Jedro

Strošek leasinga za osebno vozilo ni nujni strošek za preživljanje otroka, kot to tudi ni strošek za zavarovanje hiše in nakup računalnika.

Pritožba je namenjena preizkusu dejanskih in pravnih zaključkov nižjega sodišča, zato je lahko vsak pritožnik pri varstvu svojih pravic kritičen do stališč sodišča in odločbo izpodbija s pravno in dejansko argumentacijo, vse pa v mejah dostojnega izražanja svojih stališč.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki spremeni tako, da se določena mesečna preživnina zniža, in sicer za mladoletno P. O. za 40 EUR (na 135 EUR), in za mladoletno A. O. za 47 EUR (na 113 EUR).

Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Odvetnika Z. K. se zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo 300,00 EUR, kar je dolžan plačati v roku 15 dni na Transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani: 01100-6370421392.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletni hčerki, P. O., roj. 17. 7. 1997, in A. O., roj. 27. 9. 2005, zaupalo v vzgojo in varstvo materi (tožnici), očetu (tožencu) pa od vložitve tožbe dalje naložilo plačevanje preživnine, in sicer za P. 175 EUR, za A. pa 160 EUR na mesec, pri čemer je odločilo, da se od že zapadlih obrokov odštejejo zneski, ki jih je na račun preživnine toženec plačal na podlagi izdane začasne odredbe. Višji zahtevek za preživnino je zavrnilo. Določilo je tudi stike med hčerkama in očetom, in sicer enkrat na teden popoldne, vsak drug vikend, izmenično med šolskimi počitnicami in prazniki ter 14 dni poletnih počitnic.

Proti zavrnilnem delu preživninskega zahtevka vlaga pritožbo tožnica, proti delu ugodilnega dela pa toženec. Oba predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in opredeljeno priglašata vsak svoje pritožbene stroške.

Toženec meni, da je sodišče ugotovilo prevelike potrebe. Za obleko in obutev je 700 EUR na leto za obe hčeri dovolj, 400 za P. in 300 za A.. Za stanovanjske stroške bi bilo dovolj 46 EUR na mesec, saj stroški ogrevanja niso tako visoki, kot ugotavlja sodišče. Tudi ugotovljeni stroški za prehrano in splošne dobrine so ocenjeni pretirano, sploh glede na to, da imata obe prehrano v šoli, pretirani so tudi stroški zdravil. Med nujne stroške za preživljanje otrok tudi ne sodi leasing obrok za tožničin avto Audi A4. Meni, da so potrebe P. kvečjemu 300 EUR na mesec, A. pa 250 EUR. Sam bi k temu prispeval 45 % in bi plačeval 135 in 113 EUR. Meni še, da je sodba nejasna v delu, kjer določa, naj se upoštevajo že izvršena plačila po začasni odredbi. Navaja, da je plačal 1750 EUR, kar bi moralo sodišče natančno obračunati.

Tožnica meni, da bi moralo sodišče upoštevati med potrebe tudi znesek zavarovanja za hišo ter internet in nakup računalnika. Ni ji jasno, zakaj so stroški za preživljanje mld. A. nižji od P.. Nasprotuje oceni sodišča, da so premoženjske zmožnosti toženca slabše od njenih. Meni, da se toženec izmika, z odločitvijo sodišča pa je nagrajen. Če njegovi zaposleni zaslužijo 2000 EUR na mesec, zasluži sam najmanj toliko. Nasprotuje temu, da h kritju stroškov toženec prispeva manjši delež, namreč 45 %, nasprotuje pa tudi odločitvi o stroških postopka, saj jih je s svojim izogibanjem in zavlačevanjem povzročil toženec.

Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnica pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ne.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je materialno pravo napačno uporabilo.

Najprej je treba povedati, da izpodbijana sodba ni nejasna in ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, saj ti v celoti omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo očitata oba pritožnika, ni podana. Pravilno in v celoti razumljivo je, da je treba upoštevati, kar je toženec med postopkom po izdani začasni odredbi že plačal na račun preživnine, ki je sedaj njemu v breme določena od vložitve tožbe dalje. Da se je sodišče odločilo za opisno obliko, ni narobe, saj je tudi na ta način preprečeno, da bi tožnica z dvema izvršilnima naslovoma proti tožencu eventualno izterjala preveč.

Tudi tožničin očitek o pomanjkanju razlogov glede nižjih potreb mlajše hčerke ne drži, saj je sodišče prve stopnje le-te izrecno navedlo v točki 16. obrazložitve (stran 9 sodbe).

Pač pa je sodišče nekoliko pretirano ocenilo potrebe obeh deklet, in sicer zato, ker je mednje prištelo še 1/3 leasing obroka, ki ga tožnica plačuje za avto Audi A4. Po določbi 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge morebitne (posebne) potrebe otroka. Bistvo naloge sodišča pri določanju preživnine je, da najde ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter preživninsko obremenitvijo staršev na drugi strani. Nujnost otrokovih potreb pada po zgoraj citirani lestvici naštetih potreb od najbolj nujnih bioloških potreb na eni strani, pa vse do prostočasnih potreb na drugi strani. Od zmožnosti staršev je odvisno, v kolikšni meri bodo zlasti tiste manj nujne otrokove potrebe zadovoljene.

Strošek leasinga za osebno vozilo ni nujni strošek za preživljanje otroka, kot to tudi ni strošek za zavarovanje hiše in nakup računalnika. Ugotovljene relativno skromne preživninske zmožnosti obeh roditeljev tega ne omogočajo.

Glede ostalega ocena obsega ugotovljenih potreb sodišča prve stopnje ni pretirana, je realna, oprta na splošno znane podatke o cenah življenjskih potrebščin glede na starost obeh deklet, zato so drugačni toženčevi pritožbeni očitki neutemeljeni. Glede malenkostnih zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje sledeč tožnici priznalo, npr. za zdravila, velja pritožniku pojasniti, da ni namen določitve preživnine računovodski prikaz gospodinjstva in obračun prav vseh kupljenih izdelkov ali plačane storitve, njihov matematičen seštevek in nato količnik. Takšen postopek nikoli ne bi niti mogel biti povsem natančen. Primerna preživnina je ocena, ki mora sicer temeljiti na konkretno izkazanih in razumno utemeljenih potrebah, kar pa ne spreminja bistva, da gre v končni fazi za oceno, ne za izračun. V denarju izražene mesečne potrebe mladoletnih hčerk pravdnih strank so torej neupoštevaje leasing za avto približno 340 za starejšo hči in 300 za mlajšo. To preživninsko breme pa je treba po presoji pritožbenega sodišča med oba roditelja porazdeliti enakomerno, saj imata izkazane primerljive dohodke. Tožnica utemeljeno očita, da toženec ni izkazal slabših materialnih in pridobitnih zmožnosti od njenih, res pa je tudi obratno. Sklepanje tožnice, ki temelji na domnevni izpovedbi hčerke o tem, kaj naj bi ji oče dejal (češ da imajo njegovi delavci 2000 EUR plače, kar naj bi pomenilo, da ima sam najmanj toliko), je brez verjetne dejanske podlage in ga je sicer treba zavrniti. Ni pa nerazumno domnevati, da ima toženec kot solastnik družbe za varovanje v resnici vendarle boljši gmotni položaj, kot ga uradno prikazuje, sploh pa ima na ta način, četudi ne trenutno izkazanega dohodka, vsaj tovrstne zmožnosti zanj. A je po drugi strani pravilno upoštevati, da ima za razliko od tožnice on še eno preživninsko obveznost. Vse to vodi po oceni pritožbenega sodišče do zaključka, da je treba denarno breme med oba roditelja porazdeliti v razmerju 50 % - 50% Sodišče pa je pri določitvi zneska preživnine storilo še eno napako, in sicer ni na pravi način upoštevalo ugotovitve, da prejema tožnica za obe hčerki 168 EUR otroškega dodatka mesečno. Glede na relativno slabe dohodke matere je povsem jasno, da je treba ta znesek nameniti za pokrivanje življenjskih stroškov obeh deklet. Polovico tega zneska je torej treba odšteti od ocenjenih potreb obeh deklet, ki jih morata v denarju zadovoljiti oba roditelja, zato je za pokritje denarnih potreb mladoletnih hčerk pravdnih strank treba zagotoviti še okoli 260 EUR za P. in okoli 220 EUR za A.. Toženec je tako dolžan plačevati za hčerki toliko, kot sam predlaga, torej za P. 135, za A. pa 113 EUR na mesec.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in po 4. ter 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je preživnino ustrezno znižalo, pritožbo tožnice pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijani, pa nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje je na podlagi 413. čl. ZPP pravilna. Brez podlage je tožničino zatrjevanje, da je te stroške povzročil toženec, saj je sama vložila tožbo za razvezo njune zakonske zveze, čemur toženec ni nasprotoval, kot tudi ni nasprotoval njenemu predlogu glede vzgoje, varstva in stikov. Po isti določbi je pritožbeno sodišče, upoštevajoč tako pritožbeni uspeh toženca, delno pa tudi utemeljene razloge tožničine pritožbe, obseg stroškov ter naravo zadeve sklenilo, da oba pritožnika sama krijeta tudi vsak svoje stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku.

Glede sklepa o kaznovanju Odvetnik Z. K. je v pritožbi med drugim navedel: „Odločitev sodišča, da so premoženjske zmožnosti toženca slabše kot tožničine, so v posmeh slovenskemu pravosodnemu sistemu. […]“ (neoznačena 3. stran pritožbe, četrti odstavek) Po oceni pritožbenega sodišča je taka navedba žaljiva. Pritožba je namenjena preizkusu dejanskih in pravnih zaključkov nižjega sodišča, zato je lahko vsak pritožnik pri varstvu svojih pravic kritičen do stališč sodišča in odločbo izpodbija s pravno in dejansko argumentacijo, vse pa v mejah dostojnega izražanja svojih stališč. Sporni zapis ni noben argument in prav v ničemer tudi ne podkrepi argumentov pritožbe, pač pa pomeni zgolj posmehovanje oz. zaničevanje sodišča prve stopnje oz. izpodbijane odločitve. Ker gre za izjavo odvetnika, ki je pravni strokovnjak in ki mora v tudi skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike vselej upoštevati pravila o lepem vedenju ter pri svojem delu varovati ugled sodišč, je takšno ravnanje še posebej nedopustno.

Po 109. čl. v zvezi z 11. čl. ZPP sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1300,00 EUR. V razponu te zakonske določbe je pritožbeno sodišče sklenilo odvetnika za žaljivo navedbo v pritožbi kaznovati, z namenom preprečiti ponavljanje takšnega izražanja, ki skuša okrniti ugled sodstvu, s tem pa tudi jemlje zaupanje ljudi v pravni red, sistem sodnega varstva ter sodnih odločitev nasploh.