Jedro

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je lahko le obdolženi storilec vloma, ki ga je storil sam, bodisi s sodelovanjem neznanih storilcev, tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, po tem, ko je preščipnil žičnato ograjo in s ključi odprl vrata ter izklopil alarmni sistem ...

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.V. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči: Obdolženi A.V. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi) se na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je vzel drugemu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil in je storil tatvino tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, ko je dne 8. 11. 2012 ob 00.43 uri z neznanim orodjem preščipnil 1,80 m visoko žičnato ograjo za objektom obrata podjetja P. d.o.o. v Mariboru in nato s ključem odprl vrata v vratarnico ter s kodo „U4“ izklopil sistem javljanja vloga - alarmno centralo, s silo telesa vlomil vrata garderobne omare vratarnice skladišča distribucijskega centra B., od koder je iz denarnice odtujil ves menjalni denar, ki ga je v denarnici našel v višini 15,00 EUR, s tem pa je P. d.o.o. oškodoval za navedeni znesek, s čemer bi naj storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku obdolženega A.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona pritožil obdolženčev zagovornik, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče, kot je to sicer uvodoma že navedeno, obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, svoje zaključke, da je prav obdolženec bil tisti, ki je izvršil očitano kaznivo dejanje, pa je prvostopno sodišče, tako kot v že razveljavljeni sodbi z dne 3. 12. 2014, tudi tokrat oprlo na dejstvo, da je bil kritične noči alarmni sistem odklopljen pod kodo, ki jo je uporabljal in jo je poznal zgolj obdolženec, zaradi česar po oceni prvostopnega sodišča tudi ni bilo nobenega dvoma, da je prav obdolženec bil tisti, ki je kritične noči z vlomom prišel v zaprto stavbo, z neznanim orodjem preščipnil žičnato ograjo, ter s ključem odprl vratarnico, z že navedeno kodo izklopil sistem javljanja vloma ter s silo telesa vlomil v vrata garderobne omare ter odtujil znesek 15,00 EUR (točka 10 prvostopne sodbe).

5. Prvostopno sodišče za podkrepitev svojih zaključkov tudi v ponovljenem postopku ni imelo novih dokazov, zato je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe vsebinsko takšna, kot je bila že v sodbi z dne 3. 12. 2014. 6. Tudi pritožbeno sodišče predmetno zadevo obravnava torej že drugič. V predhodnem postopku je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pojasnilo, da obdolženčeve šifre v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni poznal nihče drug in je bil torej zgolj obdolženec tisti, ki je lahko kritične noči vstopil v P. d.o.o.. Ker iz razpoložljivih podatkov tudi ne izhaja, da bi v P. d.o.o. kritične noči razen obdolženca vstopil še kdo drug, pa tudi ni nobene podlage za sklepanje, da bi lahko kdo drug razen obdolženca odtujil denar (točka 9 sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 22. 7. 2015).

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je ob navedenem v svoji odločbi izdani v obravnavani zadevi zaključilo, da so razlogi sodbe pomanjkljivi oziroma, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj "je prvostopno sodišče potem, ko je dokazalo, da kodo U4 pozna le obsojenec, navedlo zaključek, da je storilec vloma, ni pa navedlo razlogov, zakaj je lahko le on storilec vloma, ki ga je storil sam, bodisi s sodelovanjem neznanih storilcev tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo potem, ko je preščipnil žičnato ograjo, s ključi odprl vrata, izklopil alarmni sistem, s silo telesa vlomil v garderobne omare vratarnice in iz denarnice vzel 15,00 EUR".

8. Glede na to, da kot je to že obrazloženo, tudi v ponovljenem postopku sodba prvostopnega sodišča ne vsebuje kakšnih bolj konkretnih razlogov od teh, ki jih je imela že razveljavljena sodba in upoštevaje pri tem navedbe v točki 10 sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 29938/2013 z dne 28. 1. 2016, ko torej izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ki jih Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi pričakuje od prvostopnega sodišča, in sicer, ali je obdolženec, ki je edini poznal kodo za izklop alarma, izvršil tudi vsa ostala ravnanja opisana v izreku prvostopne sodbe, ko torej tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je lahko le obdolženi storilec vloma, ki ga je storil sam, bodisi s sodelovanjem neznanih storilcev, tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, po tem, ko je preščipnil žičnato ograjo in s ključi odprl vrata ter izklopil alarmni sistem ... Izpodbijana sodba, kot že rečeno, v tej smeri nima razlogov, razen, da je obrazloženo, da ni nobene podlage za sklepanje, da bi vse navedeno lahko storil kdo drug. Ker glede na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča navedeno ne zadostuje, kakšni novi dokazi v tej smeri pa niso bili pridobljeni in tudi ni pričakovati, da bi jih bilo moč pridobiti, je pritožbeno sodišče odločilo, da je glede na vse že navedeno v obravnavani zadevi premalo dokazov, da je obdolženec storil, kar se mu je očitalo v obtožbi in ga je zato v dvomu, zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbah členov petega odstavka 392. v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

10. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbah členov prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.

11. Zoper to sodbo ni pritožbe, saj ne gre za nobenega od primerov navedenih v 398. členu ZKP.