Jedro

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je A. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe in kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ni utemeljena. Meni, da ne drži očitek, da sodbi nimata razlogov o tem, na kakšen način je storilec prišel v zaprt prostor in sodišču zato ni mogoče očitati, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je ugotovilo, da je veliko tatvino lahko izvršila le oseba, ki je bila uporabnik kode ..., in pa da je to kodo uporabljal le obsojenec. Z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča vložnik zahteve uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Zagovornik obsojenca se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca ne strinja in trdi, da izpodbijani sodbi nimata razlogov oziroma ne pojasnita, na podlagi katerih konkretnih okoliščin in dejstev sklepata, da je bil prav obsojenec tisti, ki je z neznanim orodjem prerezal ograjo, s ključem odprl vrata in vlomil v vrata omare, oziroma, zakaj naj bi bilo v denarnici 15 EUR, oziroma, da je bilo sploh kaj odtujeno. Nadalje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014 glede minimalnih kriterijev za obrazložitev sodbe in še opozarja, da trditve vrhovnega državnega tožilca v odgovoru, „da je veliko tatvino lahko izvršila le oseba, ki je bila lastnik kode ...“, izpodbijani sodbi ne vsebujeta. Zagovornik obsojenca se tudi ne strinja z oceno vrhovnega državnega tožilca, da zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da je v pritožbi le zatrdil, da so v spisu dejstva in dokazi, ki nasprotujejo sklepu sodišča, da je bil obsojenec v kritičnem času imetnik kode ... Zatrjuje, da je to navedel že v zaključni besedi, pa se sodišči v sodbah o teh konkretnih navedbah o odločilnih dejstvih nista izrekli, s čimer je po njegovem pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije. Zaključuje, da dejstva in dokazi, na katere se je skliceval v zaključni besedi in v pritožbi, vzbujajo precejšen dvom v resničnost odločilnega dejstva, da je bil obsojenec v kritičnem času imetnik uporabniškega mesta (kode) ...

B.

5. Izpodbijana pravnomočna sodba obsojencu očita, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, ko je dne 8. 11. 2012 ob 00.43 z neznanim orodjem preščipnil 1,80 cm visoko žičnato ograjo za objektom obrata podjetja P. Maribor, d. o. o., in nato s ključem odprl vrata v vratarnico ter s kodo ... izklopil sistem javljanja vloma – alarmno centralo, s silo telesa vlomil vrata garderobne omare vratarnice skladišča distribucijskega centra B., od koder je iz denarnice odtujil ves menjalni denar, ki ga je v denarnici našel v višini 15,00 EUR. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je v noči iz 7. na 8. 11. 2012 prišlo do vloma v objekt vratarnice P. Maribor, da so bila poškodovana vrata na priročnem skladišču – dvokrilni omari, da je bil odtujen znesek menjalnega denarja v višini 15 EUR, da je bila v noči z neznanim predmetom preščipnjena žičnata ograja ter s kodo ... ob 00:43:55 izklopljen sistem javljanja vloma. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bil uporabnik kode ... A. V., ki je vpisal novo geslo, ki ga je poznal le on, na podlagi teh ugotovitev je sodišče nato napravilo sklep, da je storil tatvino na že opisan način. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj šteje za dokazano, da je bil obsojenec tisti, ki je preščipnil žičnato ograjo in da je bil v denarnici sploh denar, odgovorilo, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi kritične noči razen obdolženca v plinarno vstopil še kdo drug in da torej ni nobene podlage za zaključek, da bi kdo drug razen obdolženec odtujil denarnico z denarjem.

6. V kazenskem postopku se ugotavljajo materialnopravna dejstva, to je tista, na katere materialno kazensko pravo veže določene pravne posledice. Za obstoj kaznivega dejanja in odgovornost storilca morajo biti ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje (269. člen ZKP). Odločilna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (364. člen ZKP). Odločilna dejstva sodišče ugotavlja na podlagi neposrednih ali posrednih dokazov – indicev.

7. V obravnavani zadevi gre za tako imenovano indično sodbo. Sodišče je ugotovilo, da je bil v času vloma izključen alarmni sistem, nadalje da je sistem lahko izključila le oseba, ki je bila uporabnik kode ..., da je v tem času edini poznal kodo V., na podlagi česar je napravilo sklep, da je izvršil vsa ravnanja, opisana v izreku sodbe.

8. Načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodniku (sodišču) dopušča, da šteje posamezno pravno relevantno dejstvo za dokazano, ne da bi ga pri ugotovitvi obstoja ali neobstoja takšnega dejstva vezala posebna formalna dokazna pravila. Prosta presoja dokazov pa ne pomeni, da lahko sodišče povsem arbitrarno, zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne. Zakon sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjski izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi.

9. Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi – indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Kadar indici dopuščajo ne zgolj enega ampak dva ali več razumnih zaključkov in eden od teh kaže na nedolžnost obdolženca ali dopušča upošteven dvom, mora sodišče ravnati v skladu z načelom in dubio pro reo.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po tem, ko je dokazalo, da je kodo ... poznal le obsojenec, navedlo zaključek, da je storilec vloma, ni pa navedlo razlogov, zakaj je lahko le on storilec vloma, ki ga je storil sam bodisi s sodelovanjem neznanih storilcev tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, po tem ko je preščipnil žičnato ograjo, s ključi odprl vrata, izklopil alarmni sistem, s silo telesa vlomil v garderobno omaro vratarnice in iz denarnice vzel 15 EUR. Sodba sodišča prve stopnje zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Sodišče druge stopnje te kršitve, ki jo uveljavlja pritožba, ni ugotovilo, je pa to kršitev sodišča prve stopnje, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe, skušalo odpraviti tako, da je samo na podlagi podatkov iz spisa ugotavljalo, da kritične noči razen obdolženca v plinarno ni vstopil nihče drug. Na tak način sodišče druge stopnje kršitve ni odpravilo in je prav tako storilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP Vrhovnemu sodišču narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.