Jedro

Stališče, da se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upošteva zgolj takšna kršitev, glede katere je bilo v postopku na podlagi zahteve za sodno varstvo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je stranka kršila delovno pravno zakonodajo, ni utemeljeno.

Pogoje iz prvega odstavka 164. člena ZUTD - torej tudi pogoj, da zadnji dve leti ni kršil delovnopravne zakonodaje - mora delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo, da vlogi tožeče stranke za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, ne ugodi. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) oziroma njegov 164. člen. Ta namreč določa, da delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti, v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje, če v istem obdobju nima neporavnanih obveznosti iz področja davkov in prispevkov ter, če izpolnjuje kadrovske in prostorske pogoje. V postopku je ministrstvo ugotovilo, da tožeča stranka zadnja dva navedena pogoja izpolnjuje, ne pa tudi prvega, ki se nanaša na kršitev delovnopravne zakonodaje. Navaja, da je iz poročila št. 06111-29/2010 in pravnomočne odločbe št. 06152-190/2011 IRSD razvidno, da je stranka kršila delovnopravno zakonodajo. Zato je posledično odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik se z omenjeno odločbo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Poudarja, da je vložil vlogo za vpis v register dne 31. 1. 2011 na podlagi šestega člena Pravilnika za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcem drugemu delodajalcu (v nadaljevanju Pravilnik). Gre za vlogo, ki je popolna in tudi po vsebini utemeljena. Meni tudi, da v zvezi s svojo vlogo izpolnjuje vse zakonske pogoje za izdajo pozitivne odločbe. Trdi, da očitek, da je kršil delovno pravno zakonodajo, ne drži. Prav tako je tožeča stranka zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Inšpektorata RS za delo, Območna enota Ljubljana, št. 028337/C z dne 31. 1. 2011 vložila zahtevo za sodno varstvo. O njej še ni bilo odločeno. Dokler ne bo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodaja, velja za nedolžno. Zato glede na navedeno meni, da bi morala tožena stranka njeni vlogi za vpis v register ugoditi.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Ta je dolžna izdati pozitivno odločbo na podlagi vloge tožeče stranke z dne 31. 1. 2011 in tožečo stranko vpisati v želeni register, posledično pa ji tudi poravnati nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej povzema ugovore tožeče stranke iz tožbe. V nadaljevanju pa navaja, da je iz dokumenta št. 11002-5/2011-6 razvidno, da je tožena stranka v skladu z določbo 7. člena Pravilnika na Inšpektorat RS za delo posredovala predlog za uvedbo inšpekcijskega nadzora. Iz poročila IRSD št. 06111-29/2010 izhaja, da je bil pri tožeči stranki dne 18. 1. 2011 opravljen izredni inšpekcijski nadzor, pri katerem je bila ugotovljena kršitev 168. člena ZUTD. Pravna oseba je namreč opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, čeprav ni bila vpisana v ustrezen register. Po določbi drugega odstavka 168. člena ZUTD se namreč vpis v register opravi z dnem dokončnosti odločbe, ki jo izda ministrstvo, pristojno za delo. Dejavnost se lahko začne opravljati z dnem vpisa v register. Iz odločbe, ki jo je dne 14. 2. 2011 izdal IRSD, pa izhaja, da je delodajalec najmanj od marca 2010 zagotavljal delo vsem svojim dvanajstim zaposlenim delavkam, čeprav ni bil vpisan v register. Ta odločba je bila izdana tudi na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Izdana je bila, ker je šlo za kršitev zakona. Tožeča stranka je bila v pravnem pouku tudi opozorjena na možnost pritožbe, ki pa je ni izkoristila. Odločba je tako dne 9. 3. 2011 postala pravnomočna, saj je tožeča stranka ni prerekala.

Sodišče je o zadevi odločilo v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o nevpisu tožeče stranke v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, ali ne. Po mnenju tožeče stranke slednja namreč izpolnjuje vse pogoje za vpis v register iz 164. člena ZUTD. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka izpolnjuje drugi in tretji kriterij iz omenjenega člena. Problem pa ostaja izpolnjevanje kriterija o kršitvi oziroma nekršitvi delovnopravne zakonodaje v relevantnem obdobju zadnjih dveh let. Obstoj poročila IRSD št. 06111-29/2010 z dne 8. 6. 2011 oziroma odločbe št. 06111-29/2010 z dne 14. 2. 2011 ni sporen. Sporna tudi ni vsebina odločbe z dne 14. 2. 2011, ki ugotavlja kršitev 168. člena ZUTD in prenehanje te kršitve. Različno pa je med strankama tolmačenje vprašanja, kaj se šteje za kršitev delovnopravne zakonodaje iz druge alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD. Kot izhaja iz tožbe tožeče stranke, bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, glede katere bi v postopku zahteve za sodno varstvo bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila delovno pravno zakonodajo. Kaj takega pa po mnenju sodišča iz omenjenega zakona ne izhaja, saj ta ne določa niti teže kršitve, niti nujnosti njenega sankcioniranja. Kako in na kakšen način se kršitelja delovnopravne zakonodaje kaznuje, za potrebe tega postopka ni odločilno. Tudi če gre za ureditveno odločbo, kot v danem primeru, je njena podlaga še vedno ugotovljena kršitev. Kako se bo sanirala, ali z ureditveno odločbo ali s plačilom globe ali v postopku sodnega varstva, pa je pravzaprav za ta postopek že irelevantno. V drugem odstavku 164. člena ZUTD je tudi izrecno zapisano, da mora pogoje iz prvega odstavka omenjenega člena, torej tudi dejstvo, da zadnji dve leti ni kršil delovnopravno zakonodaje, delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. To pa pomeni, da so se tudi delodajalci, ki se bodo šele pričeli ukvarjati z omenjeno dejavnostjo, ne samo pri preverjanju pogojev za opravljanje dejavnosti, pač pa tudi v nadaljevanju, dolžni držati določbe omenjenega člena. Kolikor pa v nadaljnjem obdobju zadnjih dveh let tožeča stranka ne bo kršila delovnopravne zakonodaje in bo izpolnjevala tudi ostale pogoje iz 164. člena ZUTD, bo lahko ponovno zaprosila za vpis v register. V obravnavanem primeru torej ne gre zgolj za varovanje pravic tožeče stranke, pač pa na drugi strani tudi za varovanje pravic uporabnikov storitev tožeče stranke, zagotavljanja pravne države in javnega interesa kot takega, ki je v tem, da naj se delovnopravna zakonodaja ne krši. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke v izpodbijani odločbi strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ne navaja. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1