Jedro

Brez natančno in konkretno izpostavljenega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni mogoča presoja Vrhovnega sodišča, ali glede tega vprašanja obstaja neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, zato ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revident ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njegovo preživljanje, pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 11. 2009, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice. Tožena stranka je presodila, da revident ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv, ki določa, da je odvetnik lahko tisti, ki je „vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.“

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Tega standarda po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izpolnil zgolj s pavšalno navedbo, da glede konkretnega pravnega vprašanja v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti. Tega ni storil niti s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje I U 913/2009 z dne 16. 9. 2009, izdano v isti zadevi v prejšnjem upravnem sporu, ter na sodbi sodišča prve stopnje U 2067/2007 z dne 29. 1. 2008 in U 932/2008 z dne 10. 7. 2008, ki naj bi zavzeli nasprotno stališče od stališča v izpodbijani sodbi (katerih pa reviziji ni priložil).

8. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 6. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodb sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja.

9. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi če bi revident opredelil pomembno pravno vprašanje na zahtevan način, trditev o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje ni mogoče izkazati z odločbo sodišča prve stopnje, kjer je sodišče zavzelo drugačno stališče v isti zadevi. Te trditve bi namreč moral izkazati z odločbami, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju glede enakega pravnega vprašanja, zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi, četudi je bil postopek ponovljen (na primer sklep Vrhovnega sodišča X Ips 262/2009 z dne 29. 7. 2009). Neenotnost sodne prakse, ki naj bi izhajala iz ostalih sodb sodišča prve stopnje, na katere se (zgolj pavšalno) sklicuje, pa bi moral revident izkazati najmanj s predložitvijo kopij teh sodb (glej točko 6. te obrazložitve – tako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 107/2010 z dne 22. 4. 2010, sklep X Ips 85/2004 z dne 19. 8. 2009 in X Ips 159/2009 z dne 5. 7. 2010).

10. Ker revident ni izkazal zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. V obravnavani zadevi revident navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanj zelo hude posledice, saj mu je kot pravniku zaradi nezakonite sodne odločbe onemogočeno delo v pravosodju. Nadalje navaja, da je zaradi izpolnitve zahtev glede poslovnih prostorov vložil znatna materialna sredstva ter da zaradi izpodbijane odločitve tega poklica ne more opravljati, niti ga ne bo mogel opravljati v prihodnje. Meni, da prepoved opravljanja odvetniškega poklica pomeni hud poseg v njegove osebnostne pravice, zaradi česar so mu že glede na naravo pravnega vprašanja nastale zelo hude posledice.

13. Vrhovno sodišče ocenjuje, da revident s svojimi navedbami ni izkazal obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj reviziji ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njegovo preživljanje. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da mu je z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočeno le opravljanje odvetniškega poklica, ne pa tudi kakšnih drugih poklicev v okviru pridobljene izobrazbe.

14. Zelo hudih posledic izpodbijane odločitve pa revident tudi ni izkazal z zatrjevanjem, da ta odločitev zanj pomeni hud poseg v osebnostne pravice. Ustavno sodišče je namreč že presojalo skladnost določbe 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv in prvega odstavka 27. člena ZOdv (ki v obravnavanem primeru predstavljata pravno podlago za odločitev tožene stranke) z Ustavo in je odločilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je v več svojih odločitvah ugotovilo, da ugotovitev, da kandidat ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena tega zakona (da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica), sicer pomeni tudi omejitev opravljanja tega poklica, vendar je poseg v navedeno ustavno pravico v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih oseb, da jim je zagotovljena pravna pomoč odvetnikov, katerim lahko zaupajo, da bodo opravljali svoje naloge strokovno in v skladu z etičnimi načeli (na primer odločbi Ustavnega sodišča U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 in U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001).

15. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.