Jedro

V primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodnim delavcem ZDR v 72. členu dopušča, da pogodbeni stranki določene pravice uredita drugače, kot to sicer določa ZDR, in sicer tudi v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki sta se lahko veljavno dogovorili, da imata tako delavec kot delodajalec pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navedbe razloga, zato takšna odpoved s strani delodajalca ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita ter da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Posledično je sodišče prav zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja kot da bi delal ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi vodilni delavec pri toženi stranki, da mu je tožena stranka dne 25. 11. 2011 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi v kateri navaja, da redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi tožniku, pri čemer razlogi za podajo odpovedi niso krivdni, da je tožena stranka odpoklicana s funkcije direktorja s sklepom z dne 23. 11. 2011 ter da je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da opravljanje dela pri delodajalcu, zaradi odpoklica z mesta direktorja družba, ni več mogoče. Sodišče v obrazložitvi navede, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi določili drugačen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to določa ZDR. Stranki sta pavšalno navedli, da se lahko pogodba redno odpove s strani obeh pogodbenih strank brez navedbe razlogov ali izredno, v kolikor je odpoved podana pisno, delodajalec pa ob odpovedi pogodbenega razmerja ni vezan na rok in postopke z Zakonom o delovnih razmerjih, pri čemer pa navedena določba ni konkretizirana. Pogodbeno določilo po prepričanju tožnika ni v skladu z 72. členom ZDR, ki določa, da si lahko v primeru, če poslovodna oseba sklepa pogodbo o zaposlitvi, v pogodbi o zaposlitvi stranke ne glede na 2. odstavek 7. člena ZDR drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Določba bi morala biti konkretizirana, jasna in nedvoumna. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 206/2008 z dne 19. 4. 2010. Pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi iz „drugih utemeljenih razlogov“ ni zakonita podlaga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Pavšalno določanje dodatnih odpovednih razlogov v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo ne predstavlja zakonite podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010 pa ne izhaja niti en konkreten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika dne 23. 11. 2011 razrešila z mesta direktorja družbe, pri tem pa se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu brez spoštovanja zahtev, ki jih nalaga zakon v primeru tovrstnih odpovedi. Tožena stranka bi morala tožniku podati odpoved iz razloga nesposobnosti, pri čemer tožena stranka le-tega ni upoštevala in spoštovala. Tožena stranka ni izpolnila niti ene od zakonskih obveznosti v zvezi z odpovedjo iz razloga nesposobnosti, zato je podana odpoved nezakonita. Sodišče se do navedenega ni opredelilo, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Navaja, da 2. odstavek sekcije Pričetek in trajanje delovnega razmerja določa, da se pogodba lahko redno odpove s strani obeh pogodbenih strank brez navedbe razlogov ali izredno, v kolikor je odpoved podana pisno. Pogodbene stranke izrecno dogovorijo, da delodajalec ob odpovedi pogodbenega razmerja ni vezan na roke in postopke Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi ob upoštevanju 72. člena ZDR dogovorili drugačen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer sta se dogovorili, da ima tudi delodajalec (tožena stranka) pravico pogodbo o zaposlitvi odpovedati brez razloga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da to izhaja iz zapisa pogodbe o zaposlitvi, da se lahko pogodba o zaposlitvi odpove brez navedbe razlogov. Tožena stranka sicer soglaša s tožnikom, da pavšalno določanje dodatnih odpovednih razlogov pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo ne predstavlja zakonite podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne more pa se strinjati s tožnikom, da iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja niti en konkretnem razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta jasno in konkretno dogovorili drugačen razlog za njeno odpoved, to je, da se lahko pogodbo odpove brez navedbe razloga, tako da je povsem irelevantno sklicevanje tožnika na določbe 83. člena OZ. V konkretnem primeru je dejansko stanje drugačno, kot pa dejansko stanje, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 206/2008, zato je sklicevanje tožnika na navedeno sodbo zmotno. Ne drži pritožbena navedba tožnika, da pogodbeno določilo ni skladno z 72. členom ZDR, ker naj odpovedni razlog ne bi bil naveden. V pogodbi o zaposlitvi pojma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre razumeti enako, kot je vsebina tega pojma določenega v ZDR, temveč ga je potrebno razumeti zgolj z v pogodbi dogovorjenim odpovednim rokom. Tožnik navaja, da je bil razrešen z mesta direktorja družbe in to v skladu z uveljavljeno sodno prakso prestavlja odpovedni razlog nesposobnosti, ter bi tako morala tožena stranka upoštevati vsebinske pogoje za postopek odpovedi iz tega razloga. Navedeno ne drži, saj razlog, ki je bil povod za odpoved pogodbe glede na določbo, za ta postopek ni relevanten. Nesporno je, da je bil odpoklic tožnika iz mesta direktorja tožene stranke veljaven in zakonit. Prav tako je zmotno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka upoštevati vsebinske pogoje in postopek odpovedi iz razloga nesposobnosti, kot to določa ZDR. Tožena stranka je tožniku vročila pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dogovorjenim šestmesečnim rokom in tako zadostila vsem pogodbeno dogovorjenim zahtevam za odpoved, zato je bila le-ta zakonita. Sodišče je jasno navedlo, da tožena stranka ni bila vezana na postopek ZDR, ter da navedeni pojem „redna odpoved“ razume zgolj v povezavi z odpovednim rokom, ki pa je bil s strani tožene stranke spoštovan.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010, z naslovom Delovna pogodba za vodilne zaposlene. Med strankama v postopku je bilo sporno vprašanje, ali je tožena stranka tožniku podala zakonito odpoved pogodbo o zaposlitvi skladno z individualno pogodbo o zaposlitvi in določili Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR), pri čemer je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi ob uporabi določb 72. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku dne 24. 11. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedla, da razlogi za podajo odpovedi niso krivdni, pri čemer je tožnika odpoklicala s funkcije direktorja in navedla tudi, da zaradi odpoklica tožnika njegovo opravljanje dela pri toženi stranki ni več mogoče. ZDR v 72. členu dopušča, da lahko poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi ne glede na 2. odstavek 7. člena ZDR (ki sicer ureja omejitev avtonomije pogodbenih strank za zaposlene delavce) ter določa, da lahko stranki pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja uredita drugače v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, z zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tako torej ZDR dopušča pogodbeno svobodo strank, da določene pravice uredita drugače, kot to sicer določa ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za vzpostavitev razmerja med družbo in poslovodno osebo konstitutivnega pomena akt o imenovanju, pri čemer pa se določila ZDR uporabljajo za poslovodne delavce v primeru, če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki pa že kot navedeno lahko določa drugačne pravice in obveznosti tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Konkretno sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za drugačen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi brez razloga. Določila pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010 z naslovom Pričetek in trajanje delovnega razmerja določajo, da se delovno razmerje v smislu funkcijske pogodbe prične z dnem 1. 4. 2010 in se sklene za nedoločen čas, pri čemer pa se pogodba lahko odpove s strani obeh pogodbenih strank brez navedbe razlogov ali izredno, v kolikor je odpoved podana pisno. Iz pogodbe o zaposlitvi tudi izrecno izhaja, da se pogodbene stranke izrecno dogovorilo, da delodajalec ob odpovedi pogodbenega razmerje ni vezan na roke in postopke ZDR. Torej sta se stranki dogovorili, da imata tako delavec kot delodajalec pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez razloga.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za drugačno dejansko stanje, kot je bilo podano v zadevi o kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 206/2008, na katero se je sicer skliceval tožnik. Torej ne gre za odstop od sodne prakse, pač pa za drugačno pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru sta se stranki namreč izrecno dogovorili, da se lahko pogodba o zaposlitvi odpove brez razlogov, kar velja za obe stranki, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da gre za dodaten odpovedni razlog, ki sta ga stranki dogovorili na podlagi določil 72. člena ZDR. Ker gre za v pogodbi določen dodaten odpovedni razlog v smislu določil 6. alinee 72. člena ZDR in torej pogodbeni stranki tudi nista vezani na postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot ga določa 88. člen ZDR za zaposlene delavce.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopa temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi z 154. členom ZPP.