopkih, sporni zahtevek obravnavan, prav tako je sodišče sprejelo dokazni sklep. Pravilno je kot za kratek dopis in obvestila v skladu s 4. točko tar. št. 39 OT priznanih tudi 3 x 20 točk za vloge tožeče stranke z dne 13.10.2005, 9.5.2005 in 21.12.2005, s katerimi je tožeča stranka sodišču sporočila naslove prič, katerih zaslišanje je predlagala.

20. Po vsem obrazloženem pritožbi tožene stranke ni bilo mogoče priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. V posledici neuspeha s pritožbo mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške postopka s pritožbo kriti sama. Tudi tožeča stranka mora stroške nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke nositi sama, saj njena izvajanja v odgovoru k odločitvi v predmetni zadevi niso doprinesla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).