Jedro

Celoten odnos tožnika do dogodka, ki je v njegovi sferi, utemeljuje sklep, da ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica, ki sta vrednoti nujno povezani s standardom „vreden zaupanja“. Ne gre za njegovo subjektivno vrednotenje dejanja, niti za vrednotenje v kazenskem pogledu, pač pa za objektivno vrednotenje odnosa do dejanja, kar za obravnavan primer pomeni, da gre za vprašanje pogleda na dogodek, ki ga mora imeti odvetnik, ki je po merilih, ki jih predpisujejo Ustava, zakoni ter poklicna etika, vreden zaupanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice. Svojo odločitev je sprejela v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 913/2009 z dne 16. 9. 2009. Svojo odločitev, da predlagatelj ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za vpis v imenik odvetnikov določa 25. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), je oprla na 7. točko 1. odstavka 25. člena ZOdv. Prvi razlog, ki pomeni neizpolnjevanje pogoja, je neiskrenost v zvezi z računalniškem tekmovanjem. Iz kazenskega spisa izhaja, da je zoper predlagatelja v zvezi z domnevnim svetovnim prvenstvom stekel kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj, vendar je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani po izdelavi izvedeniških mnenj, ki so izključevala kazensko odgovornost v času storitve, odstopilo od pregona. Sodišče je v sodbi U 913/2009 opozorilo, da je šlo pri predlagatelju za bolezen, ter da se zato ne more upoštevati računalniško tekmovanje kot znak moralne oporečnosti. Tožena stranka soglaša s sodiščem, da nekdo, ki dejanje stori v stanju, ko ne more razumeti pomena svojega dejanja, niti ne more obvladovati svojega ravnanja, zato ne more biti kazensko odgovoren, pa tudi moralne oporečnosti se taki osebi ne more očitati. Vendar vseeno sumi v vestnost in poštenost predlagatelja na podlagi kasnejšega postopanja predlagatelja, saj ta ni pripravljen pojasniti samega dogajanja v zvezi s svetovnim prvenstvom in kljub ugotovljenemu izjavlja, da „v svojem življenju ni še nikogar nikoli prevaral ali ogoljufal“, kot je navedel v tožbi z dne 1. 6. 2009. Takšno nekritično dojemanje lastnih dejanj, ob ugotovitvi psihiatrinje A.A. z dne 29. 5. 2007, da je stanje stabilizirano, ne dopušča sklepa o vestnosti in poštenosti predlagatelja. Izvedenec B.B. navaja, da naj bi bila prepričanost v resničnost svoje blodnje, to je neuvidevnost za svojo blodnjo, del bolezni, psihiatrinja A.A. pa je ugotovila, da bolezenskih znakov ni več opaziti. Organ opaža, da je vsakršno omenjanje svetovnega računalniškega prvenstva za predlagatelja očitno nedovoljeno in neprimerno in to kljub prenehanju njegove bolezni, ko bi lahko upravičeno pričakovali nekoliko bolj realen in kritičen odnos do dogodka, saj dejanje ni bilo družbeno sprejemljivo. Nekritičen odnos izhaja iz mnenja IO OZO Ljubljana (iz zapisnika izhaja, da je C.C. kljub izvedenskim mnenjem in kljub opravljenim številnim dolgoletnim terapijam še vedno vztraja na trditvah o udeležbi in zmagi na svetovnem tekmovanju) kot tudi na podlagi vseh kasnejših dopisov zbornici in vloženih upravnih tožb. Zaradi celovitosti ugotavljanja in presojanja ravnanja predlagatelja, tako ni pomembno samo ugotavljanje prištevnosti ali krivde ob storitvi dejanja, ampak celoten odnos predlagatelja do dogodka. Navedbe predlagatelja z dne 17. 3. 2008, da je bilo zaslišanje pri IO OZO izvedeno v drugem postopku in da je to zaslišanje časovno oddaljeno, upravni organ šteje za irelevantne, saj se upošteva tako preteklo kot sedanje obnašanje. Drugi razlog je, da odnos predlagatelja do odvetnikov ni primeren. To izhaja iz izražanja predlagatelja na ustni obravnavi dne 18. 11. 2008 ter vlog v upravnem sporu. Iz vlog jasno izhaja ponižujoč in aroganten odnos predlagatelja do kolegov. Vsakršno stališče ali odločitev upravnega odbora zbornice označuje kot nestrokovno, če mu le dokaz ali odločitev ni po volji. Priporočilo odvetnika D.D. je le potrdilo, da je dodeljeno delo opravljal korektno in v postavljenih rokih, iz njega pa niso razvidne nikakršne opredelitve odvetnika glede izkazovanja pogoja „vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica“. Pri presoji vestnosti in poštenja pa je upravni organ upošteval tudi pismo odvetnika E.E. in izjasnitev predlagatelja o tej listini. Ker predmetni postopek ni namenjen ugotavljanju delovno pravnih kršitev odvetnika, upravni organ meni, da ni potrebno izvajati dokaznih predlogov, vezanih na ugotavljanje odnosov odvetnika E.E. do predlagatelja. Kljub temu upravni organ opozarja na navedbe predlagatelja, da mu je odvetnik plačo za mesec september obračunal in izplačal v mesecu oktobru 2005, torej že po odhodu v drugo odvetniško pisarno, v tem kontekstu pa ocenjuje kot dvomljive trditve, da mu odvetnik v času sodelovanja ne bi izplačeval dogovorjenega plačila, po odhodu in prekinitvi pa bi to storil. Kot relevantno je upravni organ presojal predvsem dejstvo, da predlagatelj ni sporazumno prekinil sodelovanja z odvetnikom in da je prišlo ob tem do nesoglasja, kar oba potrjujeta. Ob tem se organu poraja dvom v primernost in spoštljivost odnosa med predlagateljem in odvetnikom, na predmetni postopek pa vpliva dvom o primernosti obnašanja. Dejstvo, da je predlagatelj stečajni upravitelj, pa na odločitev ne sme in ne more vplivati, saj pogoji, ki jih mora oseba izpolnjevati za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja, niso identični pogojem za vpis v imenik odvetnikov. O stopnji zaupanja javnosti oziroma državnih organov bolj od zgoraj navedenega priča Sporočilo za javnost po seji Vlade RS z dne 13. 7. 2006, objavljeno na spletnih straneh v zvezi s predlogom za izločitev ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma iz postopka odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upraviteljev. V sporočilu je navedeno: Minister za pravosodje je bil v letu 2000, ko je C.C. spravil v zmoto Ministrstvo za šolstvo in šport in si s tem pridobil finančno podporo ministrstva, minister za šolstvo in šport. Iz spisa, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje, izhaja, da se je C.C., vložnik zahteve za izdajo dovoljenja, s prevaro razglašal za svetovnega prvaka v računalništvu in ob tem dobil znatno državno podporo, ki jo je sicer kasneje na zahtevo Ministrstva za šolstvo in šport vrnil. Iz citiranega zapisa državnega organa je jasno razviden utemeljen dvom v njegovo zaupanje C.C. Glede primernosti poslovnih prostorov pa upravni organ ugotavlja, da se v to ne bo spuščal, saj je ugotovil, da predlagatelj ne izpolnjuje že pogoja iz 7. točke 1. odstavka 25. člena ZOdv.

Tožnik povzema dosedanji potek postopka in navaja, da izpolnjuje vse pogoje za vpis v imenik odvetnikov. Meni, da ni nobene potrebe po tem, da mu tožena stranka očita kriminalno preteklost, nemoralnost, moralno sprevrženost ter v vsakem preteklem dejanju tožnik vidi zgolj negativna dejanja, prevare, goljufije ter nepoštena in nekorektna dejanja. Poudarja, da v svojem življenju še nikogar ni prevaral ali ogoljufal, vsaj takšnega namena ni nikoli imel. Pričakuje od tožene stranke, da bo razumela, da tožeča stranka enostavno ne more priznati nekega nepoštenega ravnanja za svojega, če ga ni storil. Želel bi, da ga tožena stranka z enostranskim navajanjem neresničnih dejstev preneha žaliti in jemati pravico do dobrega imena in časti. Iz določb zakona izhaja, da je potrebno utemeljeno sklepati, da predlagatelj ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, tožena stranka pa pavšalno navaja, da ni vreden zaupanja. V kolikor določena dejstva kažejo na to, da bi bil posamezen kandidat lahko moralno neprimeren za opravljanje odvetniškega poklica, druga pa kažejo na to, da je moralno primeren za opravljanje odvetniškega poklica, je dolžan upravni organ izvesti predlagane dokaze in na podlagi izvedenih dokazov sprejeti dokazno oceno, ki pa ne sme biti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Selektivno izvajanje dokazov, neopredeljevanje do konkretnih ugovornih navedb kandidata za vpis v imenik odvetnikov ter neizvedba dokazov, ki jih je predlagal, kandidatu onemogoča uveljavljanje njegovih pravic v upravnem postopku. Tožena stranka krši ustavne pravice tožnika, ker o vpisu v imenik odloča že dve leti in pol. Tožena stranka predloga ne more zavrniti iz razloga, ker „upravni odbor utemeljeno sumi v vestnost in poštenost predlagatelja“. Sum ali utemeljen sum nista dovolj. Upravni postopek je namenjen potrditvi ali odpravi suma, v konkretnem primeru pa je tožena stranka izvedla zgolj tiste dokaze, ki so za tožnika bolj ali manj neugodni, tistih, ki pa so koristni, pa ne želi izvesti. S tem mu je onemogočeno uveljavljanje pravic v postopku, zlasti pravica do kontradiktornosti postopka, onemogočeno pa je tudi spoštovanje načela materialne resnice. Glede računalniškega tekmovanja vztraja pri dejstvu, da ni v svojem življenju do danes še nikogar prevaral ali ogoljufal. Pri tem stališču bo vztrajal tudi v prihodnje, saj nečesa, česar ni storil ne bo nikoli priznal. Niti ne ve, kakšno priznanje bi tožena stranka rada prejela. Ko tožena stranka govori o družbeni nesprejemljivosti dejanja v zvezi s svetovnim računalniškim tekmovanjem, ne pojasni konkretno katero dejanje ima v mislih ter na kakšen način je takšno domnevno dejanje nesprejemljivo. Ker so navedbe presplošne, se tožnik do njih ne more konkretneje opredeliti. V svojem življenju je doživel že marsikatero krivico, takšne krivice pa tožena stranka potencira, ko nekritično sprejema opise v medijih in poveličuje njihovo vsebino. Neutemeljeni in dokazno nepodprti so tudi očitki o domnevnem neprimernem odnosu tožeče stranke do odvetnikov. Glede na navedbe tožene stranke tožeča stranka poudarja, da nikoli ni smešila ali zaničevala tožene stranke, predvsem pa nikoli ni imela tega namena; da v upravnem postopku tožena stranka ne predstavlja nasprotne stranke, temveč gre za upravni organ; tožeča stranka se neprimerno pri opravljanju odvetniškega poklica ne more obnašati, ker še nikoli ni imela statusa odvetnika. V izpodbijani odločbi pa tožena stranka ne pojasni, na kakšen način se je na zaslišanju pred upravnim odborom dne 18. 11. 2008 prepričala o odnosu tožeče stranke do odvetnikov. V vlogah, ki jih je tožeča stranka poslala na sodišče, je zgolj opisovala kršitve zakonodaje in nepravilno odločanje tožene stranke v postopku odločanja glede vpisa tožeče stranke v imenik odvetnikov. Glede priporočila odvetnika D.D. tožeča stranka pojasnjuje, da je slednje zapisano objektivno in v korist tožeče stranke. Iz priporočila ni razviden dvom v moralno primernost tožeče stranke, če pa se dvom poraja, je mogoče odvetnika zasebno zaslišati. Osebno stališče pa je razvidno tudi v zapisniku z dne 30. 3. 2006, v katerem je odvetnik izrecno navedel svoje osebno stališče glede korektnosti in poštenosti dela tožeče stranke. Tako ne drži ugotovitev, da se odvetnik ni opredelil do vrednostnih kriterijev dela tožeče stranke v njegovi odvetniški pisarni. Do navedb odvetnika D.D. pa se tožena stranka ni opredelila, saj niso v korist izdaje negativne upravne določbe. Stališče tožene stranke, da zaslišanje odvetnika E.E. ni potrebno, je v nasprotju s sodno odločbo I U 913/2009. Navedbe odvetnika in tožeče stranke so nasprotujoče, zato je zaslišanje nujno potrebno. Z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeča stranka nima nobene možnosti, da bi v postopku lahko dokazala svoja stališča. Toženi stranki več pomeni ščitenje osebnih interesov odvetnika E.E., ki je v dopisu z dne 17. 10. 2005 neresnično prikazal dejansko stanje in neresnično prikazal odnos tožeče stranke do njega. Odvetnik E.E. pa je s spornim dopisom zavedel upravni odbor tožene stranke, da si je slednji ustvaril nepravilno sliko o vedenju tožeče stranke do odvetnika. Tožeča stranka je opravljala delo pri navedenem odvetniku za plačo 80.000,00 SIT, ni imela podpisane pogodbe o zaposlitvi, ni vedela ali je sploh prijavljena na zavodu in je bila brez kakršnihkoli plačilnih list, da bi lahko preverila, če ji odvetnik plačuje prispevke iz plač, zato nadaljnje delo v pisarni ni bilo mogoče. To je bil tudi razlog, da je zapustila njegovo odvetniško pisarno, do tega koraka pa je bila povsem upravičena. Tožena stranka navaja, da se ji v zvezi s tem poraja dvom v primernost in spoštljivost odnosa med predlagateljem in odvetnikom, zato bi morala razčistiti dejansko stanje. Glede navedb, da opravljanje dejavnosti stečajnega upravitelja ni relevantno, pa navaja, da je temelj dela obeh poklicev identičen ter meni, da bi iz opravljanja tega dela bilo možno zaključiti, ali bi lahko pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic. Sklicevanje na sporočilo po seji Vlade RS z dne 13. 7. 2006 pa je neprepričljivo, saj je vsebina navedenega sporočila za javnost v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, kar je mogoče ugotoviti že na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu. Predvsem pa je izpodbito z naknadno izdanim dovoljenjem za opravljanje funkcij upravitelja s strani istega ministrstva. Ob vsem navedenim pripominja, da je sodišče toženo stranko že v dveh sodnih odločbah opozorilo, da se mora opredeliti do vseh navedenih dokazov, tudi do tistih, ki so v korist tožeče stranke, vendar tega ni storila. Opira se izrecnim navodilom iz sodbe I U 913/2009 in s strani tožeče stranke predlaganih dokazov ne želi izvesti. Predlaga meritorno odločitev o zadevi in ji ni jasno, zakaj sodišče o zadevi ne želi tako odločiti, ker s tem de facto ščiti interese tožene stranke. Jasno je, da tožena stranka pozitivne odločbe glede vpisa tožeče stranke v imenik odvetnikov nikoli ne bo izdala, naslovno sodišče pa tožečo stranko tako onemogoča pri uveljavljanju njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva. Predlaga, da sodišče ugotovi, da tožena stranka ni spoštovala vseh napotil sodišča iz sodbe I U 913/2009 ter odločbo tožene stranke odpravi in ugotovi, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 7. točke 1. odstavka 25. člena ZOdv ter tudi vse pogoje za opravljanje odvetniškega poklica iz 1. odstavka 25. člena ZOdv in jo je tožena stranka dolžna vpisati v imenik odvetnikov v roku 8 dni od prejema sodbe ter povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja in pojasnjuje razloge iz izpodbijane odločbe. Glede ugovora, da je selektivno izvajala dokaze z namenom potrditve nevrednosti za opravljanje odvetniškega poklica pa pripominja, da je upoštevala vse relevantne dokaze. Glede očitka o kršenju ustavne pravice do dela navaja, da je zakonodajalec imel opravičljiv razlog, da je kot pogoj določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja. Glede ugovora, s kakšno stopnjo prepričanja mora upravni organ ugotoviti, da nekdo ni vreden zaupanja, pa meni, da ni vreden zaupanja tisti, za kogar je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Strinja se, da ne zadostuje zgolj domneva ali sum na nepošteno in nevestno opravljanje odvetniškega poklica, temveč se zahteva določena stopnja dokazanosti, vendar pa tudi meni, da je njena odločitev utemeljena in obrazložena, saj so ugotovljene konkretne okoliščine in dejstva, ki opravičujejo takšno odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

V pripravljalnem spisu z dne 25. 1. 2010 tožnik ponavlja navedbe iz tožbe. Glede odločbe Ustavnega sodišča U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001 pojasnjuje, da ta odločba zgolj ugotavlja skladnost izpodbijanih odločb zakona z Ustavo, iz odločbe pa ne izhaja, da ima tožena stranka pravico po lastni presoji samovoljno odločati o tem, katerega kandidata bo vpisala v imenik. Glede računalniškega tekmovanja pa tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je bilo dejanje tožnika v povezavi z računalniškem tekmovanjem družbeno nesprejemljivo, pri tem pa ne navede konkretno katero dejanje je bilo družbeno nesprejemljivo. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati obstoj dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko sklepalo, da je tožnik moralno neprimeren za opravljanje odvetniškega poklica.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen vpis tožeče stranke v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije. Zavrnitev predloga za vpis je tožena stranka utemeljila na podlagi 7. točke 25. člena ZOdv, ki določa, da se ne vpiše v imenik odvetnikov predlagatelja, ki ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. 27. člen ZOdv določa, da ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica oseba, ki je bila obsojena na kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje odvetniškega poklica, ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi tega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala odvetniškega poklica (zakon podaja negativno definicijo, rezultat ugotovitvenega postopka pa mora biti celovita vrednostna presoja osebne primernosti predlagatelja ter kvalitet, potrebnih za odvetniški poklic). Tožena stranka je svojo odločitev oprla na drugi vrednostni kriterij, to je na obstoj dejstev, iz katerih bi se dalo utemeljeno sklepati, da predlagatelj ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica.

Odvetniški poklic ima svoje zahteve in pomen, ki izhajajo iz njegove vloge, predvsem je ta vloga poudarjena v okviru izvrševanja sodne oblasti (Ustava določa, da je odvetništvo „del pravosodja“). ZOdv določa okvir odvetniškega dela, iz 2. člena izhaja, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Za opravljanje teh nalog pa ZOdv ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. V 2. odstavku 11. člena ZOdv določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Iz navedenega izhaja torej, da višji standard obnašanja ne obsega zgolj ugotavljanja strokovnih pogojev, pač pa tudi, ker gre za ugotavljanje vestnosti in poštenja, ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz osebnega življenja kandidata, ki omogočajo utemeljen sklep o podanosti obnašanja, ki se za odvetnika zahteva. Utemeljenost sklepa, da ravnanja prijavljenega kandidata izkazujejo, da v odvetniškem poklicu ne bo pošteno in vestno ravnal, je v zadevi sporna.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na več razlogov, na katerih je obrazložila svoje razumevanje nevrednosti zaupanja. Prvi razlog je po navedbi tožene stranke neiskrenost predlagatelja v zadevi v zvezi z računalniškem tekmovanjem. Pri tem navaja, da sumi v vestnost in poštenost predlagatelja na podlagi kasnejšega njegovega postopanja (po zaključenem kazenskem postopku in po ugotovitvi predlagateljeve osebne psihiatrinje A.A., da se je stanje predlagatelja stabiliziralo), saj predlagatelj kljub vsem ugotovljenim v zvezi z njegovim dejanjem – računalniškim tekmovanjem izjavlja, da v svojem življenju ni še nikoli nikogar prevaral ali ogoljufal. Torej tožena stranka meni, da kljub temu, da bolezenskih znakov pri tožeči stranki ni več opaziti, da je vsakršno omenjanje svetovnega računalniškega prvenstva za predlagatelja očitno nedovoljeno in neprimerno, pričakovati pa bi bilo upravičeno bolj realen in kritičen odnos do tega dogodka, saj dejanje kljub ugotovljeni neprištevnosti, ni bilo družbeno sprejemljivo. O kritičnem odnosu se je tožena stranka prepričala na podlagi mnenja IO OZO Ljubljana – zapisnik, iz katerega izhaja, da je predlagatelj vztrajal na trditvah o udeležbi in zmagi na svetovnem tekmovanju, pa tudi na podlagi vseh kasnejših dopisov zbornici in vloženih upravnih tožbah. V okviru celovitosti ugotavljanja in presojanja ravnanja predlagatelja oziroma njegove vestnosti in poštenosti, pa tožena stranka meni, da je relevanten celoten odnos predlagatelja do dogodka, še posebej ob tem, da bolezenskih znakov ni več opaziti.

Kot izhaja iz upravnega spisa in odločb v upravnem spisu, se je v zvezi z računalniškim tekmovanjem izkazalo, da tekmovanja sploh ni bilo, prav tako pa se je izkazalo, da prijavitelj tekmovanja ne obstaja. Na podlagi navedenih dejstev tožena stranka zaključuje, da bi morala tožeča stranka, kot oseba, ki je ozdravljena bolezni, pod vplivom katere je storila dejanje, pokazati do samega dejanja kritičen odnos, nekritičen odnos pa kaže na podanost dejstev iz 7. točke 25. člena ZOdv. Tožena stranka tožeči stranki očita tudi, da kljub vsem ugotovljenim v zvezi s tekmovanjem, v tožbi z dne 1. 6. 2009 ponavlja, da v svojem življenju ni še nikogar prevarala ali ogoljufala. Sodišče se s tako navedbo sooča tudi v obravnavani tožbi. Tožena stranka torej izpeljuje podanost dejanskega stanja iz 7. točke 25. člena ZOdv v dejstvu, da tožeča stranka kaže nekritičen odnos do dejanja.

Dejanje v kazensko-pravnem smislu tožeči stranki ni bilo dokazano, ker je tožilstvo kazenski pregon umaknilo, vendar pa tudi ni bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejanja, katerega odnos do njega za toženo stranko pomeni nosilni razlog za zavrnitev zahteve vpis v imenik odvetnikov, ni izvršila. V listinah, ki so v obravnavanem upravnem spisu, je dovolj podatkov o storjenem dejanju, ki dajejo podlago toženi stranki, da si je o dejanju ustvarila sliko, ki utemeljuje njeno videnje dejanja in očitek, da je bila celotna zadeva v zvezi z računalniškim tekmovanjem družbeno nesprejemljiva. Tožeča stranka dejstev o nestoritvi dejanja ne izpodbija niti svojih navedb na zaslišanju z dne 30. 3. 2006 ne, zato sodišče njene ugovore, da tožena stranka navaja neresnična dejstva, lahko oceni zgolj kot pavšalne. Slediti pa tudi ne more njenemu ugovoru, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, katero dejanje ima tožeča stranka v mislih. Tožeča stranka pozna listine v upravnem spisu, nanje se sklicuje tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi, zato ve, katera dejstva tožena stranka v zvezi z računalniškim tekmovanjem upošteva, listine je predložila sama oziroma jih je pridobila tožena stranka od ustreznih organov. Navedba samih dejstev, ki so za tožečo stranko sporna, pa izhaja tudi iz njenega zaslišanja. Sodišče zgolj povzema ta dejstva: tožeča stranka je pridobila denarna sredstva zaradi navajanja računalniškega tekmovanja in doseženega rezultata na njem; ugotovljeno je bilo, da se to tekmovanje ni vršilo; tožnik je del sredstev prostovoljno vrnil. Tožena stranka pričakuje, da bi morala tožeča stranka ovrednotiti dejanje kot družbeno nesprejemljivo dejanje (torej, da bi do dejanja pokazala realen in kritičen odnos), ob predpostavki, da je bolezen prenehala, ker se tako vrednotenje storjenega dejanja pričakuje od osebe, ki opravlja odvetniški poklic. Ob tem, da tožeča stranka ni pojasnila dejstev v zvezi z računalniškim tekmovanjem drugače kot v zaslišanju in z navedbami v tožbi, da ni še nikoli nikogar prevarala ali ogoljufala, je ob listinskih dokazih v spisu, ki so bili podlaga toženi stranki za utemeljitev njenega razloga, sodišču nerazumljiv ugovor, da tožeča stranka od tožene pričakuje, da bo razumela, da ne more priznati nekega nepoštenega dejanja za svojega, če ga ni storila. Ob odnosu, ki ga tožena stranka pričakuje od prijavljenega kandidata za odvetnika, se od takega kandidata pričakuje, da se sooči z dejstvi, ki so bili podlaga toženi stranki, da je oblikovala svoje stališče in jih razloži. Tega pa tožeča stranka ne stori niti v tožbi. Tožena stranka je obrazložila pravni standard „vreden zaupanja“, ki mu sodišče lahko v celoti sledi. Tudi po mnenju sodišča celoten odnos do dogodka, ki ga izkazuje tožeča stranka in ki je v njeni lastni sferi in ga izraža tudi v tožbi, utemeljuje sklep, da tožeča stranka ne bo vestno in pošteno opravljala odvetniškega poklica, ki sta vrednoti nujno povezani s standardom „vreden zaupanja“. Ne gre za subjektivno vrednotenje dejanja tožeče stranke, niti za vrednotenje v kazenskem pogledu, pač pa za objektivno vrednotenje odnosa do dejanja, kar za obravnavan primer pomeni, da gre za vprašanje pogleda na dogodek, ki ga mora imeti odvetnik, ki je po merilih, ki jih predpisujejo Ustava, zakoni ter poklicna etika, vreden zaupanja. Tudi po mnenju sodišča odnos do dogodka, kot ga izkazuje tožeča stranka (v okviru razlage samih dejstev kot vrednostne sodbe), utemeljuje sklep, da ni vreden zaupanja v meri, kot se pričakuje za osebo, ki samostojno opravlja odvetniški poklic, z vsebino, ki se od poklica pričakuje.

Svojo odločitev je tožena stranka oprla še na druge razloge, ki jih tožeča stranka izpodbija. Sodišče se v te razloge glede na ugovore tožeče stranke ne spušča, ker meni, da je nosilni razlog, ki utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni vredna zaupanja, podan že z obrazloženim prvim razlogom. Gre za razlog, ki utemeljuje dvom v vestnost in poštenost tožeče stranke tudi o njenem bodočem ravnanju in ne gre za nek marginalni ali parcialni primer, ki bi se ga lahko zanemarilo kot nepomemben, zato možna spornost nadaljnjih razlogov (ali nepodanost) ni relevantna. Z zgornjim sodišče predvsem kaže na utemeljitev tožene stranke, da odnos tožeče stranke do odvetnikov ni spoštljiv oziroma primeren. Po mnenju sodišča vloge, ki jih citira tožena stranka, namreč izkazujejo splošno raven izražanja odvetnikov. Vendar pa kot že rečeno v zadevi ni bistvena strokovna usposobljenost tožeče stranke, pač pa spornost podanosti vrednostnega kriterija, ki pa ni podan, kot je sodišče že obrazložilo. Na ostale razloge se sodišče sklicuje v potrditev odločitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

V skladu z zgornjim stališčem, po katerem sodišče sprejema odnos tožeče stranke do računalniškega tekmovanja za nosilen razlog za oceno pravilnosti odločitve, ki pomeni celovito vrednostno presojo osebne primernosti kandidata, sodišče soglaša tudi, da je tožena stranka sprejela odločitev na podlagi popolne ugotovitve dejanskega stanja ter izvedba s strani tožeče stranke predlaganih dokazov ni bila potrebna. Postavlja se sicer vprašanje, če nekatera ravnanja prijavitelja kažejo na nevestnost oziroma nepoštenost, druga pa drugače, kakšno tehtanje mora izvesti tožena stranka. Po mnenju sodišča, v kolikor ugotovljeno ravnanje (obnašanje) izpolnjuje standard, da predlagatelj ni vreden zaupanja, ter gre za ravnanje, ki utemeljuje sklep, da se tako ravnanje lahko pričakuje tudi v prihodnje (ravnanje tožeče stranke je tako), na kar kaže njen nespremenjen odnos do dejanja že tekom dolgotrajnega postopka, ter tudi ne gre za marginalen oziroma parcialen dogodek iz življenja prijavitelja, zadostuje izvedba tistih dokazov, ki utemeljujejo sklep, ki se po zakonski določbi zahteva. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča zadostuje za ugotovitev o popolnosti dejanskega stanja izvedba dokazov v obsegu, kot jih je tožena stranka izvedla, ker predlagani dokazi s strani tožeče stranke pravne posledice, kot jo utemeljujejo izvedeni, ne bi mogli spremeniti. Kopičenje izvedbe dokazov za razjasnitev zadeve ne bi bilo bistveno, saj predlagani dokazi niso iz sfere nosilnega razloga. Z navedenim sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka selektivno izvajala dokaze, kar naj bi kazalo na nepravilno dokazno oceno, ter da ni izvedla dokazov, ki so ji v korist. Po mnenju sodišča je torej tožena stranka spoštovala načelo kontradiktornosti in materialne resnice v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je torej sodišče ugotovilo, da izvedba predlaganih dokazov pri toženi stranki ni bila potrebna in ker meni tudi, da je tožena stranka sprejela svojo odločitev na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze tožeče stranke, kot je ta predlagala, saj je lahko odločilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnega spisa.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.